»Največja težava je ta neznosni pohlep!«
2. februarja 2020 ob 20. uri na TV SLO 1 prihaja nova izvirna slovenska krimi-romantična TV-serija V imenu ljudstva, ki snov jemlje iz aktualnih družbenih razmer in z njimi povezanih nepravilnosti. Zgodba sledi 27-letni novopečeni pravnici Niki, ki se po naključnem razkritju skrbno varovane družinske skrivnosti loti preiskovanja družinske zgodovine. Zapornika in očeta Tomaža, žrtev spletk, ki ga upodablja Branko Završan, so po krivici za dolga leta pahnili v zapor. Kako bi se igralec znašel za rešetkami oziroma zakaj včasih prav hrepeni po njih, kaj ga poleg igre še navdušuje in kaj ga jezi, boste med drugim izvedeli v nadaljevanju.
Če izvzamem serijo Jezero, vas v naših serijah, kot so Reka ljubezni, Usodno vino, Ena žlahtna štorija, Najini mostovi in Gorske sanje, ni bilo. Ni bilo zanimanja z vaše ali z njihove strani?
Mene žajfnice ne zanimajo, vsaj te, ki so jih do zdaj ustvarjali pri nas, ne, saj mislim, da ne dosegajo kakovosti, ki sta jo ta država in narod vredna. S tem nikakor nočem razvrednotiti dela ekip, ki to počnejo. Prepričan sem, da je vsaj 500 vzrokov, zakaj te stvari ne morejo doseči ravni, ki si jo zagotovo vsi želimo, ampak to je že stvar drugega pogovora, debate. Z veseljem sodelujem pri projektih, ki me prepričajo, pri katerih skozi mene govori zgodba. Pri nadaljevankah, kot sta Jezero in V imenu ljudstva, je bilo tako. Mogoče sem tudi malo staromoden, raje imam film, saj se pri njem kljub vsem finančnim ali produkcijskim pritiskom še vedno vzame čas za odsek oziroma za kader in za to, da se ga po potrebi ponovi.
Kaj konkretno vas je pritegnilo, da ste privolili v sodelovanje pri seriji V imenu ljudstva?
Pritegnilo me je to, da serija ne želi biti humorna ali solzava, čeprav je včasih že malo kazalo, da gremo na področje čustev. Seveda nisem proti čustvom, rad pa vem, kako se jih uporablja – če so to neke cenene solzavosti ali humor (to, da Janez Mico zagrabi za zadnjico, že dolgo ni več smešno), potem rajši ne. A skozi pogovor z Vojkom mi je bilo hitro jasno, da gre za dobro razdelano zgodbo, vsaj po scenariju sodeč, da so igralska sredstva, s katerimi želi izvabiti čustva pri gledalcih, pristna, da obstaja predzgodba, motiv, zakaj je tako – in prav tega ponavadi ni dovolj. Pri teh žajfnicajh je običajno tako, da čustvo kar pride, ni nekega »pokritja», ni razvoja, vsi so kar zaljubljeni, jokajo, so veseli in srečni.
Serija prikazuje družbene razmere današnje Slovenije in odslikava njeno prepredenost s korupcijo. Kako velika je za vas ta težava?
To se mi zdi svetovna, ne le slovenska težava. Nedavno sem gledal poročila o problemu odvažanja blata iz čistilnih naprav: v prispevku so prekmurski predelovalci jasno povedali, da je to zelo dobra surovina, ki se jo da lepo uporabiti vsaj za gradnjo protipoplavnih nasipov, ampak zaradi različnih lobijev do take uporabe preprosto ne pride. Največja težava je ta neznosni pohlep. Od leta 1986, ko je Ronald Reagan izjavil, da je pohlep dober, je to postalo geslo, ki naj bi bilo celo plemenito. To je bolj moje področje: kaj je za javno razpravo, kaj se sme javno govoriti in kaj ne? Zdi se mi, da je šla pri tem zlasti zahodna družba popolnoma iz kolotekov, nobene samocenzure ni več. Dokler Reagan ni tega izjavil, je bilo to vseeno na neki način sramotno. Enako je z rasizmom in z drugimi spornimi stvarmi: dokler se o tem molči, ostaja vsaj kanček sramu ali neke zavesti, da je nekaj družbeno manj dobro, da ne rečem slabo.
Se je na snemanju zgodilo kaj posebnega?
Pravzaprav ne, glede na to, da je moj lik Tomaž skoraj ves čas v zaporu. V tisti celici se pa res ni pretirano veliko dogajalo.
Če bi se vi znašli v zaporu, kako bi si krajšali dneve?
Verjetno ne bi študiral psihologije, kar med prestajanjem zaporne kazni počne Tomaž. Jaz bi pisal. V kakšnih zablodelih fantazmah sem si že rekel: »Mater, fajn bi bilo, če bi šel zdaj za leto ali dve 'sedet': imel bi prostor in čas za pisanje brez vseh viharjev okrog tega, kaj vse je treba narediti, kaj vse bi bilo še treba, česa vsega nisem storil, pa bi se rad lotil, a se nikoli ne bom …«
Kaj bi pisali?
