»Mislim, da je potreben radikalen rez, ker v politiki od leve do desne ni več zdravih temeljev.«
Na Prešernov dan leta 1980 so Pankrti izdali prvenec Dolgcajt, ki ga je Dimitrij Rupel v svoji tedanji oceni uvrstil med »to morate preslišati«. Več kot očitno ljudje njegovega mnenja niso upoštevali, saj plošča dandanes velja za kultni album slovenske glasbene zgodovine in slovenske kulture. Na 25-letnico izida je ZKP RTV Slovenija izdala digitalizirano CD-različico plošče z dodatno skladbo ZeKa pank, 40 let pozneje pa ga je občinstvu spet ponudila v obliki LP-ja. O njem, preganjanju dolgčasa in protestih smo se pogovarjali s Perom Lovšinom, vodjo skupine.
Prvenec Dolgcajt ste izdali na Prešernov dan. Ste nalašč izbrali ta datum?
Ne, tako se je izšlo. Ker sem moral iti spomladi v vojsko, smo morali to narediti. Takrat smo imeli kar nekaj koncertov. V vojsko v Črno goro sem šel naravnost s koncerta v Beogradu. To je bilo zelo živahno obdobje.
Se spominjate tega dne – in občutka, ko ste prvič vzeli ploščo v roke?
Ne, tega se ne spomnim. Še občutka, ko sem ga prvič držal v rokah, se ne spomnim.
Naslov albuma je Dolgcajt. Ne delujete mi ravno kot nekdo, ki bi mu bilo dolgčas …
Včasih mi je, a sem tiste vrste človek, ki se poskuša upreti temu. Iščem različne možnosti, ki me zabavajo. Skoraj glavna je rock 'n' roll, včasih še šport. Seveda poleg ljubezni in telesne ljubezni. To so stvari, ki me zanimajo. Včasih pa je tudi politika zanimiva – če prihaja do družbenih trenj, je to kar zanimivo gledati in spremljati.
Se udeležujete protestov?
Bil sem na protestu proti izločitvi naravovarstvenih organizacij iz aktivne politike. To se mi zdi grozno. Imamo res lepo državo. To je najpomembnejše, več od vseh naložb je pomembna naložba v slovensko naravo. Sicer me čez konce tednov ni v Ljubljani. Pred tremi leti smo napisali singel To ni več Slovenija, ko je bila na oblasti današnja opozicija. Roko na srce, ne vidim kakšne rešitve zelo blizu in ne vem, za koga bi še lahko demonstriral. Bi pa to zelo rad vedel. Na tisoče ljudi je bilo odpuščenih, toliko stvari smo nepravično prodali, razprodali smo toliko samostojnosti in – spet se vračam k naravi – toliko vode … Nimamo več velike slovenske pivovarne. To je katastrofa za nas, ki imamo radi pivo. Predstavljajte si, da ne bi imeli več slovenskih vinarjev – to bi bilo za ubiti. Človek bi pričakoval, da bodo ti ljudje, ki so odstavljeni od družbene pogače, naredili »revolt«. Zdaj nastaja, kar je odlično. Glasbeni pa še ni nastal, vsaj ne taki pravi, in zdi se mi, da bi bilo malo umetno, če se mi še tega lotimo. Mi smo, ko smo začutili, da to ni več Slovenija, to naredili. Naredili smo to pesem, ko je šlo takrat vse skupaj navzdol. Obstaja tudi nekaj dvomov, kam lahko gremo v politiki. Mislim, da je potreben radikalen rez, ker v politiki od leve do desne ni več zdravih temeljev. Vse življenje igram in imam veliko nastopov, tako da mi niti ni treba protestirati, ker živim natanko tako, kot hočem, ničesar mi ne manjka. Pogrešam pa, da kulturniki, ki so nezadovoljni, tega ne izrazijo v umetnosti. Mi pankerji s kulturo pravzaprav nimamo veliko zveze. Kulturniki nas in rockerjev nikoli niso ravno priznavali. Mi smo bili zmeraj odpadniki tudi tam. Ampak kaj je naredila kultura v estetskem kulturnem smislu, kako je spodbudila soljudi, sodržavljane v to, da se gredo spremembo sistema? Pripravljam neki »art« medijski projekt, za katerega mislim, da bi lahko zarezal v politični ustroj, a le, če bom imel medije za sabo, ker brez medijev se nič ne da. Jaz sem le pobudnik. Mislim, da bi morali povsem drugače oblikovati politične stranke – pa ne, da bom jaz ustanavljal svojo, da ne bi mislili. Moj cilj je seveda, da podremo vse in gremo na novo.
»Totalna revolucija» torej, kot je naslov ene od skladb na Dolgcajtu. Verjetno si niste mislili, da ga boste po 40 letih spet držali v rokah, in to na vinilu ...
Jaz si ničesar ne predstavljam. No, zdaj si predstavljam, kako bom delal svoj novi singel. Delam ljubezenske pesmi, to me zdaj zanima. Borim se s tem, ker je preveč lepih žensk neosvojenih, in to me moti, to je zame izziv.
Pogosto ste na morju. Je tam veliko tovrstnih izzivov?
Res imam zelo rad morje in sneg, dve povsem nasprotni stvari. Na morju in na smučanju prav ničesar ne pogrešam, ampak vmes, ko sem na poti, v Ljubljani ali na turnejah.
Kaj počnete na morju?
Plavam in hodim s palicami, če je le mogoče. Najboljše je, če mi žena speče sardelice, ki jih sveže dobiva od ribičev. Pa berem, najraje v življenju berem, knjige in časopise, ker sem še zmeraj novinar po poklicu, čeprav že 20 let brez službe. Od knjig pa imam najraje pustolovske in zgodovinske knjige ter dobre kriminalke, ampak ne to, kar je zdaj, saj ne maram preveč nasilja in krvi. V zadnjem času ugotavljam, da me zanima realnost, tako kot je Pankrte, tako da imam zelo rad tudi biografije; zdaj berem Mozartovo biografijo.
Ste kaj razmišljali o izdaji lastne biografije?
Sem dobil neke ponudbe. Izdal sem knjigo besedil s svojimi slikami. Mislim, da je to za zdaj vse, kar me zanima. Ne bi o sebi. O sebi vse vem, mene zanimajo drugi.
27. junija boste dopolnili 65 let. Boste rojstni dan obeležili v večjem krogu ljudi, glede na to, da gre za okrogli jubilej?
Ne, mislim, da imam ta konec tedna dva koncerta, tako da bom igral. Mislim, da igram v Kranju, dan prej pa sam organiziram drugi festival Peti inu obstati na Trubarjevi domačiji v Rašici pri Velikih Laščah, tam, kjer so doma moji starši; letos bodo med drugimi nastopile akustične Hellcats. Bomo pa seveda vmes tudi proslavili. Junija smo sicer praznovali že kar nekaj rojstnih dnevov. Jaz tako ali tako ves čas proslavljam.
Če bi ujeli zlato ribico, ki bi vam izpolnila tri želje, katere bi to bile?
Želel bi si, da je Slovenija svetovni prvak v nogometu, da je moja družina srečna in zadovoljna ter da imam toliko zlatih ribic, kolikor jih potrebujem, da mi izpolnijo vse želje.
