horoskop_zodiak-astrologija Svet24.si

Horoskop za nedeljo, 22. septembra

vinetou Svet24.si

Zakaj se Nemci šemijo v Indijance?

enakonočje Svet24.si

Pozor! Enakonočje prinaša lekcije za vse nebesne...

vuk (na desni) Svet24.si

Primer Miran Vuk: dajal je lokali, kar bi moral ...

Cook-Eat-Slovenia-Strujkli- Odkrito.si

Popotniki iz tujine navdušeni nad slovenskimi ...

ljubezen-na-vasi Njena.si

Razkrito: Nikoli mu ni pisala, parček ustvarila ...

Zmago Jelinčič Njena.si

Kaj je ubilo Monikino ljubezen do Zmaga?

»Nikogar ne želim žaliti.«

Daša Birsa, 06.09.2019 16:00:00

Z Robertom Pešutom - Magnificom sva se dobila takoj po tem, ko je slovenski javnosti predstavil novo pesem z naslovom Pegica, ki bo, kot sam pravi, hočeš ali nočeš postala sredstvo kampanje za decembrski koncert v Stožicah. Med pogovorom v njegovem studiu v Tivoliju je eden najuspešnejših slovenskih glasbenikov med drugim spregovoril o kritikah, ki jih je bil deležen v zadnjih letih, veri, filmski glasbi in Silviji.

Delite na:
»Nikogar ne želim žaliti.«
Magnifico Mare Vavpotič/M24

Pred kratkim ste se vrnili iz Srbije. Kaj ste počeli tam?
Razlogi, da odpotujem v Srbijo, so ponavadi koncerti ali pa tam kaj snemam. Tokrat sem imel koncert v Beogradu in v majhnem mestu na jugu Srbije, Raški. Nastopil sem na dogodku Raške duhovne svečanosti. To je bil velik kulturni dogodek, ki se je končal na trgu s koncertom.

Imate tudi v Srbiji toliko oboževalcev kot v Sloveniji?
V Srbiji so odprti koncertni odri, vsako leto tam naredim štiri ali pet koncertov. Zdi se mi, da imam v Srbiji nekoliko drugačno zgodbo kot v Sloveniji; največ se je tam zgodilo z mojo ploščo Export Import, filmom Montevideo, Bog te je videl!, z mojo glasbo za ta film in za nadaljevanke, recimo Sence nad Balkanom. V Sloveniji redko izvajam glasbo iz filmov, tam pa je tega malce več in jo radi slišijo.

Sicer menda tudi v Sloveniji mladi poslušajo vedno več filmske glasbe ...
Sem slišal in tudi založniki pravijo, da se takšna glasba prodaja, kar me veseli. Ponavadi ima filmska glasba neko brezčasnost, ni v pop maniri, pogosto je približek kakšni klasiki. Najverjetneje je primanjkuje na trgu ali pa si jo ljudje želijo.

Razmišljate o tem, da bi se lotili novega glasbenega projekta, povezanega s filmom v Sloveniji?
Razmišljam, ko mi kdo kaj ponudi. Nekaj smo se pogovarjali z Vincijem v zvezi z njegovim filmom Dedek gre na jug, ampak je vse potihnilo. Nisem delal grozno veliko filmov, no, nekaj sem jih naredil, ampak z enim in istim režiserjem, Bjelogrlićem, pravzaprav sem njegov skladatelj. Nihče me ni najel za 20 filmov, tako da nimam veliko drugih izkušenj.

Pred dnevi ste javnosti predstavili svojo novo skladbo Pegica. Kakšen je odziv? Vas to sploh zanima?
Seveda me zanima, saj sem javni uslužbenec, javni delavec. Tega nikoli ne znam oceniti. Pesem smo ravno izdali in čez čas bomo videli, ali je ljudem všeč ali ne.

Zakaj v svojih pesmih tako pogosto uporabljate pomanjševalnice? Tudi Pegica je pomanjševalnica.
Slovenščina je z njimi zelo bogata, to je neki njen zaščitni znak, poleg tega dobro zvenijo. To je stvar všečnosti, namerno jih uporabiš. Ena »perverzija« je v teh pomanjševalnicah, z njimi pa lahko tudi zmanjšaš krutost. Na primer rečeš: »V srček te bom zabodel, pa glavčko ti bom utrgal. (smeh)« To potem ne zveni tako hudo.