Verjetno prozo, romane. Eno delo ravno nastaja. Moram ga še dokončati oziroma najti založnika zanj. Gre za moja razmišljanja, preizpraševanje samega sebe, neke vrste »inventuro«. Pisal sem v bolnišnici. Čakal sem na operacijo. Imel sem čas. Prijatelj mi je prinesel star prenosni računalnik – in sem začel pisati.
V seriji poleg zapornika upodabljate očeta, vlogo očeta pa imate tudi v matičnem gledališču SLG Celje v istoimenski predstavi francoskega dramatika Zellerja; igrate dementnega očeta Andreja, ki ne loči več med resničnostjo in domišljijo in si na vso moč prizadeva, da bi v svojem zmedenem svetu našel smisel. Se bojite demence ali morda še bolj česa drugega?
Gotovo je zdaj demenca malo bolj »na udaru« oziroma se o njej večkrat pogovarjam ali o njej sprašujem. Nekaj je bilo vseeno treba preštudirati, imeli pa smo tudi zelo dobre svetovalce, od nevrologov do psihologov in psihiatrov. Demenca je splošen problem. Zadnja leta je v velikem porastu. Še posebno digitalna demenca – zlahka prideš do podatka in zlahka ga tudi izgubiš. To je katastrofa! Tu se nam ne obetajo lepi časi. Ne bom rekel, da se demence obupno bojim, je pa res, da si včasih, ko se kakšne stvari ne spomnim, rečem: »Čakaj ... Je to posledica tega, da se pretvarjam, da sem dementen, ali je to zares že malo prešlo name?« (smeh) To je bolj za šalo kot ne. Tudi kakšnih drugih bojazni, ki pridejo s staranjem, nimam. Na bolečine se tako ali tako vsi navadimo, okostje se stara, kaj hočemo, ustvarjeno je za malo manj življenja, kot ga doživimo zdaj. Starega se zagotovo ne počutim, mislim, da se nihče ne: vsi imamo občutek, da se zadnjih 20–30 let sploh ni zgodilo, še vedno namreč živimo tam. Ko si predvajam Pink Floyde, se mi zdi, da so album izdali pred petimi leti, ne pa pred 40 in več. Ta časovna determinanta mi malo uhaja. Jaz sem bil sicer najbolj srečen, ko sem dopolnil 50 let. Končno sem si rekel: »Zdaj pa si lahko dovolim, da kaj zavrnem, če me ne zanima. Zelo težko namreč rečem ne čemurkoli in komurkoli – vedno se mi zdi, da sem dolžan, če kdo kaj potrebuje, ne glede na to, ali gre za delo ali zasebne stvari.
Kakšnih vlog si še želite?
Kompleksnih. Dobrih, zanimivih, takšnih, ki imajo kaj za povedati, ki nosijo neko problematiko. Meni se zdi nujno, da se obravnava socialne, sociološke in antropološke teme – prav zato morata humanistika in umetnost tudi obstajati, da govorimo o skupnih problemih. Če si malo izposodim Jovanovića: če Sofoklej ne bi napisal Ojdipa, bi se polovici moških zmešalo, zakaj jim je mati privlačna, očeta bi pa ubili – ker tako to je. Zame je gledališče in hkrati umetnost, ko na koncu pridemo vsaj do neke najmanjše oblike katarze.
Ste tudi šansonjer, še posebno vas navdušuje Jacques Brel. Zakaj prav on?
Saj veste, naključja so tista, ki nas peljejo naprej. Nekaj let sem živel v Parizu in tam sem prepoznal nekoga iz svoje mladosti. Doma smo imeli radio (televizije še ni bilo) in seveda je bil na programu prisoten šanson, z njim pa Brel. Spomnim se navdušenja nad tem, da je gospod tam z neko zelo prepoznavno močjo nekaj izvajal. Razumel ga seveda nisem nič. Potem ko sem ga slišal v Parizu in začenjal razumeti, o čem govori, sem se zaljubil. Ugotovil sem, da ima gospod veliko za povedati in da to počne na zelo dober način. Rad prepevam in sem pel njegove pesmi in na ta način ti stvar pride z lahkoto v uho. S tem me je »učil« tudi francoščine, saj govor zelo dobro artikulira, tako da je bil hkrati moj mentor za francoščino. (smeh). Žal je umrl, preden sva se srečala.
Kaj vas še navdušuje v življenju?
