»Glasbeniki zelo hitro ugotovijo, komu lahko zaupajo svoje pesmi«

Pred kratkim ste za skupino Modrijani ustvarili spot za pesem Ime očeta. Kako je prišlo do sodelovanja?

Z Modrijani sodelujem že nekaj let, to je bil naš tretji videospot. Na sestanku smo se dobili z Blažem (Švabom) in Sergejem (Lugovskim). Najprej smo malo pokramljali, pojedli tortico, rogljič in popili čaj. Nato pa smo se lotili novega projekta. 
  
V spotu gre za preplet filma in klasičnega videospota. Čigava ideja je bila to?  

Ko sem zaslišal pesem Ime očeta, sem takoj vedel, da je posebna. Blaž in Sergej sta imela že neko osnovno idejo, zgodbo o očetu in sinu, vendar sta mi pri scenariju pustila ogromno prostora. Ko sem se vozil domov, sem razmišljal o tem, kako z videospotom nadgraditi tako čudovito pesem. Bil sem tako odsoten, da sem spregledal policista in skorajda prevozil rdečo luč na križišču, kar bi me stalo tristo evrov in pet kazenskih točk. Vendar imam občutek, da je tudi policist začutil mojo pozitivno energijo, ki je sevala iz mene tistega dne. Izmenjala sva si nasmeh in dvignila roko v pozdrav, nato pa sem svojo pot nadaljeval do studia, v katerem sem se najprej za nekaj minut usedel. Dobil sem idejo, da bi združili glasbo in film. To bi bilo tudi za Modrijane nekaj novega. Na moje presenečenje so bili za.  

Bo iz tega filma nastalo kaj več?

Da, takšen je plan. Ta zgodba prav kliče po nadaljevanju. Trenutno se pripravljam na snemanje serije, v kateri bi bilo pet kratkih filmov, delno po resničnih dogodkih. Eden od teh filmov naj bi bil tudi Ime očeta, za katerega smo z Modrijani posneli tudi videospot. 

Bi raje delali celovečerce kot spote?

Pravkar sem končal svoj prvi celovečerni film Pa tako lep dan je bil, v katerem imajo glavne vloge Katarina Čas, Nina Ivanišin, Ula Furlan in Tina Vrbnjak. Gre za psihološko dramo, ki se dogaja v odročnih krajih v Sloveniji, kjer punce preživljajo dopust. Ne da bi vedele, se zapletejo z domačini in težave se začnejo. Po tej prvi svoji izkušnji s filmom sem ugotovil, da je to nekaj, kar bi rad počel v življenju. Videospote pa imam od vedno rad, saj sem po duši glasbenik. Po petnajstih letih me še vedno preplavi adrenalin, ko slišim pesem, ki mi jo predstavi glasbenik. Na trenutke se počutim kot otrok, ki je po kosilu dobil čokoladni sladoled z malinami. 

Znajo biti spoti težji, ker morate v res zelo kratkem času povedati vse? 

Klasična pesem traja približno tri minute. Če upoštevamo, da je polovica videospota glasbenik, ki poje, ostane za zgodbo na voljo približno eno minuto in trideset sekund, kar pa je seveda kdaj premalo za razvoj neke dramaturgije. Kadar pesem spremlja zgodba, je dobro, da je pesem daljša. 

Koliko pa se pri spotih pustite ustvarjalno omejevati izvajalcem oziroma naročnikom?

Nekaj glasbenikov ima že med pisanjem svoje pesmi v osnovi neko idejo o scenariju. Večina pa scenarij prepusti meni. Ponavadi mi glasbeniki že toliko zaupajo, da mi prepustijo vse in pravijo: »Perica, ti samo naredi.« Takšni glasbeniki so mi najbolj všeč. (smeh) Presenečeni bi bili, če bi vam povedal, da mi najbolj zaupajo prav največji glasbeniki v Sloveniji. Če se z Janom (Plestenjakom) lotiva projekta, mi na kratko pove, kaj je občutil pri pisanju svoje pesmi, nato pa mi prepusti celoten projekt. Da mi jasno vedeti, da je on glasbenik in jaz režiser, kar zelo cenim. Prav tako je z Modrijani, Challetom Salletom ali Perpetuum Jazzile. Menim, da so zato prav ti glasbeniki najbolj uspešni v tem, kar delajo, ker se zavedajo, da morajo izdelavo videospota prepustiti nam, ki se s tem ukvarjamo. Prav paradoksalno je, da hočejo imeti največ kontrole glasbeniki, ki so komaj na začetku, kar razumem, saj jih je strah, da videospot ne bi nadgradil njihove pesmi. Vendar je velikokrat prav pretirana želja po kontroli obratno sorazmerna s kakovostjo videospota. So pa nekateri, ki sami ne vedo, kaj bi hoteli, in tukaj je projekt vnaprej obsojen na neuspeh. Takšni ti »spijejo« ogromno energije in nato za neuspeh okrivijo tebe. Takšne zelo hitro prepoznam, zato takoj odpovem sodelovanje.  