Nekje sem prebrala, da na prihajajočem albumu in v novi pesmi niste več toliko izzivalni, pač pa skušate na čim nežnejši način govoriti o koncu sveta. Drži?
Ne. V besedilu Pegice je res en verz, ki govori o tem, da sta se ljubila tako, kot da bo konec sveta. To se zgodi človeku, ali ne? (smeh) Poleg tega se ti ni treba zelo truditi, da bi našel opustošeno in prazno Ljubljano. To je ena od značilnosti Ljubljane: ko je konec tedna ali praznik, je Ljubljana zombi mesto. Če tega nekako ne vzljubiš, si ga naj* in lahko padeš v depresijo. V tem poskušam uživati: »Saj je super, lej, kako je fino, ker je prazna Ljubljana.«

Pesem je nostalgična.
Nočem biti nostalgičen. Ni nostalgična, le malce žalostna je. Spomin na nekaj je vedno vezan na preteklost, ampak jaz nisem nostalgičen človek, še posebno zato, ker se ničesar ne spominjam, res imam slab spomin. Ko govorimo o tem, kdaj je kaj bilo, ponavadi zgrešim za deset let. Morda imam pozabljivost vgrajeno v glavo. (smeh) Nostalgični ljudje pa si veliko zapomnijo. Zapomnijo si, kako je bilo. Na primer neki stari partizani ti pripovedujejo: »15. oktobra 1942 ob približno 8. uri zjutraj smo šli …« Kako se lahko spomnijo datuma, človek (smeh), in da so oni takrat nekam šli?

Vaša žena pa je bolj nostalgična, vsaj sodeč po njenem pisateljskem delu.
Ja, ona je morda bolj nostalgična.

Kako pa gledate na to, da piše tudi veliko o vas?
Nisem preveč navdušen, da piše takšne knjige, ker govori o naju in seveda tudi o sebi. Raje vidim, da piše romane in pesmi kot biografije, ampak imela je potrebo in jo je napisala.

Kdaj bo izšla vaša nova plošča?
Spomladi, vmes pa se bo verjetno zgodil še kakšen singel.

Glasbeni slog Pegice nekoliko spominja na Silvijo. Ali ne?
Ne glede na to, kam zaplavam v zvrsti, imam vedno občutek, da smo naredili nekaj novega, potem pa mi ljudje rečejo, da je to značilno moja pesem. Očitno ne moreš ubežati svojemu pristopu, tonu, zvoku.

Vas to živcira?
Ne, saj pri tem si ne moreš pomagati. (smeh) Živciralo bi me, če bi lahko naredil boljše, pa nisem. Naredim to, kar znam in zmorem.

Kako pa je sicer Silvija? Je z njo vse v redu?
Je živa in koti. Ovca je kar naprej breja.

Zanimivo, da ste kupili ovco in s tem njeno življenje ter ji dali ime Silvija. Jo kdaj obiščete?
Julija sem bil tam.

Ste tudi sicer borec za pravice živali, vegetarijanec in vse, kar spada k temu?
Vegetarijanec nisem, ampak se mi s tem ne zdi nič narobe. Z leti postajam, kar zadeva živali, vedno hujši, niti mravljice ne želim pohoditi. Sicer pa doma nimam nobenih hišnih ljubljenčkov – ravno zato, ker imam rad živali.

Z novo pesmijo ste sicer uradno napovedali božični koncert v Stožicah ...
Zdaj je čas, ko se ljudje vrnejo z dopustov, ta pesem pa bo, hočeš ali nočeš, postala sredstvo kampanje za koncert v Stožicah.

Magnifico 016mv.jpg
Magnifico
Mare Vavpotič/M24

Sicer ste lani dejali, da je koncert v Stožicah, kar zadeva vas, lahko tudi zadnji.
Letos bom rekel enako.

