Massimo Savić odlično govori slovensko
Na hrvaškem pevcu Massimu Saviću je nekaj neverjetnega, očarljivega in sproščujočega. Pa to ni njegov glas, ki nas že več kot štirideset let boža v romantičnih baladah, kot so Stranac u noči, Iz jednog pogleda, Dodirni me slučajno …
To ni niti njegov nasmeh, s katerim nas popolnoma razoroži. Ne, to je predvsem njegovo govorjenje v tekoči slovenščini, v kateri je potekal tudi naš intervju.
Čestitke za tako odlično poznavanje slovenskega jezika. Kako to, da znate tako dobro govoriti slovensko?
Pogovarjal bi se še boljše, vendar nimam prakse. Če bi, na primer, ostal v Ljubljani sedem dni, bi mi šlo odlično. Slovensko sem se želel naučiti zato, ker bi rad, da se čuti moje spoštovanje do vaše dežele, v kateri lahko delam, se ukvarjam z glasbo, imam koncerte. In mislim, da je to moja dolžnost. Če razumem Srbe, zakaj ne bi razumel Slovencev. Ta aproksimativnost, kako govorijo Hrvati slovensko in kako govorijo Slovenci hrvaško, se mi zdi zelo pomembna. Mislim, da bi se morali tako eni kot drugi potruditi, da bi spoznali jezik, deželo in ljudi, drugega.
Vaše mnenje verjetno izhaja tudi iz tega, da ste bili vzgojeni v nekih drugih časih. Današnja mladina tega občutka nima.
Ne vem, morda je bil glavni vzrok za to tudi to, da se je moja hčerka rodila v Kopru in da smo po tistem dve leti živeli v Kopru in Izoli. Zame je bilo to dovolj, da sem začel govoriti slovensko. Nikoli nisem dovolil, da bi moji primorski prijatelji govorili z menoj hrvaško. Čutil sem se dolžnega, da jaz govorim slovensko.
In kako to, da se je Mirna rodila v Kopru?
Z ženo sva živela v Zadru, in ker se je na Hrvaškem začela vojna, ona pa je pričakovala otroka, sva šla tja, kjer je bil mir. V Kopru sem imel prijatelje, ki so mi pomagali, tam je bil Studio Jork Jadrana Ogrina, bilo je morje … Skratka, vse mi je bilo všeč in želel sem si, da bi se moj otrok rodil tu.
Življenje vas je tudi sicer že od mladih nog vodilo na različne konce sveta. Z mamo ste živeli v Italiji, pa Avstraliji, pozneje ste živeli na Švedskem …
Mama, ki je bila samohranilka, je odšla v svet s trebuhom za kruhom. Mene so pozneje v svet vlekla naključja. Kar zgodilo se je. V Beogradu sem živel, ker sem imel tam veliko ljubezen. Ko se je končala, sem sedel na prvi vlak za Zagreb. V Baru sem srečal pokojnega glasbenega producenta Tinija Vargo, ki je videl, kako depresiven sem, in mi rekel: »Ti greš z menoj v Stockholm. Bova tam naredila nov album.« Albuma na Švedskem nisem nikoli naredil, sem pa tam živel dve leti.
Vas je pot še kdaj zanesla v Avstralijo?
Ko sem se vrnil iz Avstralije v Istro, me je najboljši prijatelj Jadranko prosil, da ga naučim govoriti angleško. In res sem ga naučil govoriti in on danes živi v Sydneyju. Še vedno je moj zelo dober prijatelj in vsaj enkrat na leto se vidiva. Tako da nisem samo jaz tisti, ki potuje.
Stalnica v vašem življenju je glasba. Še vedno uživate na odru?
To je nekaj med trpljenjem in užitkom. To je neverjeten občutek. Na odru moraš biti zelo odgovoren, imeti moraš nadzor. Ne smeš biti tisti, ki se te je glasba dotaknila, tako kot se mora dotakniti občinstva. Ta nadzor pa psihofizično zelo drago plačaš. Poklic glasbenika je zelo težak, vendar zame eden najlepših na svetu.
Kako pa shajate z novimi smernicami v glasbi? Jim sledite? Se o njih pogovarjate s hčerko, ki se z glasbo ukvarja kot novinarka?
Mirna dela na hrvaškem Radiu Antena, ta je kot Radio Aktual pri vas, tako imenovani 'opinian maker' v Zagrebu. In seveda se veliko pogovarjava tudi o tem. Nekateri novi izvajalci so mi všeč, spet drugi ne. Se mi pa zdi, da gre zdaj že za reciklažo tistega, kar je bilo zelo dobro v sedemdesetih, osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Vsi vedo, da sta dovolj le dva takta nekega komada, kar je v okviru dovoljenega, da dobiš novo uspešnico. Manjka pa tista osnovna, temeljna ustvarjalnost, ki so jo imele skupine Pink Floyd, Police, pa Peter Gabriel na začetku. Ko čutiš, da je to nekaj popolnoma drugačnega.
Vam je bilo lažje, ko ste bili član skupine Dorian Grey ali kot solistu?
Tudi zdaj sem član skupine, vendar gre vse pod mojim imenom. V moji skupini niso plačanci, temveč najboljši glasbeniki na Hrvaškem, ki mi jih marsikdo zavida. Vedeti morate, da so glasbeniki zelo občutljivi ljudje in težko ostanejo nekje dolgo časa. Pri meni pa so že zelo dolgo, ker jih spoštujem, nikoli ne povzdignem glasu, nikoli ne igram šefa.
Kdo pa je šef pri vas doma? Žena Eva ali vi?
Absolutno žena. Zaradi uma, zaradi pameti. Jaz sem sicer zelo inteligenten človek, nimam pa pameti. Moja žena pa je pametna in inteligentna. (smeh)
Eva je znana kot odlična tekstopiska. Še vedno napiše kakšno besedilo? Morda tudi za vas?
Sem zelo velik perfekcionist in za mene je težko delati. Natančno vem, kaj želim. In moja žena ne dela rada z menoj, ker sem težek sodelavec. A pri zadnjem besedilu, ki ga je napisala zame za pesem Gdje smo sad, nisem imel niti ene pripombe, ker se že tako dobro poznava.
Vsi že težko čakamo na vaš koncert v Cankarjevem domu v Ljubljani. Tudi vi? Že veste, s katero pesmijo boste začeli nastop?
Repertoar za koncert v Cankarjevem domu je najtežje narediti, vendar se bom potrudil, da bo nekaj posebnega. Trajal bo dobri dve uri, veliko dlje ne, ker mi niso všeč razvlečeni koncerti, bosta pa ti uri prežeti z ljubeznijo in odlično glasbo.
