kris Svet24.si

FOTO: »Danes so mi spet pregledali kri in pravijo...

Baba Vanga Dobra karma

Baba Vanga: srhljiva napoved za 2020 in poslednja ...

soraja Svet24.si

FOTO: Soraja zapustila zaročenca in že buri ...

moški in ženska Svet24.si

Alarm: nam grozi kolaps sistema skrbi za ...

ženska Dobra karma

Energije od 6. do 12. decembra: norost v mislih in...

alma merklin Njena.si

Slovenska pevka delila prelepo nosečniško ...

ana-dolar Njena.si

Ana in Roman sta se ločila

»Nobena skrivnost ni, da ljudje hodijo na premiere tudi zato, ker se na koncu dobi kaj za pojesti.«

Teja Pelko, 14.11.2019 14:00:00

Dramska igralka Alja Kapun, nekaterim bolj znana kot Maja iz televizijske nadaljevanke Pod eno streho ali zdravnica iz Reke ljubezni, se vrača na slovenske odre s svojo avtorsko monokomedijo Življenje v rož' cah. Premierno jo bo predstavila v torek, 29. oktobra, ob 20. uri v Domu II. slovenskega tabora Žalec.

Delite na:
»Nobena skrivnost ni, da ljudje hodijo na premiere tudi zato, ker se na koncu dobi kaj za pojesti.«
Igralka je velika borka. Po razhodu s partnerjem se je s tremi otroci preselila nazaj v Ljubljano. In ni jim bilo lahko. Nekaj časa so živeli z dvema evroma na teden. Marko Vavpotič, M24.si

Kako to, da ste se lotili tega projekta?

V zadnjem letu in pol sem si zelo želela, da bi se zaradi finančne stabilnosti zaposlila v gledališču. Imam namreč tri otroke: Vanja ima štiri leta, Sergej šest, Irina pa osem. A sem vedno dobila odgovor, da sem prestara, ker sem letnik 1982, in da je moška sezona. Teh izgovorov sem bila zelo sita. Zato sem se odločila, da odprem podjetje. Moja želja je bila prodaja stand up komikov, ker pa stvari niso šle tako, kot sem si jih začrtala in želela, sem si rekla: »Nič, bom pa svojo stvar naredila.« Stara sem 36 let, nisem še za v pokoj. Monokomedija govori o simpatični cvetličarki, ki čaka na naročilo šefa. Med čakanjem začne govoriti in kmalu smo priča zgodbi, kako je bilo, ko se je s kolegico dobila na kavi. Za predstavo sem sama napisala besedilo, jo režirala in koreografirala (monokomedija vsebuje tudi ples in petje), kostum je iz moje garderobe. Vadim doma, v dnevni sobi. Seveda bi raje vadila v gledališkem prostoru, a to ni izvedljivo, predstavo namreč gradim iz nič. Moje občinstvo in največji kritiki so moji otroci. Vse opazijo. Zadnjič so mi rekli, da sem v redu odpela, da pa sem bila malo živčna, kar je bilo res. Enkrat mi je Vanja, ko sem v roki »držala« namišljeni mikrofon, ki bo v predstavi pravi, prinesel prazni tulec čokoladnih bonbonov Smarties.

Moje občinstvo so bili tudi moja prijateljica, soseda in sošolka iz srednje šole. Slednja mi je po predstavi dejala, da jo od smeha bolijo ličnice. Predstava je namenjana vsem, od 15 let naprej; izkazalo se je, da jo dobro sprejmejo tudi osnovnošolci od šestega razreda dalje. Zadnjič je na javno vajo prišel celo Irinin sošolec (osem let), ker mamica ni imela varstva, in sem ga po koncu vprašala, ali mu je bilo dolgčas. Dejal mi je, da ne, mama pa mi je pozneje povedala, da mu je bil zelo všeč moj ples, da ji je rekel, da bo zdaj hodil na plesne, in jo vprašal, kdaj gremo spet k Alji, pa kako dobro pojem. Do mene je pristopila tudi 16 letna dijakinja, povsem ganjena. Povedala mi je, da se je smejala, da popolnoma razume to cvetličarko in da ji je predstava nekaj dala – in to je nekaj najlepšega.

Kje ste dobili navdih za predstavo?

