horoskop_zodiak-astrologija Svet24.si

Horoskop za nedeljo, 22. septembra

marija1 Svet24.si

»Pri 72 sem v boljši kondiciji kot kadarkoli ...

enakonočje Svet24.si

Pozor! Enakonočje prinaša lekcije za vse nebesne...

vuk (na desni) Svet24.si

Primer Miran Vuk: dajal je lokali, kar bi moral ...

Cook-Eat-Slovenia-Strujkli- Odkrito.si

Popotniki iz tujine navdušeni nad slovenskimi ...

ljubezen-na-vasi Njena.si

Razkrito: Načrtno ustvarili najbolj odmeven par v...

Zmago Jelinčič Njena.si

Kaj je ubilo Monikino ljubezen do Zmaga?

Domen Valič žrtev spletne nadlegovalke

Teja Pelko, 17.04.2019 20:01:10

Za Domnom je nekaj precej napornih mesecev. Ob vodenju oddaje Slovenija ima talent je namreč posnel igrano-dokumentarni film o bitki na Menini planini z naslovom Preboj, v katerem je upodobil glavno vlogo komandanta Franca Severja - Frante, pripravljal pa se je še na monodramo Psiho v produkciji gledališča Glej. Obe vlogi predstavljata precejšen odmik od njegove siceršnje podobe simpatičnega, nasmejanega, radoživega in vedoželjnega moškega. Sta bili pa zato zanj toliko večji izziv in ju je sprejel z največjim veseljem. Manj navdušen je nad oboževalci in oboževalkami, ki prestopijo mejo. Si predstavljate, da od neznanke dobite osem sporočil na dan? Da vas hodi gledat v gledališče in vam v dokaz pošlje stavek iz predstave ali pa video z YouTuba, ki vsebuje ime vaše matere? Domen si lahko. Več v nadaljevanju.

Delite na:
Domen Valič žrtev spletne nadlegovalke
Domen je od nekdaj vedel, da bo igralec. Urša Premik

Trenutno v Gleju igrate v predstavi Psiho, ki so jo med drugim navdihnili film in roman Ameriški psiho, liki in dela Teda Bundyja, Metod Trobec in nekateri drugi serijski morilci. Ste se posebno pripravljali na to vlogo? Ste brali o serijskih morilcih, gledali filme, dokumentarce …?

Sem, ja. Srečo sem imel, da je na Netflix ravno prišla dokumentarna serija Conversations with a Killer: The Ted Bundy Tapes, in sem si jo takoj pogledal. Prelistal sem tudi roman Ameriški psiho ter knjigo Eve Vrtačič in Karmen Šterk Serijska kultura, popularni morilec o serijskih morilcih v pop kulturi. Pri predstavi smo se sicer ukvarjali z različnimi motivi: z javno in osebno podobo, (ne)zrelostjo, družinskimi vzorci, Ojdipovim kompleksom in doživljanjem lepote oziroma doživljanjem ženske kot take. Zelo se mi zdijo zanimivi izsledki raziskav profilov serijskih morilcev o njihovi javni podobi. Trobec je bil menda izjemno simpatičen in dober sodelavec ter zelo očarljiv moški. Podobno Ted Bundy. Bil je izjemno inteligenten, znal je z jezikom, študiral je pravo … Bil je desna roka predsednika republikanske stranke zvezne države Washington, Rossa Davisa. Ko si je Davis kupil hrošča, si ga je še Ted, ko je začel ribariti, je začel še Ted. Pri njih se torej zelo kaže ta potreba po sprejemanju, po splošni sprejetosti v družbi.

Domen je od nekdaj vedel, da bo igralec. Pri šestih letih se je začel ukvarjati s plesom. Leta 2001 sta s soplesalko Tjašo Vulić v skupini starejših mladincev dosegla drugo mesto na svetovnem prvenstvu v desetih plesih. Ob vpisu na Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo leta 2004 je s treningi končal in svoj čas namenil zgolj študiju. Po končani fakulteti se je zaposlil kot redni član ansambla Mestnega gledališča ljubljanskega, leta 2017 pa ga je zapustil in šel »na svobodo«.


