Nina Valič
Sezona se je začela s pravim veseljem raziskovanja sebe, sveta, odnosov, zelo sem izpolnjena. V Gledališču Glej so v novo sezono vstopili s predstavo Podgane. Uprizoritev je po drami Hinkemann, ki jo je v 20. letih prejšnjega stoletja na pogorišču zatrte levičarske vstaje in v družbi, ki sta jo prevevala nezmožnost enakosti v novem svetu ter temen oblak rastoče politike sovraštva in populizma, napisal Ernst Toller, na oder (znova) postavil Marko Čeh. V tokratni postavitvi scenografija izpod rok priznanih vizualnih umetnikov postane protagonist dogajanja, igralci pa biomehanične izpeljanke simbolične ujetosti v svet, iz katerega ni izhoda. Groteskna otopelost sveta gledalca sili v lažni privid udobja in hkrati h kriku, ki se nikoli res ne sliši.
Gledališka postavitev, ki preči meje gledališča in prehaja v vizualni svet, ne pušča prostora za beg od temeljnega vprašanja: smo sposobni ne le misliti utopijo, temveč jo tudi živeti? Gesta je namreč jasna: v svetu, kjer se z njegovo pogubnostjo nismo sposobni spoprijeti, smo vsi pač lahko le nezaželena populacija. Podgane. V predstavi med drugim igra članica SNG Drama Ljubljana Nina Valič. Kakšen je njen pogled na današnjo družbo in kateri dogodek jo je pred kratkim navdal z upanjem v boljši svet – med drugim – razkrivamo spodaj.
Zakaj ste se odločili za sodelovanje pri predstavi Podgane?
Vabila za sodelovanje na »off sceni« nikoli ne bom zvrnila. Marko Čeh pa je s skupino sedmih umetnikov prostore Gleja spremenil v razstavo, prostor se gledalcu odpira zunaj odrskih omejitev, gledalec je del sveta, ki ga uprizarjamo.
Kako je delati zunaj matične hiše?
Zunaj matične hiše delam rada zato, ker tako srečujem kolege, ki niso del mojega ansambla.
Ste morali zaradi vaj kaj prej s svojega ljubega otoka?
Ne, ne, tudi v Drami sem začela vaje.
Ernst Toller je dramo Hinkemann napisal v 20. letih prejšnjega stoletja. Je življenje danes kaj boljše? Kateri problemi se vam zdijo največji in s katerim bi se morali najprej spopasti?
Hinkemann v meni sproža misel, da travme, posledice, grozote neke take deviacije, kot je vojna, ostajajo na individualni ravni. Kot bi se na koncu vsi hoteli otresti spomina na krivice in se skrivati pred tistimi, ki nas zaradi očitnih poškodb – tako psihičnih kot fizičnih – na ta dogodek spominjajo. Družba obrača hrbet krivicam, razlikam, pojavom nasilja, fašizma, nerazumevanju neenakosti. Družba je sposobna podpirati vodstvo, ki so mu dokazana kriminalna dejanja, korupcija, prekrški vseh vrst, takšno brez zadržkov, obsceno mešetarijo z našimi omejitvami, in jim daje glas. Tisti, ki na to opozarjajo, ki najbolj trpijo, ostajajo sami. Nekako ni razlik.
V predstavi igrate gostilničarko Katrco. V čem sta si podobni?
Ne predava se.
Igrate sicer raje vam podobne ali vam nasprotne like?
Všeč so mi liki, ki jih jaz vidim kot nasprotne, zanimivejši so.
S katerim likom ste imeli do zdaj največ težav?
Ah, redki so igralci, ki dobivajo le like, ki jih učijo, bogatijo. Večina igralcev se spopada tudi z vlogami, ki utrujajo, ker niso zanimive.
Predstava se imenuje Podgane. Kakšen je vaš odnos do teh živali?
Zadnjič sem videla otroke, ki so precej prestrašeni podgani – kri ji je tekla – dajali piti vodo. Dogodek me je presunil, ker sem v ravnanju otrok videla dobroto in spoštovanje. Niso se je bali, ni se jim upirala, dajali so ji piti. Trenutek me je navdal z upanjem v boljši svet. Živali so del mesta, sploh podgane. Zelo inteligentne so in ta, konkretno, je bila čudovito lepa.
Kaj vas še čaka v letošnji gledališki sezoni?
Pod taktirko mladega režiserja Luka Marcena, a v sicer ženski ekipi nastaja predstava Simpozij. Platonov zapis pogovora sedmih grških mož bo odigralo sedem žensk. Štiri članice Drame smo v manjšini, tri igralke in preostala ekipa so mladina. Čudovite punce. Sezona se je začela s pravim veseljem raziskovanja sebe, sveta, odnosov, zelo sem izpolnjena, pa je žele začetek.
Besedilo Ernsta Tollerja, Hinkemann, sto let pozneje z enako ostrino zareže v sodobno klavstrofobično družbo, ki se vse bolj obrača v globalno skrajno desnico. Na eni strani smo priča ekstremnim desničarskim politikam strank, na katere levosredinske politične opcije v pomanjkanju idej, kako zaustaviti populizem, odgovarjajo z žicami ekstremnega centra. Na drugi strani se množijo dnevni mikrofašizmi vsakega izmed nas, od tistih bolj aktivnih potez do nezmožnosti upora in solidarnosti, ko se iz središč družbe potiskajo neželene populacije; uporabniki drog, seksualni delavci, berači, brezdomci, migranti, revni in vsi drugi, ki ne ustrezajo bleščeči kulisi kapitalistične zgodbe o uspehu. V teh razmerah nemoči odgovornost za spremembe prepuščamo politikom vseh vrst. Zato, da se nam ni treba spopasti z lastnim obupom, aktivno zavračamo možnost resničnih sprememb, utopije, prevrata.
V resignaciji iščemo ugodje, tudi ugodje tega, da lahko z malimi angažiranimi dejanji opravičimo lastno neaktivnost. Na tej točki se odpre vprašanje, kakšno vlogo lahko danes igra sodobno (angažirano) gledališče? Je mogoče spektakel kritizirati z njegovim lastnim orodjem? Je gledališče lahko orodje, skozi katero postanemo akterji, in ne le opazovalci lastnih življenj? V predstavi nastopajo Nina Valič, Niko Goršič, Andrej Zupanec, Stane Tomazin, Anže Zevnik, Primož Pirnat, Klemen Janežič, Kristina Aleksova, Blaž Šef, Taubi, Martina Gostinčar, Nada Dujmovič, Metka Drča, Patricija Stariha, Helena Grbec, Roman Koštomaj, Špela Mankoč, Pero, Miha Čurman in pes Zela.