Iz svojega življenja. V zadnjih treh letih so bili v mojem življenju sami »pametni« ljudje. Najhuje je, ko ti pametujejo ljudje, ki niso bili nikoli v takšnem položaju, kot si ti, domišljajo pa si, da vedo več od tebe, in ti govorijo, kako bi se moral odzvati oziroma kaj je najbolj pametno in prav zate. Tega se je nabralo zelo veliko. Poleg tega so mi ljudje že večkrat – tudi kolegi in režiserji – rekli, naj ustvarim kakšno komedijo. Že ko sem prišla na sprejemne izpite na AGRFT – s kolegom Klemnom Mauhlerjem sva imela Strička Vanjo od Čehova; on je bil Vanja, jaz pa sem imela eno manjših ženskih vlog –, so se mi v komisiji vsi smejali. Profesor Tomaž Gubenšek, zdajšnji dekan, mi je čez nekaj let dejal: »Veš, Alja, ti si bila tako komična. V zgodovini AGRFT-ja se še ni zgodilo, da bi nekdo igral Čehova in bil tako komičen, in to brez besedila, zgolj s tem, da pride na oder.« Čeprav sploh nisem delala na tem. Jaz sem le prišla v prostor in naredila, kar so zahtevali od mene. Je pa res, da sem na sprejemne izpite prišla zelo sproščeno. Na AGRFT sem šla zaradi ur plesa. Nikoli nisem hotela biti igralka, vedno profesionalna plesalka. A sem uživala v igri, imela sem se izjemno lepo. Skrbelo me je le za tisti del sprejemnih izpitov, ko je bilo treba brati.

Premiere se ponavadi zgodijo v Ljubljani, vi pa jo boste imeli v Žalcu. Kako to?

Do odločitve za Žalec je prišlo po naključju. Z njimi sem že sodelovala. Bili so zelo prilagodljivi in so mi šli na roko z datumom. Vem, da ni Ljubljana, menim pa, da bo tisti, ki namerava priti, prišel, konec koncev imamo avtocesto in si tam v 40 minutah. Dvorana je velika: ima 418 sedežev. Močno upam, da bo polna, vsak igralec si seveda želi igrati pred polno dvorano. Seveda čutim neki pritisk: »A bo polna dvorana?« Po drugi strani pa si rečem: »Le 'piči' naprej in delaj.« Verjamam, da ljudje prepoznajo kakovost in ti potem sledijo. 6. novembra bom monokomedijo predstavila v Mariboru v KGB-ju, 7. novembra v Ljubljani v Centru slovanskih kultur France Prešeren, 28. novembra pa v Kulturnem centru Laško.

Alja Kapun 2
Ker Alja ni dobila željene zaposlitve v gledališču, je februarja letos stvar vzela v svoje roke. Odprla je podjetje Opium Industries in se lotila ustvarjanja lastne predstave: Življenje v rož' cah.
Marko Vavpotič, M24.si


Mnogi se vas še vedno spominjajo po vlogi Maje iz televizijske nadaljevanke Pod eno streho …

Ja, to me zelo preseneča. Zadnjič smo bili z otroki v Šiški in so mi neki 20-letniki dejali: »O, vi ste pa Maja iz nadaljevanke Pod eno straho.« Nedolgo nazaj sem prvič otrokom pokazala to serijo in smo se vsi zelo smejali. To so bili začetki televizijskih nadaljevank – in zdaj, ko sem gledala z »drugimi očmi«, sem zelo kritična, a moram reči, da prva sezona sploh ni bila slaba – in lahko razumem, zakaj so se ljudje tako povezali s to tematiko. To vlogo sem dobila v prvem letniku AGRFT-ja. Takrat so bile javne produkcije in na prvo produkcijo je prišel producent serije Pod eno streho. Bil je navdušen nad mano, takoj sem dobila glavno vlogo. Jaz sem šla sicer na skrivaj delat še sprejemne izpite v Salzburg na SEAD (Salzburg experimental academy of dance), da sem si to šolo lahko plačala, ker nisem dobila štipendije, pa sem snemala serijo Pod eno streho. Potem sta se zgodila dva preobrata: igra me je zelo pritegnila, hkrati pa sem dobila štipendijo za SEAD. Znašla sem se pred velikim življenjskim razpotjem. To je bilo najbolj grozno poletje v mojem življenju. Še zdaj ne vem, ali sem se prav odločila. No, zdaj niti ne razmišljam več o tem, pač hodim po tej poti. Na AGRFT-ju sem potem en letnik preskočila, moja mentorja sta bila Dušan Jovanović in Janez Hočevar - Rifle. Jovanović se je name ves čas drl: »Ti bi lahko bila vse, ti bi lahko v Drami igrala, ti bi lahko bila prvakinja, ti imaš največji talent, kar sem jih videl, ampak ne, ti trmariš!« Potem pa je prišlo do čustvenega preboja, počilo je, vsega je bilo preveč, vse se je zgrnilo name, sesula sem se. Dušan mi je takrat rekel: »Aha, zdaj si 'proglumila'.« Da sem se pobrala, je dolgo trajalo – dokler nisem postala mama. Potem so druge stvari v središču pozornosti. Rada sem sicer delala predstave, a sem se v sebi ves čas spraševala, ali sem se odločila prav.

