Nino Ošlak

Nino Ošlak je trenutno eden od najbolj predvajanih pop izvajalcev na radijskih postajah pri nas. Mladenič je sicer tudi akademski glasbenik, ki znanje predaja kot učitelj.

Po desetih letih ustvarjanja je čas za njegovo tretjo ploščo, ki jo je poimenoval Nekaj je na tebi in ki jo bo 1. oktobra predstavil v eni od najbolj znanih kavarn na Viču v Ljubljani. Kaj je tisto nekaj, kar je tokrat na plošči drugačnega in posebnega, pa je zaupal v intervjuju za našo revijo.

Letos praznujete že deset let glasbenega delovanja. Kaj je bil za vas največji dosežek v tem času?

To, da se mi je v desetih letih uspelo izboriti toliko prostora na sceni, da lahko od tega živim. Čeprav tudi poučujem v šoli, ampak oboje rad počnem. Pri glasbenem ustvarjanju pa sem prišel že do točke, ko lahko izbiram, s kom bom to počel. Dosežek je tudi to, da mi ni treba vabiti izvajalcev za pesmi, ki jih napišem, ampak sami prihajajo k meni. Veliko mi pomeni, da mi je z glasbo uspelo prepričati ljudi, ki so že dolgo na sceni in jih spoštujem ter cenim, kot je Nuša Derenda. Po drugi strani pa, da je z mano ostalo občinstvo, ki me spremlja že od najstniških let.

Če se ozrete nazaj na vse nastope v teh desetih letih, vam je kakšen posebej ostal v spominu?

Za sabo imam veliko zanimivih nastopov, sploh v najstniškem obdobju. To je res posebno občinstvo. Ravno pred časom, ko sem se selil, sem našel v omari veliko spominkov in pisemc, ki sem jih dobil od oboževalk. Kar nekaj poletij sem v kolonijah nastopal za Zvezo prijateljev mladine in ti nastopi so mi bili res pri srcu. V spominu mi je ostal tudi nastop, ko so dekleta, sicer plesalke, prišle do mene in mi pokazale koreografijo, ki so jo pripravile za mojo pesem. Povabil sem jih na oder in tam so odplesale tudi z mano.

Namenoma ustvarjate glasbo, ki pritegne mlade?

To čutim in tukaj sem najbolj domač. Napišem tudi kakšno pesem, ki mogoče ni toliko v tem kontekstu. Moja nova plošča je namreč razdeljena na dva dela. En je vezan bolj na moderen elektro pop, drugi pa je bolj akustičen, kar pomeni, da so vključeni le moj vokal, kitara in klavir. Te pesmi so malce drugačne in zvenijo bolj »naravno«. Rekel bi, da je album deljen na dva ekstrema, za mlade in na drugi strani za starejšo populacijo. Mislim, da starejše občinstvo zelo nagovorijo nastopi, kjer sem samo jaz s svojim klavirjem. Pri teh nastopih pesmi pridejo drugače do izraza, predvsem pa so v ospredju besedila.

»Pop sicer ima postavljene neke okvirje, a vedno ga lahko še malce začiniš,« pravi simpatični glasbenik.

Tibor Golob

Kaj pa je tebi bolj pri srcu? Glasba, ki jo izvajaš za mlade ali starejše?

Nikoli se nisem obremenjeval z vprašanjem, komu je namenjena moja glasba. Delam, kar čutim. Koga se glasba dotakne, pa je odvisno od vsake skladbe posebej. Sicer drži, da mi je bil od nekdaj všeč elektro prizvok, zato sem to vključeval tudi v svojo glasbo. Po drugi strani pa sem klasik, tudi po izobrazbi, zato me je to vedno privlačilo. Ne predalčkam se rad, vsakega nagovori drugačen tip glasbe.

Ste tokrat na ploščo prvič vključili akustiko?

Na prvi plošči sem imel samo eno takšno pesem. Zato lahko rečem, da sem se zdaj malo opogumil. Ko gledam nazaj, se zavedam, da pesmi z globljo vsebino zahtevajo neko zrelost. Tudi če sem pri dvajsetih neko pesem resnično čutil in jo sam napisal, je nisem mogel zapeti tako prepričljivo kot na primer danes. Še danes me morda malce »nese imidž«, ker sem videti mlajši, kot sem v resnici.

• Najlepša ulica v najlepšem mestu na svetu

Kako se je vaša glasbena pot spreminjala?