Gora stvari. Zagotovo glasba. Še vedno malo zavidam glasbenikom. Glasba je namreč univerzalni jezik: lahko pride eden iz Burkina Fasa, drugi iz Helsinkov, tretji pa iz Ljubljane – in kar ustvarjajo skupaj. Saj ne rečem, da se v kakšnih drugih panogah ne da, ampak v glasbi je lažje. Zavidam jim tudi ubranost, ker ko se te frekvence in toni ujamejo, gre za res neka vznesena občutja. Zelo rad delam z rokami. Zaljubljen sem v les, z njim zelo rad delam. Treba bo še kaj napisati, verjetno postaviti kakšno predstavo, ne le odigrati. Veliko stvari je. Je pa res, da se trudim postati malo bolj moder in se vprašati, brez česa lahko umrem. Če ne bom znal portugalsko, si bom še nekako odpustil, če pa z glasbo ne bom še kaj naredil ali če vsaj te knjige ne dokončam, pa nisem vreden, da bi »se stegnil«. (smeh) Res upam, da se bom počasi nehal navduševati za toliko stvari, saj me odnese. Ampak eno je govoriti, drugo pa narediti. Težava pri meni je tudi, da zagrizem. Ne izpustim. Če bi vsaj rekel: »Prav, sem poskusil, pa ni šlo ...« Zelo nerad izgubljam, vsaj zavestno.
Aktivni ste tudi v Društvu slovenskih avdiovizualnih igralcev ...
Res je. Končno se nam je uspelo oblikovati. Sem eden od štirih v upravnem odboru: Sebastijan Cavazza je predsednik, Maja Sever podpredsednica, Jurij Drevenšek tajnik, jaz pa blagajnik. Tu je zelo veliko dela. Slovenija je na področju avtorskih pravic igralcev oziroma nadomestil za avtorske pravice v filmski industriji na repu ne le Evrope, ampak sveta. Slovenski igralci imamo eno samo pravico do nadomestila, vse drugo pa je »kobajagi« ob koncu snemanja prodano za vedno, čeprav to ne zdrži oziroma je celo protipravno. Igralci smo vedno nekako romantično mislili: »Saj nas potrebujete, konec koncev smo obraz filma, bo že kdo drug za nas uredil, kar nam pripada, saj smo državotvorni ...« A to nikogar ne zanima. Za javno mnenje hitro izpademo pogoltni, ampak stvar je v tem, da gre za izdelek, ki na naslednji stopnji distribucije po spletu, digitalnih medijih in tako naprej obrača ogromno denarja, za plačilo katerega imaš ti po vseh zakonodajah in morali vso pravico, dobiš pa ne ničesar. Tu ne gre za terjanje nečesa, česar ni. Ta denar distribucija in uporabniki plačujejo, a se steka drugam. Eden od razlogov je tudi ta, da se nas obravnava zgolj kot izvajalce, ne pa kot avtorje. Sam še vedno mislim, da je igralec tudi avtor ali vsaj soavtor, saj vendar skupaj soustvarjamo. Pri našem boju nam pomaga krovna organizacija za uveljavljanje naših pravic AIPA, omeniti pa moram še Zvezo društev slovenskih filmskih ustvarjalcev, ki nam je zelo pomagala, da smo se sploh postavili. Delati moramo skupaj, sicer nima smisla.
V imenu ljudstva Sedemindvajsetletna Nika (Ajda Smrekar) je končala študij prava in namerava svojo odvetniško kariero graditi v ugledni odvetniški pisarni KRT. Je hčerka premožnih in vplivnih staršev, ki sta jo materialno vedno močno podpirala, žal pa ji nista mogla nuditi prave človeške bližine in pristnih družinskih odnosov. Odnosi v družini so precej odtujeni, mama je podrejena očetu in mu slepo sledi, oče pa je čustveno otopel. Na podlagi opisanega se je Nika razvila v razvajeno in neodgovorno osebo. Med delom v odvetniški pisarni se naključno vplete v primer in ga začne raziskovati. S projektom spoznava temne družinske skrivnosti in življenje se ji obrne na glavo. Počasi se prek samoizpraševanja in novih, ne ravno prijetnih izkušenj razvije v osebo, ki išče pravico in resnico. Seveda pa ta pot ni lahka. Zgodba serije, ki ima osem 55-minutnih delov, črpa iz družbenih razmer današnje Slovenije in odslikava njeno prepredenost s korupcijo. Poleg Ajde Smrekar v nadaljevanki igrajo še: Vesna Jevnikar (mama Majda), Ivo Ban (oče Edo Oven), Vlado Novak (dedek Miro), Rok Vihar (odvetnik Borut), Jernej Gašperin (Nikin fant Peter), Branko Završan (zapornik Tomaž), Peter Musevski (upravnik zapora Goran Andjelković), Bine Matoh (bančni baron Herman), Brane Grubar (ostareli odvetnik Jože Zajc), Urban Kuntarič (Zajčev sin Sebastijan), Lucija Harum (Nikina najboljša prijateljica Špela) in Karin Komljanec (odvetnica Sabrina). Scenaristi so Tomaž Grubar, Sašo Kolarič, Aleš Čar, Martin Hrovat, Kim Komljanec in Vojko Anzeljc, ki je hkrati režiser vseh osmih epizod. Direktor fotografije je Miha Tozon, za glasbeno podobo pa je poskrbel Tomaž Okroglič Rous, član skupine Siddharta.
