Manca Špik Dobra karma

Manca Špik s hčerko preseljena na povsem ...

Vesna Šošterič (2) Svet24.si

Razvpita resničnostna zvezdnica išče moškega

HUAWEI_P40_0021 Svet24.si

Pet razlogov, zakaj izbrati Huawei P40 lite

Dejan Židan in Tanja Fajon Svet24.si

Židan ob odstopu: "Prišel je čas, da slovensko ...

Necenzurirano prenos Necenzurirano

Razkrivamo poti provizij za TEŠ6

Soraja 2 Odkrito.si

Torbica za 3.000 evrov in še kaj!

Mijo Matić Njena.si

Takole po karanteni uživa sanjski Mijo

Karantenski dnevnik ravnatelja in umetniškega vodje SNG Drama Ljubljana Igorja Samoborja

Igor Samobor, 08.05.2020 19:57:33

Delite na:
Karantenski dnevnik ravnatelja in umetniškega vodje SNG Drama Ljubljana Igorja Samoborja
Igor Samobor Peter Uhan / SNG Drama Ljubljana

Sijajni sončni dnevi so pravi posmeh trenutni situaciji. Nenehno spremljanje poročil, brskanje po družbenih omrežjih, izogibanje nasproti hodečim na sprehodih, natikanje maske za v trgovino, razkuževanje rok. Premišljevanje o prihodnosti teatra, nemočno načrtovanje naslednje sezone, sestanki prek Zooma ali Skypa, pogovori po telefonu. Tako približno vsak dan. Zadnjič je mimo naše hiše prišel Goran Vojnović. S sinovoma je šel na sprehod. Stekel sem po stopnicah in se zmedel, ko sva se znašla pred vhodom. Normalno bi bilo, da bi stopil bližje, tako sem pa obstal in pozabil, kaj sem hotel povedati. Zadrega. Otroka sta govorila o dinozavrih na gradu, midva pa … Kakšne posledice bo pustila »socialna distanca« in koliko časa bomo potrebovali, da bomo pozabili na refleks, ki smo si ga privzgojili v tako kratkem času?
Do konca sezone ne bo nobene predstave več. Dve uprizoritvi sta bili tik pred premiero in sta prestavljeni v naslednjo sezono, mrzlično smo se pripravljali na mednarodni Drama Festival, načrtovali smo gostovanja na Poljskem, v Italiji, v Mehiki … Maja naj bi se začeli študiji za novo sezono. Vem, da je povsod podobno ali še mnogo hujše in da ni konec sveta, je pa zelo frustrirajoče. Tolažim se s frazo, da je vsaka kriza izziv. Bo že držalo, če tako pravijo.
Gledališče je prostor, kjer vsi skupaj ustvarjamo vzporedno realnost, sedimo tesno drug ob drugem, tujci smo, ampak sprejemamo izkušnjo, ki nam jo pošiljajo z odra in potem precejeno vračamo na oder. Uro, dve, tri dihamo skupaj in sodelujemo v enem od najstarejših ritualov. Tega ne more posneti nobena kamera. Posnetki predstav, ki so preplavili splet, so lahko le spomin ali trenutna tolažba, kot pravi Edward Clug, ne morejo nadomestiti izkušnje, ki jo dobiš v dvorani.


V tem času sem prebral dve zbirki kratkih zgodb Rumene Bužarovske, Moj muž in Nikuda ne idem. Zgodbe bo za oder priredila Ivana Djilas. Rumena je Makedonka, njene junakinje pripovedujejo zgodbe iz vsakodnevnega življenja sodobne ženske v še vedno izrazito patriarhalni družbi južnega Balkana. Premišljujem, kako se to razlikuje od naše »evropske« realnosti, in se bojim, da ne prav zelo. Ko berem podatke o družinskem nasilju, ki ga je zaradi karantene vedno več ter so žrtve po večini ženske in otroci in ko poslušam glorificiranje starih vrednot, ki so seveda patriarhalne, imam občutek, da se počasi boleče spreminjamo. Znova sem prebral Vojnovičevo Figo, ki jo bo v dramatizaciji Simone Hamer na oder postavil Luka Martin Škof. Družinska saga. Tokrat sem jo bral kot roman o ljubezni ali strahom pred njo, ne le kot sestavljanje zgodb iz preteklosti v želji po razjasnitvi svoje lastne. Prebral sem serijo tekstov za prihodnjo in naslednje sezone. Mullerja, Pinterja, Becketta, Shakespeara, Gruma
Gledam predstave na spletu, sledim družbenim omrežjem, berem, načrtujem … BBC-jevi dokumentarci o naravi nenadoma pomenijo več kot le to, da so možnosti narave neskončne, da je umetnik z neomejeno fantazijo, temveč govorijo resnico, da smo samo del širšega koncepta Zemlje in je virus samo logična posledica naše antropocentričnosti. Največ veselja in miru pomenijo ure pogovorov, za katere prej ni bilo časa, pa tudi večer, ko je naš hišni ritual postal ogled kakšnega filma ali nadaljevanke.
Lahko bi rekel, da je to obdobje mirno in razburkano hkrati. Upam, da se bomo zbudili v novo realnost z nekaj več empatije in pripravljenosti sprejeti drugega, čeprav …