Torej vam je vseeno, ali polnite Stožice?
Ne bom rekel, da mi je vseeno, ampak jaz sem glasbenik, Stožice pa so velik finančni in komercialni zalogaj. Pravzaprav prevelik za Ljubljano, za domačega izvajalca – ampak zdaj so se Stožice zgodile. Je pa bolj prijetno zame in za ljudi nastopati v drugačnih dvoranah. Mi nimamo koncertne dvorane, neprestano nastopamo v športnih dvoranah. Ljubljana sicer ima Križanke, a so letni oder.

Tudi Kino Šiška.
Ki je omejen s prostorom za tisoč ljudi. Saj je lepo, so lepi koncerti, ampak zelo težko je narediti komercialni koncert. Mislim, da bi Ljubljana potrebovala dvorano za štiri, pet tisoč ljudi, to bi bilo res fino.

Vaše božične koncerte v Stožicah so nekateri tudi kritizirali, češ da z njimi žalite vero …
Niso prebrali Biblije, žal mi je. Na kakšen način naj bi jo žalil? V Bibliji ne piše, da se 25. decembra ne sme poveseliti ali imeti koncerta. To je prenapihnjeno. Teh kritik si ne jemljem k srcu. Nikogar ne želim žaliti, še na misel mi ne pride, nasprotno. To je neki izsiljen predložek, na katerega bi moral zdaj nekaj odgovoriti.

Ste sicer verni?
Po svoje.

Kaj to pomeni?
Stoodstotno je Bog, če ti misliš, da Bog je, če misliš, da ga ni, pa ga ni. Če je, smo ga ustvarili mi, ne on nas. Torej – ali je v nas ali pa ga ni. Sam se moraš odločiti. To je tako kot pri kvantni fiziki: delec je lahko ali pa ga ni. Če ga opazuješ, ga ni, če ga ne opazuješ, pa je.

Boga pogosto omenjate tudi v svojih pesmih.
Saj to je zanimiva stvar. Bog, ljubezen – to so zanimive teme.

Pred časom ste se spopadali s kritiko zaradi pesmi Cicimici, češ da govori o spolni zlorabi otrok ...
Dobil sem pritožbo, da se norčujem iz otrok, ki so bili spolno zlorabljeni. Mislim, jeb*, no. Tudi sam sem starš. Tega ni niti v besedilu niti v sliki. Mislim, da so perverzni tisti, ki so to napisali. Ne vem, kaj jih je vznemirilo, kaj se zgodi v videu ali pesmi, da pomisliš, da se nekdo norčuje iz pedofilije. Saj mi nihče ni znal povedati, kaj jih moti. Besedilo je v srbohrvaščini in Slovenci ne razumejo dobro srbohrvaščine. »Cici-mici priđi mala čici« je besedna zveza, ki si je nisem izmislil, obstaja na ulici, v gostilnah. S tem nikakor ni mišljen neki otrok. Mlada čedna punca pač, ja. V videospotu za pesem pa nastopajo lutke, ampak tudi jaz sem v njem lutka. Če je nekdo pomislil, da so lutke punčke, sem tudi jaz fantek. Še vedno mislim, da je to eden izmed boljših videov, ki sem jih naredil, zelo smo se zabavali, ko smo ga delali. Je pa res, da dajo lutke posebno razsežnost, ki je ne pričakuješ. Pokvarjene lutke ... To se mi zdi pa kar hudo.

Videti je, da ste na glasbenem področju v Sloveniji dosegli vse, kar se doseči da.
Pa saj tega ne počnem zato, da bi nekaj dosegel, ampak ker sploh ne vem, kaj bi drugega lahko počel. To je neke vrste terapija zame. Včasih počne človek stvari zgolj zato, ker so mu všeč, ker uživa v tem in niti ne ve, kaj bi sicer delal.

Ste šaljivec po duši?
Rad imam duhovite plati življenja in mislim, da smo na tem svetu zato, da se imamo dobro, da se zabavamo in da uživamo. Vse drugo nas je pa nekdo nekaj zaj*.

Menda ste tudi domoljub?
Nekoč sem se zafrkaval, da je moj »radius kretanja« takšen kot pri hokejskem vratarju. Če ne bi bil glasbenik, bi se vrtel le tu po Šiški.

Objavljeno v reviji Vklop/Stop spored št. 35, 29. 8. 2019