So vas te teme že od nekdaj zanimale ali ste se vanje poglobil šele pri študiju te predstave?

Že prej me je zanimalo, kako ti ljudje razmišljajo in kako delujejo v družbi, bolj pa sem se s tem ukvarjal zdaj, ko smo delali predstavo.

Kaj je bil vaš najbolj »psiho trenutek«? Ste kdaj povsem izgubili nadzor nad sabo?

Prav kakšnega takšnega spomina nimam v glavi. A zagotovo sem. Po mojem pri domačih, tistih, ki si tega sploh niso zaslužili. Ker se nabere in ti potem »odnese pokrovko«. Načeloma pa me v takšnih šok razmerah, vsaj za zdaj, telo toliko obrani, da ne znorim, ampak da vklopim razum. Če se karkoli zgodi, naprej pomislim, kaj je treba narediti: ali je treba koga poklicati, je treba koga odpeljati in kaj je smiselno narediti prej. Šele potem se bomo pogovarjali, kdo je kriv in zakaj je kriv. Pomembno je, da smo vsi zdravi in na varnem. Da bi pa povsem izgubil nadzor … Takšne »psiho trenutke« poznam ob strogi zbranosti, iz kakšne predstave, recimo, ko ne veš ravno, kako je minila, ampak veš, da je bil dober občutek. Mislim, da se to pogosto dogaja tudi športnikom. To se mi je včasih zgodilo pri plesu, ko sem bil vrhunsko pripravljen, ko je bil zadnji finale in sem le »pičil«; vedel sem, da je dober občutek in kaj moram delati, vse drugo pa ni obstajalo. To je po mojem podobno, kot je bilo pri Petri Majdič, ko je z zlomljenim rebrom tekla na smučeh. Imela je izjemne bolečine, ampak prav tako jasen cilj pred sabo, zato ji je pravzaprav šele tik pred ciljem začelo zares odpovedovati telo, ko ji je tudi um že rekel: »V redu, v ciljni ravnini si …« Do takat je bila »psihič« in je »pičila«.

Ste bili vi kdaj žrtev kakšnega »psihiča«?

Ja. V času Usodnega vina mi je pisala ženska. Poznam njeno ime in priimek, vem, kako je videti. Glede na posnetke na Facebooku ima tam med 32 in 42 let. Kdo ve, mogoče ji bo celo všeč, če bo to brala, ker načeloma jim je všeč, da so izpostavljeni. Pisala mi je kot njen pes, kot da njen pes opisuje stvari, ki jih skupaj počneta čez dan. To je šlo od enega sporočila na dan do osmih v obdobju meseca in pol. Trajalo je kar nekaj časa. Nekje je dobila mojo telefonsko številko. Mislim, da sem jo imel celo na spletu objavljeno, a sem jo potem izbrisal. Blokiral sem jo na Facebooku, blokiral sem jo na elektronski pošti, ker mi je pošiljala videe in hkrati besedilo iz predstave, ki sem jo igral prejšnji večer, da vem, da me je prišla gledat, pa si je kakšen stavek zapomnila in mi ga potem napisala v elektronsko sporočlo, poslala mi je celo neki video z YouTuba z imenom moje mame v njem. Številke pa nisem nikoli zablokiral, ker me je potem začelo že malo zabavati. Največja »fora« pa je bila, da je ta pes, ki mi je pisal, vmes poginil. Napisal mi je: »Danes sem umrl.« Meni je bilo kar hudo zanj. S tem psom sem vzpostavil neko čudno vez, kar niti ni tako zelo nenavadno, saj mi je pisal osemkrat na dan vsak dan. Potem sem mu enkrat odpisal. Napisal sem mu: »Zdaj si poginil, lastnica te je imela rada, jaz mislim, da je čas, da greš na drugi svet.« Dobil sem odgovor: »Prav.« Potem ni bilo nekaj tednov ničesar. Vmes je bilo novo leto, za njim pa je prišlo sporočilo: »Novo leto, nova pravila. Eno sporočilo na leto.« Šlo je za zelo jasna, zabavna in pametna sporočila, ampak kar ni in ni odnehala – in potem si misliš: kaj te žene, da to delaš? V zadnjem času mi je spet začela malo pisati. Začenja kot jaz v predstavi, ko rečem: »A zakaj bi moral vsak fant imeti sestro? Da preusmeri pozornost z mame.« Tudi ona sporočila začenja z vprašanjem, kot da sem jaz njo vprašal: »A zakaj imajo Čehi boljše pivo? Ker je tam voda mehkejša.« Ko je prišlo na dan, da snemam film Preboj, mi je poslala sporočilo: »Snemanje partizanskih filmov v času miru je bizarno.« Nekaj v tem smislu. A nikoli nič škodoželjnega, v nasprotju z izkušnjo kolegice, ki ji je nekdo poslal načrt sestave pištole in citate iz Biblije. To pa je srhljivo.     

