Placido Domingo: V življenju hočem biti srečen, na odru pa je čudovito trpeti
Prijatelji tenorista Placida Dominga se radi pošalijo, da tekoče govori pet tujih jezikov, a vendar ne pozna besede ne. In res je, da Placido tudi pri 78 letih sploh ne razmišlja o upokojitvi.
Zato je tudi z veseljem sprejel povabilo organizatorjev Festivala Ljubljana, v okviru katerega ga bomo imeli čast videti 17. junija 2019. Sloviti Španec, ki je znan po svojem čudovitem, temnem, dramatičnem glasu, pa se nam bo tokrat predstavil kot dirigent.
Placido Domingo je strast do glasbe podedoval po starših, saj sta bila tako mama Pepita kot oče Placido starejši po poklicu pevca, ki sta se ukvarjala s posebno špansko lirično-dramatično umetniško zvrstjo zarzuelo. Pepita Domingo je rada pripovedovala, da sta z možem vedela, da bo njun sin pevec že, ko je imel komaj pet let. Placido je namreč z neverjetno natančnostjo ponavljal prizore iz zarzuele samo ob tem, ko jih je gledal, ne da bi se jih sploh učil. Ko je dopolnil osem let, se je z družino preselil v Mehiko, kjer so starši odprli umetniško šolo, v kateri so poučevali zarzuelo, sam pa se je redno udeleževal otroških pevskih tekmovanj in pridno pobiral najvišja priznanja. Starši pa so ga skupaj z njegovo starejšo sestro velikokrat postavili tudi na oder v svojih predstavah, kadar so imeli v njih vloge za otroke.
Na odru mazohist
Seveda ob odraščanju v glasbeni družini ni bilo nobenega dvoma, da fant ne bi dobil ustrezne glasbene izobrazbe. Od zgodnjega otroštva se je tako sprehajal po črno-belih tipkah, obiskoval je glasbeno šolo in državni konservatorij za glasbo v Ciudadu de Mexicu, kjer je dobil ustrezno znanje o pravilnem opernem petju. Prvi solistični nastop je imel pri šestnajstih letih ob spremljavi mame na klavirju, leta 1959 pa je dobil tudi svojo prvo redno zaposlitev v mehiški državni operi. Na avdicijo je sicer prišel kot baritonist, ostal pa je kot tenorist. Pozneje ga je glasbena pot odpeljala v svet in pohvali se lahko, da je v karieri nastopal v čisto vseh opernih hišah po svetu in prepeval v vseh največjih operah, ki jih premoremo. Ob tem je posnel več kot sto oper, kompilacij arij in duetov, s katerimi si je prislužil dvanajst grammyjev, posnel je več kot petdeset videoposnetkov in osvojil dva emmyja. Nastopil je v treh opernih filmih – Carmen, La Traviata in Othello. Njegov film Tosca, ki je postavljen v pristno okolje Rima, pa si je ogledala več kot milijarda ljudi v 117 državah.
Eden od prelomnih trenutkov njegove kariere se je zgodil leta 1990, ko je skupaj s Josejem Carrerasom in Lucianom Pavarottijem ustanovil Tri tenorje, ki so z velikim uspehom nastopili po vsem svetu in na svoje operne nastope privabili milijone novih oboževalcev. »V resničnem življenju hočem biti srečen. Na odru pa je čudovito trpeti, ker se potrudiš in občinstvu res nekaj daješ. Bolj ko je trenutek dramatičen, bolj ga občutiš, bolj uživaš. Na odru si pravi mazohist.« To so priljubljeni stavki, ki jih za opisovanje svojega dela uporablja eden največjih pevcev vseh časov še danes. Na vprašanje, kako to, da se ne odloči za upokojitev in si vzame čas zase, pa pravi: »Če bom počival, bom zarjavel.«
In res, ob tem, da še vedno nastopa kot operni pevec in dirigent, je hkrati na tekočem tudi z delom v verigi restavracij, ki jih ima v lasti, pa v nogometnem klubu Madridski angeli, ki je prav tako njegov, da o organizaciji tradicionalnega tekmovanja v petju, imenovanem Orphellius, sploh ne izgubljamo besed. Ob vsem tem je še vedno tudi generalni direktor operne hiše v Los Angelesu. Dobre stike ohranja tako z novinarji kot oboževalci, globoko pa je predan tudi svoji družini in tesnim sodelavcem.
Predan glasbi in družini
Ob vsem zgoraj naštetem je Placido Domingo tudi neutrudni ambasador opere. O svojem poklicu govori z velikim spoštovanjem, svoj denar pa velikokrat nameni za izobraževanje mladih pevcev. Zaveda se, da njegov glas ni več isti, kot je bil v mlajših letih. Tudi kakšne vloge ne ustrezajo več njegovim zmožnostim. »Počasi prihaja čas, ko bo treba prostor prepustiti mlajšim. Naj tudi oni uživajo v tem čudovitem poklicu, na čudovitih odrih in v družbi prečudovitih ljudi. Z globoko hvaležnostjo se spominjam vseh, ki so mi pomagali uresničiti moje sanje,« pravi Placido, ki tako strastno, kot ljubi svoje delo, ljubi tudi svoje domače. Med študijem na konservatoriju, kjer je poleg petja študiral tudi dirigiranje, se je preizkusil tudi v nogometu in bikoborbah. Odkril pa je tudi prve čare ljubezni.
Prvo ljubezen je spoznal že pri šestnajstih letih, ko se je zaljubil v študentko klavirja Ano Mario Guerra, se z njo poročil in čez leto dni dobil prvega sina Joseja Placida. Jose ali Joe, kot ga kličejo domači, ni šel po poti svojih staršev, temveč je postal priznani fotograf. Joe je odraščal samo z mamo, saj sta se Ana in Placido kmalu ločila. Operni pevec se je nato leta 1962 poročil s sopranistko Marto Ornelas. Po poroki sta zakonca nekaj let živela v Izraelu in skupaj nastopala v tamkajšnji operi, leta 1970 pa sta se preselila v Madrid. V zakonu sta se jima rodila dva sinova. Placido Domingo mlajši je tako kot oče pevec, Alvaro Maurizio Placido pa skrbi bolj za pisarniško oziroma menedžersko delo v družini.
