Alenka Godec o glasbi in delu, pa tudi o rumenih zgodbah
Trideset nepozabnih let Alenke Godec.
Življenje je velikokrat preizkušalo njeno moč, a ni nikoli popustila. Od nekdaj verjame v stvari, ki jih počne, in v ljudi, ki jo obkrožajo. Spremembe, ki jih prinaša čas, sprejema, a zadržano. Pomembnejše se ji zdi, da ostaja zvesta sama sebi. Tudi zato se lahko danes, po tridesetih letih pevske kariere, še vedno smeji. In to kako smeji! Njen smeh nikogar ne pusti ravnodušnega. Tudi nas ni.
Je smeh vaš recept za dolgo, srečno in uspešno življenje?
(smeh) Zagotovo bi lahko rekla tudi tako. Čeprav imam tudi jaz slabe trenutke, celo več njih. A ne trajajo nikoli več kot dva, tri dni, kajti potem me tudi doma že čudno gledajo, saj so navajeni, da sem v glavnem ves čas v pogonu in dobre volje. Lahko pa rečem, da imam srečo, ker imam v takih trenutkih okoli sebe ljudi, ki jim lahko malo potarnam. Bodisi je to moj mož, sin, oče, pa prijateljice, ki me poznajo in mi znajo prisluhniti, kadar jih potrebujem. Glede na to, da sem od 23. leta, ko sem začela prepevati, vedno nasmejana, pa bi lahko rekla, da je moja dobra volja vsaj malo pripomogla tudi k mojemu uspehu. Ljudje me poznajo nasmejano, in tako je tudi prav.
Se z nasmehom spominjate tudi svojih glasbenih začetkov in tistega prelomnega leta 1988?
Leto 1988 je bilo resnično prelomno zame. In spomini na Pop delavnico, na kateri sem skupaj s skupino Cafe zmagala s skladbico Tvoja, so še kako sveži. Življenje se mi je čez noč spremenilo in se obrnilo na glavo. Takrat ni bilo toliko priložnosti, da bi se mladi pevci predstavili občinstvu, kot lahko to počnejo danes v različnih oddajah o talentih, zato je bil nastop na Pop delavnici zelo zaželen. In če ti je uspelo priti gor, si bil lahko res srečen. Če bi bili že takrat ti šovi, bi zagotovo šla in se predstavila.
Komu pa gredo največje zasluge za to, da ste postali pevka?
Kot otrok sem imela dve želji – da bi študirala jezike in da bi postala pevka. Obe želji sta se mi uresničili. Pri slednji pa je verjetno imel sprva največ zaslug moj oče, ki je vrsto let delal kot glasbenik. Igral je bas kitaro, trobento, pozavno, tudi na harmoniko je zaigral, če je bilo treba, in on je bil tisti, ki mi je prvi dal možnost, da sem ob njegovi spremljavi zapela. Glasba me je tako vedno spremljala, čeprav sem v pravi glasbeni šoli zdržala le kratek čas. Raje, kot da bi igrala na klavir in se učila note, sem prepevala, zato sem se vpisala v pevsko šolo jazza in popa pri Nadi Žgur, kjer sem dobila dragocene izkušnje.
V vseh teh letih, odkar ste na sceni, se je marsikaj spremenilo. Kako vi doživljate spremembe – to poplavo glasbenih izvajalcev in instantnih zvezdnikov, pa medijev …?
Časi so zdaj veliko bolj nehvaležni za glasbene izvajalce, kot so bili nekoč. Čeprav je zdaj veliko več radijskih postaj, je tudi več izvajalcev. Vendar se je včasih poslušalo čisto drugače, kot se danes. Dandanes žal za glasbene urednike ni dovolj, da si dober izvajalec, dober interpret, da imaš za seboj ekipo res odličnih glasbenikov. Vendar pa jaz ne spadam v skupino izvajalcev, ki bi na silo ustvarjali trendovsko glasbo. Raje sem egoistka in ostajam zvesta sama sebi, kajti zavedam se, da mi bodo le tako ljudje verjeli. To se je najlepše pokazalo pri moji najnovejši pesmi Zvezda.
Pesem Zvezda je darilo, ki ste si ga poklonili ob trideseti obletnici glasbenega delovanja. Kakšno sporočilnost nosi?
Ta pesem se me je resnično dotaknila. Besedilo je prispevala Barbara Pešut, in če poznate njeno zgodbo, potem veste, da je zelo osebno. Ampak tudi jaz sem ga vzela čisto za svojega. Pesem pripoveduje o zvezdah, ki jih imamo čisto vsi. Gre za ljudi, ki so nam blizu, ki jih imamo radi in ki jih pogrešamo. Moja mama je gotovo ena taka zvezda, ki še posebej močno žari zame. Zelo jo pogrešam, kadar sem žalostna, pa tudi kadar sem vesela. Zvezda pa je tudi moja družina. Brez nje bi se težko takole smejala.
Da vam družina res veliko pomeni, pove tudi dejstvo, da je niste nikoli radi razkazovali. Se zavedate, da zaradi tega v medijih niste bili vedno v ospredju?
Kaj pa vem, saj mogoče tega sploh nisem storila čisto načrtno. A v tistih prvih intervjujih mi novinarji tudi niso zastavljali toliko osebnih vprašanj. Zdaj smo pa vsi toliko starejši, da novinarji natančno veste, da od mene ne morete pričakovati neke blazno rumene zgodbe. Svoje občutke, svoja videnja in spoznanja veliko raje izražam skozi pesmi, domače imam pa rada za sebe.
Kdaj bomo lahko slišali te vaše pesmi na kakšnem koncertu?
V juniju imam dogovorjena dva akustična koncerta v Kočevju in na Gradu Strmol, potem si bom privoščila poletni oddih, že avgusta pa se s svojimi glasbeniki spet vračam na glasbene odre, na katerih tudi po tridesetih letih še vedno nadvse uživam, in sicer se vidimo v Postojni, Murski Soboti, na Kamfestu, pa morda še kje.