Domen Valič 2
Igralec kot Psiho, avtorski predstavi Jaše Kocelija, za katero je besedilo napisal Davorin Lenko. Domen je povabilo Jaše in gledališča Glej sprejel z navdušenjem.
Mankica Kranjec / Gledališče Glej

Kakšne pa so sicer vaše izkušnje z oboževalci?

Ljudje so v glavem zelo v redu. Sem imel pa tudi kakšne neprijetne izkušnje, a mogoče bolj zato, ker nimajo občutka. Recimo, v Tržiču sem ravno odigral predstavo Zapornik št. 3.2.3., pri kateri se zelo oznojim. Preobleči sem se moral tik ob odru in imel sem občutek, ker mi je že prej nekdo pisal na Facebook, da me bo prišel gledat, pa da bi se rad slikal z mano, da bo kar »priletel« gor – in je. S hčerko je prišel naravnost na oder. Jaz pa potrebujem pet minut po predstavi, da si oddahnem, da spijem kozarec vode, da se obrišem in da se preoblečem. Nisem na voljo 24 ur na dan le zato, ker lahko ti vedno vklopiš televizijo. On pa kar »prileti«: »Ja, sem te prišel pozdravit, pa če bi lahko eno fotografijo za tamalo.« Takšne zadeve me motijo. Ali pa neka pisanja: »A boš prišel tja? A boš ti igral? Kje kupim vstopnice?« Ker res povsod vse piše. To je meni smešno. To je tako, kot da bi jaz poslal Tomiju iz Siddharte: »Kje kupim vstopnice za vaš koncert?« Ker če si videl, da je koncert, potem tudi veš, kje se vstopnice kupi – ker to napišemo na plakat, ker nam je pomembno, da veste. Če pa, recimo, napišem zgolj, da imam v Kočevju predstavo, pa sta tudi le dve možnosti, kje jo lahko imam. »Poguglaš« in vidiš. A potem ugotoviš, da bi te osebe pravzaprav rade brezplačne vstopnice, da bi jim rekel: »Daj, ti bom jaz 'zrihtal'.«      

Omenili ste že Preboj. Gre za igrano-dokumentarni film o bitki na Menini planini, kjer imate glavno vlogo komandanta Franca Severja - Frante. S Franto sta se tudi srečala. Vam je dal kakšen uporaben nasvet?