Radi pri svojem delu preizkušate nove stvari, hodite čez meje?

Tematika videospotov je bolj ali manj enaka. Mačizem in seksualnost sta še vedno v ospredju. Očitno smo takšna družba in to sprejemam, vendar se mi včasih zdijo vsi videospoti enaki. Po eni strani glasbenike razumem, saj so takšni spoti moderni in gledani, nekateri pa od tega tudi živijo. Po drugi strani pa jih spodbujam, naj kdaj izstopijo iz množice in tu pa tam naredijo nekaj čisto svojega. Režiserjem in glasbenikom včasih primanjkuje poguma, da bi se lotili zadev na drugačen način, mogoče postavljali svoja pravila in bili vodje, in ne sledilci. Morda je prav združevanje filma in glasbe to, kar bi lahko bilo nekaj drugačnega v prihodnje, v kolikor seveda to pesem dopušča. Glasbo in film je pravzaprav prvi združil Michael Jackson v pesmi Bad, kar pomeni, da ta ideja niti ni tako nova.   

Česa pa nikoli ne bi delali?

Z znancem sva se nekoč dobila na kavi, kjer mi je povedal, da ima nov projekt zame. Ponudil mi je snemanje pornografije, v katerem bi igrala punca iz Slovenije. Zaslužil bi toliko, da bi si lahko kupil manjše stanovanje v Ljubljani. Od šoka mi je iz rok padel krof z marmelado. Znanec je bil vidno razburjen in zelo glasen, saj se mu je zdela to odlična priložnost za zaslužek. Jaz pa sem bolj kot na njegovo ponudbo in pornografijo mislil na krof, ki je bil na tleh. V nekem trenutku sem ga mirno pobral in ugotovil, da sploh ni tako umazan in da se marmelada ni dotaknila tal. V miru sem ga pojedel, spil sok, se znancu zahvalil in odšel. Še danes mu ni jasno, zakaj sem ta pornografski projekt zavrnil. Meni pa še danes ni jasno, zakaj on ni poskusil krofa, ki sem mu ga ponudil, saj je bil res dober in ni bil umazan.

Kako pa je na splošno glede financ? Poskušajo glasbeniki zniževati ceno storitve ali razumejo, da vsaka stvar nekaj stane in da kvaliteta ne pada z dreves?

Včasih glasbeniki želijo videospote, kot jih imajo Rihanna, Dua Lipa, Coldplay in podobni svetovni zvezdniki. Vendar jih takoj prizemljim in opomnim, da je treba biti realen in da so takšni videospoti vredni tudi čez milijon evrov, mi pa imamo na voljo nekaj tisočakov in sto evrov za pice in sok na snemanju za ekipo. Večina glasbenikov to razume, nekateri pa so mnenja, da ni vse v denarju. S takšnimi sodelovanje odpovem, jim pustim, da se »opečejo«, in nato čez kakšno leto pridejo nazaj z nogami na tleh. 

Glede na cenovno dostopnost opreme in ljudi, ki mislijo, da znajo ravnati z njo, čeprav ne – je tudi tu prisotno veliko dampinga?

Obstajajo produkcije, ki delajo videospote pod tisoč evrov. Ampak temu primerna je tudi kakovost. Tu pa tam si lahko glasbenik privošči kakšen videospot »samo, da je«, vendar je rezultat tega, da jih na dolgi rok nihče več ne jemlje resno. Smo v obdobju, ko se glasba pravzaprav gleda in je žal tako, da je videoizdelek skorajda še bolj pomemben kot pa pesem sama. Velikokrat se zgodi, da me glasbeniki pokličejo in rečejo: »Perica, zdaj pa bi radi nekaj konkretnega.« ter so tudi pripravljeni odšteti tisti evro več, da bi dobili kakovostnejši izdelek. Ko pa enkrat naredijo kakovosten videospot, želijo naslednjega narediti še boljšega. Lestvica gre vedno višje. Navadijo se na neko kakovost in gredo težko korak nazaj. Vedno spodbujam, da je boljše narediti en dober videospot kot pa tri povprečne. 

Kolikšna je minimalna cena za soliden videospot?

Minimalna cena znaša od tri tisoč do pet tisoč evrov. Včasih je za to potrebno manj denarja, če je že v osnovi ideja dobra.

Ste sicer v cehu solidarni med sabo ali drug na drugega gledate kot na tekmece?

Moram priznati, da sem v tem primeru zelo ignorantski in energijo usmerjam bolj vase, v svoje ideje in projekte. Ukvarjanje z drugimi je nepotrebno trošenje energije, in to mi je bilo jasno od samega začetka.   

Je po vaši lastni izkušnji težko prodreti v ta svet, si ustvariti dobro ime in dobiti stranke? Kaj največ šteje? Koliko tu velja reklama od ust do ust?