Pri glasbenem razvoju mi je šolanje vsekakor pomagalo. Pop sicer ima postavljene neke okvirje, a vedno ga lahko še malce začiniš in ga s tem dvigneš na neko višjo raven, če imaš znanje. Ko gledam nazaj, stojim za vsem, kar sem do zdaj ustvaril. To je bil odraz nekega obdobja, v katerem sem takrat bil. Tudi s finančnega vidika je bilo drugače, saj ima vse svojo ceno. A vseeno menim, da smo že takrat res dobro delali. Ne sramujem se nobenega svojega projekta. Mi je pa všeč, da v zadnjih nekaj letih pridejo do mene izvajalci in mi rečejo: »Všeč mi je, ker imaš svoj pečat.« Zame je ena od večjih pohval, da ljudje opazijo, da ustvarjam glasbo z neko svojo noto. Res ne maram slabih kopij.

Kako boste predstavili svoj novi album?

Ne želim imeti klasične predstavitve plošče. V enem izmed ljubljanskih lokalov bom naredil dogodek, ki bo v bistvu manjši akustični koncert z druženjem. Zame je slednje še pomembnejše, saj želim, da so tam ob meni prijatelji in vsi ljudje, ki so z mano ustvarjali ploščo. Predstavil bom nekaj starih pesmi, novih pa ne. Kdor bo prišel na dogodek, bo lahko tam kupil ploščo in si jo predvajal v avtu na poti domov. Da ne bodo dvakrat istega poslušali. (smeh)

Kdo pa so ljudje, ki so vam pomagali pri nastajanju plošče?

Glasbo in besedila sem napisal sam. Nujno pa moram omeniti oba svoja producenta, Francija Zabukovca in Damjana Pančurja. Oba sta zelo pomembna zame, saj z njima delam že vseh deset let. Omenil pa bi še Anabel, ki je na plošči tudi gostja pri pesmi Nekaj je na tebi, ki je lani izšla kot singel. Za spremljevalne vokale pa se moram poleg Anabel zahvaliti še Tilnu Lotriču.

Kakšna je razlika pisati glasbo zase ali za druge?

Ni razlike. Morda v zadnjem času čutim še večjo odgovornost, ko pišem za druge, saj želim s ponosom stati za tistim, pod kar se podpišem. Poleg tega želim, da tudi izvajalec začuti pesem in da se on najde v njej. Lahko dam primer. Pred kratkim so Poskočni skupaj s Tilnom Lotričem posneli pesem z naslovom Upam, da si srečna. Zame je to ena od najlepših balad, kar sem jih napisal v zadnjem času, a se mi je zdelo, da je sam kot izvajalec ne morem tako dobro predati. Stilsko sem čutil, da bi bilo bolje, če bi jo izvajal kdo drug, čeprav sem jo najprej imel namen uporabiti za svojo ploščo. Nato se je slučajno izšlo, da je prišla v roke Poskočnim in Tilnu. Pesem je sicer malce »šlager«, ampak stojim za tem. Tudi dobrega »šlagerja« ni lahko napisati. Glasba je zame dobra ali pa ni, ne glede na zvrst.

 Katero pesem z nove plošče boste najprej predstavili?

Naslov plošče je Nekaj je na tebi in pesem s tem naslovom je bila predstavljena že lani. Bo pa kmalu za izidom plošče izšla pesem z naslovom A si za to. Za to smo že posneli videospot, snemali pa smo v Budimpešti.

Zakaj ste se odločili za madžarsko prestolnico?

Slovenija je sicer zelo lepa dežela. Ideja za Budimpešto pa je prišla, ker sem do zdaj posnel 13 videospotov, vsi so bili posneti pri nas, vedno smo poiskali lepe lokacije in počasi jih je zmanjkalo. Tokrat smo sicer najprej nameravali posneti studijski videospot, a smo se nato na pobudo režiserja odločili, da gremo kot na neki vikend izlet in zraven naredimo še kaj koristnega. Z mano je šla minimalna ekipa, plesalke in preostale kadre pa bomo snemali posebej. Budimpešta pa zato, ker sem bil lani prvič tam in res mi je bila všeč. Ker je lokacija dovolj blizu, da smo si to lahko privoščili, je bilo to mesto kot naročeno za snemanje novega videospota.

Nekaj naslovov pesmi z novega albuma ste že omenili. Imate morda svojo najljubšo pesem s tega albuma?

To je zame najtežje vprašanje. Vsaka pesem ima svojo zgodbo, zato se ni lahko odločiti. Je pa res, da je na plošči mogoče ena skladba, ki po mojem mnenju zelo izstopa po drugačnosti in netipičnosti. Naslov je Ljubim. Pri tej baladi sem uporabil samo vokale, kitaro in akustičen bas.

Je posebna zaradi izvedbe ali zgodbe?

Oboje bi izpostavil. Zgodba ima za sabo res močne spomine.

Objavljeno v reviji Vklop/Stop spored št. 38, 19.9.2019