Pogovarjala sva se o vsem. Veliko sem ga spraševal: kakšni so bili občutki, kako je bilo takrat tam, kaj pomeni uperiti puško v nekoga, kaj pomeni zaspati pri minus desetih stopinjah Celzija na smrekovih vejah, ki te mogoče malo grejejo ob nekem majhnem ognju z ušmi pod kapo. To so takšne stvari, ki so nam nepredstavljive. Pa kaj to zares pomeni, če si odgovoren za 500 drugih ljudi in si edina povezava z glavnim štabom. Jaz sem pri tej vlogi predvsem razmišljal o tem, kaj vse se 21 let staremu fantu dogaja v glavi, ko to dela – sicer izkušenemu, ampak vseeno, strah je še vedno tu. Tako da se nisem bal pokazati ranljivosti, ker on ni Rambo, ki bi bil nezlomljiv. Seveda je bil pogum, bilo je zavezništvo, bilo je tovarištvo, bila je neke vrste čast, obenem pa jih je zeblo kot pse, strah jih je bilo.

Sta se poznala z vašim dedkom Aleksandrom Valičem, ki je bil tudi partizan?

Zagotovo sta se kje srečala, da bi tesno prijateljevala, pa ne.   

Kaj pa je na to delo rekla vaša babica Danica, interniranka v italijanskih in nemških koncentracijskih taboriščih?

Babi je bila zelo vesela. Še zdaj me vsake dva dni vpraša: »Si bil junaški, si bil tak junak?« Sem ji rekel: »Sem, babi, sem.«  

V zadnjem času sodelujete oziroma ste sodelovali pri kar nekaj projektih. Od gledaliških poleg Psiha te dni nastopate še v predstavah Boksarsko srce, Zapornik št. 3.2.3., Briljantina in iCankar, na malih ekranih pa ste se proslavili kot sovoditelj šova Slovenija ima talent, Erik v Usodnem vinu in Mark v Reki ljubezni. Kaj imate raje, gledališke deske ali kamere?

Televizija oziroma film in gledališče sta dve različni zadevi. Vse zelo rad delam. Gledališče je krasno. Zdaj se dogovarjam za še en projekt. Kar zadeva televizijo, sta Reka ljubezni in Usodno vino bolj moja zvrst, saj vsebujeta to, kar mene zares zanima – igro. Še posebno pri telenovelah se zelo veliko naučiš o delu pred kamero. Svoje izkušnje s snemanj sem lahko bogato unovčil pri Preboju. Tam smo snemali samo z naravno lučjo, v hribih, z vetrom, meglo, mrazom … Tam je tako, da 15 ljudi naredi vse, kar lahko, da bo ta prizor potekal dobro. Se pravi, je tudi tvoja odgovornost, da narediš vse, kar lahko, z vsem svojim znanjem in izkušnjami … Če imaš veliko znanja in izkušenj, lahko to lažje in boljše narediš. To sem zagotovo dobil z Usodnim vinom in Reko ljubezni – da sem navajen kamer, da sem navajen najrazličnejših pogojev, hitrega menjavanja scen in tako dalje. Vodenje mi je pa všeč, vidim, da me bogati na neki drug način, v nekem drugem ustvarjalnem razmišljanju, ki je zagotovo delček mozaika, ki me sestavlja. Všeč mi je, ker je ustvarjalno. S Sašem Staretom sicer dobiva neke smernice, drugače pa sama piševa scenarije. Na začetku avdicijskih oddaj še preverjava, kaj lahko in kaj ne, kako »iti zraven«. Pri oddajah v živo pa morajo biti stvari že do potankosti izdelane, da vse res »štima«.

Domen Valič 3
Domen je užival v vodenju oddaje Slovenija ima talent s Sašem. Tudi zaradi nabranih izkušnj s tem delom in delom pred kamero, zaradi katerih je bil bolj domač in samozavesten.
POP TV

Ste zadovoljni z razmerjem med prostim časom in delom?

Zdaj zelo, od septembra do konca marca pa sem bil malo manj. (smeh) Ampak to sem že sprejel: da imaš obdobja, ko garaš pa garaš in ješ kosilo v taksiju, pa imaš obdobja, ko se ti zdi, da te ljudje grdo gledajo, ker si dopoldne prost, drugi pa morajo v službo.   