Alja Kapun 3
Alja si je vedno želela biti prvakinja Drame, kar ji (še) ni uspelo, je pa tam že velikokrat igrala. Nikoli ne bo pozabila, kako ji je na pomoč pri podpisu pogodbe priskočil kolega Janez Škof.
Marko Vavpotič, M24.si

Z materinstvom pa je moj boj po preživetju postal tako nagonski, tako primarno čist in jasen, da me vse te kaprice naokrog sploh ne ganejo. Ne bom skrenila s poti, ki sem si jo začrtala. Ne glede na vse. Moja želja je biti finančno neodvisna, brez socialne pomoči, brez preživnine. Na tem neumorno delam. Za zdaj je to zelo težka pot, vem pa, da nisem edina ... Ena stvar, ko nimaš česa izgubiti, je ta, da začneš na svoje življenje in na svet gledati širše – ker se ne moreš ves čas obešati na podrobnosti. Možgani začnejo drugače razmišljati, iščeš rešitve. Naučiš se, kako imeti dva evra za cel teden. To kratkoročno ni težava, dolgoročno pa ne moreš tako. Ker pri položnicah ti nihče ne bo pustil, da jih ne plačaš eno leto. Ampak to je neki socialni boj, ki ga bijemo vsi – tudi znotraj gledališča. Nobena skrivnost ni, da ljudje hodijo na premiere tudi zato, ker se na koncu dobi kaj za pojesti.

O svojih težkih časih ste govorili tudi v predstavi Male kraje. Se vam je zelo težko tako razgaljati pred občinstvom ali je to neke vrste psihoterapija?

Ja, težko. Režiser Sebastijan Horvat se je v okviru projekta Nova pošta lotil predstave z naslovom Male kraje in vsak od igralcev je na svoj način predstavil ta vidik. Jaz sem šla skozi svojo zgodbo, govorila o otroštvu in socialni stiski. Da govorim o svojih travmah, mami, očetu, bratu, je bila moja odločitev, ki pa je ne bi več ponavljala. Kot izvajalka sem to naredila, ni pa bilo lahko. Ja, name je ta predstava vsekakor delovala psihoterapevtsko. A verjamem in vem, da je še ogromno stvari, ki jih lahko dam občinstvu, ogromno besedil, ki čakajo na uprizoritev. Zase vem, da sem toliko stara oziroma mlada, da lahko iz sebe še ogromno potegnem, kot igralka in v finančnem, socialnem smislu. Otrokom ne želim pustiti nobenih dolgov in želim, da imamo toliko denarja, da se imamo lepo, da se nam ni treba spraševati, ali bomo šli na morje za en teden. Nič ni narobe, če kdaj ne greš na morje; letos mi nismo šli, bomo šli pa drugo leto. Otroke učim o denarju. Mi smo sicer ogromno igrač in oblek, ki so jih prerastli, dali naprej. Ko smo se selili oziroma čistili stanovanje, smo več kot deset vreč s pripisi »igračke za otroke, oblačila ...« pustili kar pri smeteh in je vse šlo v dveh urah, in to v središču Ljubljane. Ljudje res nimajo.

Potem pa sem rekla, da se bomo šli trgovino. Starejšima otrokoma sem pred blok postavila mizico, v kartonske škatle pa smo dali igračke in nekaj mojih knjig. Rekla sem jima le, da pod dva evra ne smeta iti. V dveh dneh sta zaslužila 70 evrov. Veliko je bilo tujcev, ki so vzeli le piškot, ki sem jih dala otrokoma, in jima dali dva evra. Opazovala sem ju iz stanovanja. Ko sta prišla s prvim bankovcem, sta bila tako zelo ponosna – jaz pa tudi. Mi smo ekipa.

Tudi oni so zelo povezani med sabo in znajo poskrbeti drug za drugega. Kdaj se tudi razjezim, seveda. Pri šoli sem stroga. Govorim jim: »Šola ni šala. Ti moraš delati, jaz namesto tebe ne bom. Barvice morajo biti ošiljene, ne govori mi zadnji dan ali trenutek, kaj moraš narediti ...« Ker znorim. Vse naredijo v šoli, tako da se potem doma čim več igramo. Če je lepo vreme, gremo v park. Imam pa le dve roki. Medtem ko jaz pomivam posodo, Irina mlajšima bere pravljico in s tem vadi, potem se igrajo šolo … Včasih gredo z mano na vajo (trenutno obnavljam lutkovno predstavo v sodelovanju z Zvezo prijateljev mladine) ali pa na predstavitve knjig (sodelujem z Mladinsko knjigo). Vedo, da morajo biti pridni, ker je to moja služba, predvsem Irina to že razume. Drugače so zelo potrpežljivi. Ko so za konec tedna pri očetu, pa grem v pisarno in ves dan delam. Zdaj je težko, ampak dobro vem, kam hočem peljati svojo in pot podjetja Opium Industries. Svojega daru ne bom zavrgla, ker sem stara 36 let in ker je moška sezona.

Objavljeno v reviji Vklop/Stop spored št. 43, 24.10.2019