erika znidarsic 1 Dobra karma

'Pri denarju ni čustev,' trdi voditeljica, ki je ...

pes, kent, Svet24.si

"Ker se v 10 letih nisem naučil biti priden ...

janez jansa bobo1 Reporter.si

Kako je Janša klical na Reporter in spraševal ...

Aleksandra Pivec Svet24.si

Vodstvo Desusa je grozilo predsednici ...

UV-TRAVNER HOJS-pl Necenzurirano

Večerni obiski Aleša Hojsa na policiji

jelena karleuša Odkrito.si

Znan IQ Jelene Karleuše

Tanja Žagar Njena.si

Tanjo Žagar zasuli s čestitkami za drugo ...

»Kultura stane. Vendar pa narod brez kulture stane več!«

Teja Pelko, 28.05.2020 15:26:43

Naš tenorist David Jagodic se je zaradi dela preselil na Dunaj, kjer je ostal tudi po izbruhu pandemije novega koronavirusa. Čeprav zaradi ustavitve javnega življenja lahko zgolj nemočno spremlja vsakodnevne odpovedi koncertov, je po eni strani tega vesel, saj lahko tako več časa preživi s svojo mlado družinico, 7. aprila je namreč prvič postal očka. Kako se spoprijema z novo osebno vlogo, za katere poklicne upa, da se bodo vseeno razpletle po načrtih, in kako velik vpliv ima v resnici kultura v našem vsakdanu, si med drugim preberite v nadaljevanju.

Delite na:
»Kultura stane. Vendar pa narod brez kulture stane več!«
Tenorist se je začel učiti solopetje pri profesorici Barbari Nagode. Študij je nadaljeval leta 2011 na Univerzi za glasbo in upodabljajoče umetnosti na Dunaju v razredu profesorice Claudie Visca, kjer je leta 2015 diplomiral z odliko, 2018. pa je magistriral iz samospeva in oratorija v razredu profesorja Roberta Holla. Že leta 2012 je debitiral z vlogo Alfonsa (Die Freunde von Salamanka, Schubert) na poletnem festivalu v Neuzellu v Nemčiji. V tujini je uveljavljen tudi kot koncertni pevec. osebni arhiv

Večina Slovencev se je ob izbruhu pandemije novega koronavirusa odločila vrniti v domovino, vi pa ste ostali na Dunaju. Kako to?

Z ženo sva si zdaj na Dunaju ustvarila dom in v osmem mesecu nosečnosti zanjo ne bi bilo priporočljivo potovati v Slovenijo. Predvsem pa naju je v prvih odzivih na novi kooronavirus nagovorila odločnost spopadanja z virusom avstrijske vlade kakor tudi neomajanost in varnost zdravstvenega sistema.

7. aprila se je vajina družina povečala s prihodom tretjega člana, sina Izaka Lenarta. Ste lahko bili prisotni pri porodu?

Z zaščitno masko sem smel biti prisoten pri porodu, za kar sem izjemno hvaležen, vendar pa naslednje tri dni nisem smel na obisk zaradi varnostnih ukrepov proti širjenju virusa, kar pa ni tako hudo, saj sem imel čas sestaviti posteljico, se pripraviti in naspati pred prihodom sina Izaka Lenarta in žene Mance.

Ste se že navadili drug na drugega?

V Avstriji si očetje ob rojstvu otrok lahko vzamejo tako imenovani »Papamonat«, ki si ga ob normalnem poteku dogodkov zaradi koncertnih obveznosti ne bi mogel privoščiti, v danih razmerah pa nam je virus podaril obilico skupnega časa, kar je za mlado družino velik blagoslov. Vsak dan prinaša nove izzive, ki se jih veselim, in radostno spremljam Izakove prve dni na svetu.

Verjetno Izaku Lenartu tudi kaj zapojete. Na kaj se najbolj odziva?

Na sušilec za lase in pralni stroj (smeh), s katerima težko tekmujem.

Kako preživljate dneve?

Dnevi minevajo v družinskem razpoloženju. Po mnogih delovnih mesecih imam naposled čas biti z ženo in sinom. Skupaj preživljamo dragocene trenutke, spoznavamo svoje kulinarične sposobnosti in izkoriščamo podarjene dneve za medsebojna razvajanja. V vsem pa se najde čas za vajo, učenje francoščine in italjanščine, kar mi pomaga pri pripravi na prihajajoče projekte.

Kaj vse vam je odpadlo zaradi ustavitve javnega življenja?

Karantena je prirezala umetniški zanos med pripravami na koncert samospevov za Slovenske glasbene dneve v ljubljanskih Križankah, pričakovanje koncerta v Zlati dvorani dunajskega Musikvereina z Beethovnovo 9. simfonijo, nekaj predstav Pepelke skladatelja Masseneta v Stadttheater Klagenfurt, nekaj predstav v ljubljanski Operi ter nemalo koncertov s Slovenskim oktetom. Posebno težko sem se poslovil od načrtovane Schubertiade na festivalu Menuhin v Gstaadu skupaj z Andrasom Schiffom in Robertom Hollom v avgustu. Projekti, na katere še gledam s svetlimi očmi, so Bizetova Carmen v avgustu na poletnem festivalu v švicarskem Wenderbergu, kjer naj bi debitiral v vlogi Don Joseja, septembrska svetovna premiera Eleonore v Kölnu in izid nove zgoščenke Slovenskega okteta.