Potem vam ni žal, da ste leta 2017 zapustili MGL, »varni pristan«?

Ne, ker mi je MGL dal izjemen »vzlet« v ta svet. Zdaj si nabiram same dobre izkušnje in same dobre stvari delam. Stvari, ki jih delam za POP TV, imajo dobro gledanost in jih hočem narediti po najboljših močeh, predstave, ki jih delam, so odlične ... Za predstavo iCankar smo ravno izvedeli, da se je uvrstila na bienalni festival Zlata paličica. Všeč mi je, da so zadeve, katerih del sem, uspešne in da jih ljudje radi gledajo, da sem tudi sam ponosen na njih, da niso nekaj, kar bi bilo zame zapravljanje časa. Te pa vsaka stvar gradi. Včasih se mi je zdelo, iskreno, da se je pri telenoveli snemalo nekaj, kar si že povedal, pa mogoče besedilo ni bilo preveč dobro ... Potem pa sem prebral biografijo nekega ameriškega igralca, ki je rekel, da se je pri telenovelah naučil največ od vseh snemanj. Tudi sam sem potem ugotovil, da sem se največ naučil pri telenovelah. Naučiš se, kako se gibati okrog kamere, kako iskati luč, naučiš se igrati z 20 različnimi soigralci različnih starosti z različnimi izkušnjami, kar je lahko le dobro. Ne bi zgolj tega počel vse življenje, ampak vedno se moraš vrniti k osnovam. Tako je tudi pri športnikih. Vedno moraš najprej narediti osnovne vaje, vedno se moraš vrniti na osnove – šele ko to »poštimaš«, lahko greš naprej. Se mi pa, ko grem v MGL na kakšno predstavo, malo milo stori, ker ekipa, produkcija, vsi podpirajo igralca, da lahko ta »iztisne« najboljše iz sebe. A eden od razlogov, da sem šel stran, je bil, ker sem imel občutek, da če bom še dolgo ostal, bom »stagniral«, da se ne bom ničesar novega naučil. Tako da sem zelo vesel, ko grem v MGL, in zelo sem vesel, ko delam stvari zunaj njega.    

Kaj so prednosti in kaj slabosti tega, da ste svobodni umetnik?

To, kar je slabost, je tudi prednost. Slabost je, recimo, da nimaš neke stalne ekipe, s katero bi šel skupaj iz projekta v projekt, prednost tega pa je, da delaš z ogromno različnimi ljudmi. Slabost je, da ne veš natančno, kaj boš delal čez pol leta, da ne veš, ali boš še lahko plačal prispevke, prednost pa, da se tako naučiš ceniti zaslužek, naučiš se ceniti vloženi trud, da pravzaprav znaš sprejeti to, da boš včasih za minimalni vložek dobil veliko plačilo, včasih pa za maksimalni vložek nič plačila. Včasih se počutim kot, recimo, mizar, ko dobi naročilo za izdelavo res posebne, edinstvene omare, ki mu je v velik »gušt«, za nič plačila, potem pa vabilo, da pride kam povedat kaj o razliki med smreko in bukvijo, kar zanj res ni nič težavnega, za ogromno plačilo.

Stari ste 35 let ...

A bi to moral bolj skrivati? (smeh) Do Googla nismo vedeli, koliko je kdo star. Mislim, da bi se morali tega podatka otepati. Tako brez zveze se je s tem obremenjevati … Še posebno je starost »težava« pri igralkah. S tem podatkom igralka izgubi ogromno osebnosti; igralke igrajo ali hude »bejbe« ali pa zelo mlade babice, kot da med 40 in 60 letom nič ne obstaja ... To je neumno. Takrat so najboljša leta. Juventilizem v gledališču je zgrešen. Enako pri delu. Na Japonskem gredo ljudje v pokoj, a so še v svetu, da svetujejo ... Mora biti neko sožitje med mladimi možgani in starimi izkušnjami. To se mi zdi zelo pomembno. Še posebno pri igralcih se mi zdi, da starejši kot so, več vsebine imajo, in to je užitek gledati. Ko na oder pride Milena Zupančič, recimo ... Ona lahko le gor pride, pa se nagledaš, ko še kaj reče, pa si »paf«.   