Glasbeniki zelo hitro ugotovijo, komu lahko zaupajo svoje pesmi. Če so zadovoljni, se vrnejo in ponovno snemajo s tabo. Kdaj postanemo tudi prijatelji. Tak primer je z Janom (Plestenjakom), s katerim se tu pa tam podružimo in spijemo kakšen kozarec vina. Pogovarjamo se o vsem, o življenju, glasbi, ljubezni, odnosih, politiki in izkušnjah. Ti trenutki ti dopuščajo, da glasbenika spoznaš in ga začutiš tudi osebno. In če tolikokrat delaš videospot z nekom, nanj enostavno ne moreš gledati kot samo na naročnika. Meja med prijateljstvom in poslovnim odnosom je v našem poslu zelo majhna. Vsekakor pa največ šteje reklama od ust do ust. Klasičen pristop trženja v tej panogi nima večjega vpliva.  

Se je od vaših začetkov kaj spremenilo?

Treba je biti navzoč ves čas, saj se videoprodukcija z zelo veliko hitrostjo vseskozi spreminja in napreduje. Spomnim se, ko smo z ekipo prišli na RTV Slovenija z majhnimi fotoaparati, ki pa so po novem lahko snemali tudi video. Snemali smo neke oddaje kot zunanji izvajalci. Bili smo še mladi študentje, nadobudni in polni elana. V sobi je čakalo tudi šest, sedem starejših izkušenih možakarjev, ki so nas debelo gledali in bi raje videli, da bi jim nosili sendviče iz menze in papirje v kopirnico. No, ko smo začeli razlagati vse o tehničnih specifikacijah in novitetah, smo naleteli na posmeh in gluha ušesa. Gledali smo se med sabo, oni niso vedeli, kaj naj delajo z nami, mi pa ne, kaj naj z njimi, saj so se nam zdeli, kot da so prišli iz kamene dobe. Bilo je bizarno. Kljub temu so mi dali priložnost. Z ekipo smo odšli na teren in posneli svojo prvo oddajo ter zmontirani material poslali na RTV Slovenija. Naša slika je bila toliko bolj kakovostna od njihove, da je razliko v kakovosti opazila še prijateljeva 88-letna babica Alojzija iz Trzina. Urednica z RTV Slovenija me je takoj poklicala in tulila v telefon, zakaj se naša slika vidi bolje od njihove, če so njihove kamere tudi do dvajsetkrat dražje. Povedal sem ji, da so njihove kamere stare že tri leta. In to je v času, ko tehnologija tako hitro napreduje, ogromno. Izboljšave tako hitro prihajajo na trg, da jim še sam kdaj težko sledim.  

Povedali ste mi, da vas čaka zalivanje paradižnika. Ga imate veliko? Gojite še kakšne povrtnine?

Paradižnik imam rad. Srečen sem, ko ga jem. Če bi lahko, bi tudi vavčerje izkoristil za oddih v paradižnikovem nasadu, vendar nisem prepričan, če bi bilo to všeč moji punci. Trenutno tu pa tam zalivam paradižnik in pomagam očetu, ki je posadil kar nekaj sadja in zelenjave. To leto imamo tudi fige, čebulo, česen, kumare, češnje, bučke in krompir. Vse je bio. Pridelek si delimo s srnami, ki veselo obedujejo na naši njivi. Razumemo, da tudi one morajo jesti in prehraniti svoje male srnice. V simbiozi živimo skupaj že več kot dve desetletji. Srne so ok.

S čim še polnite baterije?

Vsako jutro telovadim in meditiram. Nato se s hčerko po navadi odpraviva do morja, kjer se igrava s kamenčki. Nikoli si nisem mislil, da metanje kamenčkov v morje tako pomirja. Ugotovil sem tudi, da se v peskovniku najraje igram z njeno veliko modro plastično lopato. Veliko peska lahko zajamem naenkrat in to mi je všeč. Bil sem tudi na gugalnici in me je presenetilo, kakšen dober občutek je to. Trenutno uživam v otroškem svetu in sem srečen. Otroci ti hitro pokažejo, da so najlepše stvari pravzaprav najbolj enostavne. Ne potrebujem veliko, da sem srečen. Potreba po materialnih stvareh in prežetost z njimi sta mi bili vedno tuji, zato se ne ženem in se mi nikamor ne mudi. Danes popoldan grem recimo na sladoled, naročil bom mango in gozdne sadeže. Na ta sladoled mislim že, odkar sem se zbudil.     

Kako pa je z delom? So se stvari po pandemiji novega koronavirusa pri vas že vrnile na stare tirnice?

Sredi meseca marca smo morali zaradi virusa prekiniti snemanje. V nekaj dneh so mi kot po tekočem traku odpadli prav vsi projekti. Takoj ko sem zagledal naročnikovo ime na telefonu, sem vedel, za kaj gre. Sedaj ko so se ukrepi sprostili, se je stanje izboljšalo, vendar ves čas ne vemo, kako bo, saj je na setu kdaj tudi do dvajset ljudi, tako da moramo snemanja po novem prijavljati na NIJZ. Veliko mojih kolegov ima manj projektov in še vedno čuti posledice prvega vala. Imajo tudi družine in vsekakor je to težko obdobje, ki pa upam, da čim prej mine.