David Jagodic 2
David kot gost nastopa tudi v SNG Opera in balet Ljubljana, in sicer v operah Čarobna piščal in Devica Orleanska (na posnetku)
Darja Štravs Tisu

Ste morda celo zaradi vsega skupaj pomislili, da bi se preusmerili v kakšne druge vode?

Ne. Glasba je to, kar počnem s srcem, v kateri uživam. Ko si ponosen na svoje delo, vedno najdeš pot.


Kako težko je spremljati sprostitve ukrepov, ob čemer ponovnega odprtja kulturnih ustanov najverjetneje še nekaj časa ni za pričakovati?

Ko se Evropa in z njo meje vsega sveta znova počasi odpirajo po do zdaj največjem pretresu v tej polovici stoletja, hkrati pa pozablja na bistvo svojega obstoja, ki temelji na povezovanju in izmenjavi vseh kultur, me to kot umetniškega delavca, ki je v vsakdanjem stičišču teh, navdaja z žalostjo in strahom. Kmalu se ponavadi v takem primeru pojavijo vzkliki po manjšanju kulturnega proračuna, kar bo usodno za marsikaterega kulturnika in njihove družine, saj večina nima na strani mesečnih denarnih zalog. Pogosto se pozablja, kako velik vpliv ima kultura v našem vsakdanu, ki ni le v gledališču in galeriji, temveč povsod okoli nas. Kar poskušajmo si predstavljati sprehod po novem nakupovalnem središču, ki ni arhitekturno dovršeno, kjer se v ozadju ne sliši primerna glasba, kjer v nas iz stilsko urejenih trgovin ne gledajo umetelno izoblikovani plakati in se nam pred očmi na velikih zaslonih ne pojavljajo prizori, ki pritegnejo. Kmalu se pojavimo v sivem, dolgočasnem kvadratu. Tako je videti življenje brez kulture in mnogih raznovrstnih umetnikov – dolgočasno.

Zakaj menite, da se bodo kulturni hrami odprli med zadnjimi?

Ker kultura stane. Vendar pa narod brez kulture stane več. Naloga nas umetnikov je, da ljudi s svojim delom nagovorimo, jih popeljemo v nov svet, jim razširimo domišljijo in jih s svojim delom približamo njim samim ter jim podarimo občutek vključenosti in pripadnosti.

Se že kaj ve, kdaj boste začeli z vajami (v živo) in kdaj naj bi se dvorane odprle za obiskovalce?

Realnost novega vsakdana so e-poštna sporočila z odpovedmi in poskusi najti nov datum, ki bi ustrezal vsem vpetim v projekt. Ko so v igri umetniki z vsega sveta, je to težko. Vsak ima svoj urnik. Produkcije, ki so prve zaznale resnost položaja, imajo zdaj lažje delo, ker so prve našle nove datume. Vsi projekti, ki šele zdaj iščejo proste termine, bodo primorani svoje načrtovane predstave prestaviti za vsaj dve leti, če želijo enak nabor umetnikov. V mojem primeru in po pogovorih s kolegi je vsa koncertna dejavnost odpovedana vsaj do septembra, težko pa najdem kakšno operno hišo, ki letošnje sezone ni končala že v sredini marca. Vsi upamo, da se kolesje znova požene v jeseni, vendar nas dnevno presenečajo črne napovedi, ki predvidevajo ponovno vzpostavitev normalnega aparata šele v sredini leta 2021.

Kako zelo pogrešate opero? Kaj najbolj?

Pogrešam prijatelje glasbenike. Pogrešam vznemirjenje pred predstavo, občinstvo, ki s teboj stopi na pot skozi zgodbo predstave. Pogrešam domiselne kostume, delo z dirigenti in režiserji, pogrešam potovanja.

Kako je s financami? Ste upravičeni do kakšne pomoči?

Ker sem redno zaposlen v gledališču in prejemam večino plače tudi v kriznih časih, za pomoč nisem zaprosil iz solidarnosti do kolegov, ki so primarno svobodni umetniki in pomoč potrebujejo bolj kot jaz.

Kakšna spoznanja vam je prinesela epidemija novega koronavirusa in posledična samoizolacija?

Svet, ki se je še do pred kratkim zdel zelo majhen in dosegljiv, je z omejevanjem gibanja spet postal strašno velik. Domači vrt ali štiri stene stanovanja so vse, kar vidimo. Pa vendar je to dobro. Medsebojne vezi z bližnjimi, ki so bile prej samoumevne, so se zdaj poglobile ali dokončno skrhale. Skupaj smo v danem trenutku, moramo sodelovati in se pogovarjati. Opomnjeni smo bili na pomembnost higiene in pomembnost spoštovanja poklicev, ki jih pogosto zanemarjamo. Spoznali smo, da je domač proizvod pogosto boljši od tujega, čeprav ni najcenejši. Ugotovili smo, da potrebujemo manj vplivnežev in kriptomilijonarjev ter več medicinskih sester in zdravnikov. Pismonoša nam polepša dan. Narava je dragocena. Virus utegne biti zdravilo za vrednote.

Kaj najbolj pogrešate od »prejšnjega« načina življenja zunaj opere?

Pivo s prijatelji in sproščujočo vožnjo čez Ljubelj. V obratnem vrstnem redu seveda.

David Jagodic
Jagodic je od leta 2018 tudi član Slovenskega okteta.
osebni arhiv