Razmišljate kaj o družini?

Razmišljam. Želim si otrok, ampak se mi zdi, da zdaj še ni čas. No, saj menda nikoli ni čas za to, ampak pri meni se res zdi, da še ni. To, kar sem počel zadnji dve leti ... Če bi imel družino, bi me že zdavnaj »načevljala« ali pa ne bi mogel delati vsega tega. Mislim, da je zdaj zame obdobje dela in raziskovanja, potem bo pa tudi tisto prišlo.

Kaj mislite, kakšen oče bi bili?

Po mojem je biti starš res en 24-urni »šiht« samoizpraševanja in neke trdne odločenosti, ki jo malo spremlja dvom. Verjetno kot starš želiš svoje otroke vzgojiti v samostojne ljudi, ki bi bili hkrati zelo naivni v srcu, tako da ne bi prehitro sklepali, ker je ta svet tako raznovrsten, da če se na kakršenkoli način »zakleneš«, nekaj izgubiš. Ne vem, zdi se mi, da mora biti ljubezen na prvem mestu, da tudi kot človek vse to spremljaš. Po mojem mnenju. Ne vem. Ko bom jaz imel otroke, bogve, kakšen bo način vzgoje, kakšen bo ta svet. Po eni strani se mi včasih zdi, da bi do 35 leta svoje najraje kam zaprl, po drugi strani pa, da bi jih pustil, naj se plazijo po cesti, če se, pa pač, če boš preživel, boš preživel. (smeh) Jaz sem imel kar dobro popotnico. Oče in mama sta si kar različna v nekih stvareh, pri nekih stališčih in vrednotah pa sta enaka, tako da je to očitno pravi recept. Vsaj meni se zdi, da nista preveč zafrknila, no … (smeh)

Pa starši in stari starši glede otrok kaj pritiskajo na vas?

Kaj pa vem, sem pa tja že malo namignejo, ampak so pomirjeni s tem.

Glede na to, da prihajate iz igralske družine: ste kdaj čutili kakšno breme na poklicnem področju?

Ne, niti ne, nikoli ... Mislim, nihče ga ni izvajal nad mano. Mogoče dvakrat malo z mentorske strani, da so me malo spodbodli, ampak to je bil del pedagoškega procesa; od sošolcev pa niti ne, ker smo bili trije taki v razredu, ki imamo to v družini: poleg mene še Ana Dolinar od Bernarde Oman in Jernej Kobal od Borisa Kobala. Ampak zares ne. Niti se nisem s tem obremenjeval, ker vem, da sem človek zase. Jaz sem se nekje pol leta na začetku prvega letnika bolj primerjal s Klemnom Slakonjo, ker se mi je zdelo, da sva si precej podobna glede na letnik. Tudi na sprejemnih izpitih sem razmišljal, da bodo mogoče izbrali njega namesto mene, ko sva oba prišla v drugi krog. Potem pa sem ugotovil, da je on povsem drugačen kot jaz, da sva si zelo različna – in to je čar igre, ker v tem ne moreš zares tekmovati, ne moreš tekmovati v karizmi in izraznosti, lahko je le zelo dobra ali pa je ni.

Domen Valič 4
Igralec se je za sodelovanje pri filmu Preboj odločil tako zaradi tematike kot zaradi novega izziva. Delati mu je bilo v užitek, k temu pa je veliko pripomogla profesionalna ekipa.
promocija fotografija

Objavljeno v reviji Vklop št. 15, 11. 4. 2019.