mojca mavec Dobra karma

'Po slovenskih merilih sem nemogoča,' pravi ...

princ Harry Svet24.si

Princ Harry le še bleda senca samega sebe

NOVAK 8A-2020 Reporter.si

Ljudmila Novak ob 20. letnici NSI o svetovljanu ...

zrče, novalja, plaža Svet24.si

Okužbo v zadnjem mesecu potrdili pri 16 mladih, ...

aleksandra pivec danilo markocic izola bobo2 Necenzurirano

"Kravje kupčije" z nepremičninami v občini Izola

bejrut, eksplozija, amonijev-nitrat Odkrito.si

Zakaj je eksplozija v Bejrutu bila tako ...

Sanja grohar_portet_osebni arhiv Njena.si

Sanja Grohar v solzah

Doživela sem izločanje, zavračanje in obsodbe

Neža Mrevlje, 09.01.2020 08:00:00

Revščino pozna od blizu, saj kot predsednica Zveze prijateljev mladine Ljubljana Moste-Polje že vrsto let prek različnih podpornih projektov nudi pomoč ljudem v stiski. Sočutna, z neizmerno milino in neomajnim nabojem predanosti, izkušnjami in znanjem rešuje vprašanja socialno ogroženih, na to problematiko pa jasno opozarja tudi širšo družbo in državo.

Delite na:
Doživela sem izločanje, zavračanje in obsodbe
Anita Ogulin Obrazi

Že dolgo pomagate družinam v stiski, kaj pa vas je vaše delo naučilo?

Res, za menoj je več desetletij delovanja za otroke, mlade, družine in ljudi, ki brez podpore, pomoči in spodbude ne zmorejo nadaljevati svojih enodejank življenja. Starša sta mi podala vrednote odgovornosti, dela, poštenosti, spoštovanja, znanja in vsega, s čimer lahko vstopam v življenja mnogih takrat, ko ne zmorejo brez pomoči. Za to sem jima hvaležna. Hvaležna sem tudi lastni družini, ki mi pri tem pomaga, me razume in podpira. Zelo ponosna sem tudi na svoja otroka, ki imata prav tako te vrednote in sta jih prenesla na svoje potomce. So mi pa moja prizadevanja in trud v življenje pripeljali veliko dobrih ljudi, ki jim ni vseeno za naše okolje in sočloveka. To so naši prostovoljci, ki svojo energijo namenjajo otrokom in našim programom, naši mladi sodelavci in otroci, ki smo jim pomagali ter zaradi podpore, ki so jo prejeli, to delijo naprej. Pa tudi veliko donatorjev, ki že vrsto let prepoznavajo naš trud, ter mediji, ki nas v naših prizadevanjih podpirajo in nam zaupajo. Hkrati pa je v vseh desetletjih moje angažiranosti poleg čudovitih ljudi v moje življenje vstopilo tudi veliko tistih, ki so zame nerazumno zavistni in škodoželjni ter nezaupljivi. Z leti sem se prav tako naučila, kako se soočiti s takšnimi posamezniki, vseeno pa se me še vedno dotaknejo negativni komentarji in opazke. Razumem pa, da nihče od nas ni po volji vseh.

Sami ste odraščali v revni družini ... Ali zato še bolje razumete stiske drugih ljudi?

Zelo razumem stiske ljudi. Sama sem kot otrok res podoživljala izključevanja, izločanja in zanikanja. Kot mladostnica zavračanja, kot mama samohranilka obsodbe. Vse to pa sprejemam kot izkušnje, ki me vsak dan vodijo do otrok, odraslih in ostarelih, ki jim želim skupaj s čudovito ekipo prostovoljcev in sodelavcev lajšati vsakdan. V njihova življenja poskušamo prinašati moč in upanje ter trasirati poti, ki so drugačne od prejšnjih. Lepše in uspešne.

Verjetno s seboj nosite veliko zgodb, ki jih ne morete pozabiti?

Teh je veliko. Ne zmorem pozabiti številnih trpkih zgodb otrok, ki jih ni več. Ki jim nismo zmogli ali pa sama zmogla pomagati. Prav tako tudi ne morem pozabiti tistih ranjenih bitjec, ki so v času, ko so bila z nami, doživela preporod. Uvideli in doživeli so spodbudo, podporo, razumevanje, ljubezen in spoznali, da so vredni lepe besede, objema in prijateljev. Ko smo se vračali domov z letovanj in taborov, so nekateri hoteli končati svoja otroška življenja, ker niso več želeli v okolje, ki jih je poškodovalo. Ne bom pozabila otrok, ki so skupaj z mamo kopali grob, ker jim je oče pretil s smrtjo. S seboj nosim tudi zgodbe številnih staršev, ki so v stiski, v kateri so živeli, ostali sami, ali ker niso zmogli prenesti pogroma revščine, odšli s tega sveta. Spremljala sem tudi družine, ki se kljub pomoči niso zmogle sestaviti in so ostale ujetnice lastne nemoči. Za vedno pa so se mi vtisnile v spomin tudi izkušnje s tistimi, ki smo jim izdatno pomagali, pa so nas sodili, da jim nismo dovolj. Med nepozabnimi dogodki so prav tako akcije, ko smo s prijatelji, znanci in mediji stopili skupaj in pomagali reševati skoraj nerešljive stiske ljudi.

Se ljudje za pomoč vsak dan obračajo na vas?

Na nas se vsak dan obračajo z različnimi prošnjami, včasih le z željo po pogovoru in spodbudi. Po pomoč ne prihajajo le družine z nepreskrbljenimi otroki, čedalje več je tudi ostarelih, ki so svoja življenja dobesedno darovali družbi in otrokom, danes pa se bojujejo za kos kruha. Zelo sem hvaležna, da v našem večgeneracijskem centru Skupna točka, ki deluje na petih lokacijah po Sloveniji, lahko v druženju in aktivnosti povezujemo najranljivejše skupine – od otrok do najstarejših.

Revščina v družinah pogosto prehaja čez generacije?

Revščina preveč pogosto spremlja več generacij. Naše izkušnje to kažejo in tudi znanstveno je potrjeno, da gre za najmanj tri generacije, pa tudi do pet. Zato je tako zelo pomembno ustaviti ta cikel. Težko je verjeti, kako uničujoče deluje revščina na razkroj primarne in širše družine ter kako močno poškoduje otroke. Večkrat sem že opozorila, da zadnji dve leti, ko govorimo o gospodarski rasti in družbenem bogastvu, ugotavljamo, da otroci prevzemajo skrb in odgovornost za materialno pomanjkanje družine. Namesto da bi iskali svojo pot, razvijali svojo nadarjenost in se izobraževali, začnejo skrbeti za preživetje družine. Preprosto smo jim kot družba postavili stekleni strop, da kljub svojim potencialom naletijo na finančne in materialne ovire, ki jim ne dopuščajo zdravega razvoja in tudi ne nadaljevanja do želenega izobrazbenega cilja. Izgubili smo že generacije otrok, ki bi danes vračale družbi in prekinjale večgeneracijsko revščino.

Anita Ogulin
Anita Ogulin
Obrazi

Kako revščina vse opredeli otroka?

Ne dopušča jim zdravega razvoja. Prikrajšuje jih za številne izkušnje, za odkrivanje in razvoj svojih danosti ali potencialov. Ovira jih na izobrazbeni poti in jih socialno izključuje, predvsem pa mnogim v njihovih družinah ne zagotavlja varnosti in spodbud. Ne opremi jih s pozitivnimi izkušnjami za življenje in preveč pogosto povzroča čustvene ter vedenjske motnje.

Kaj vse so danes razlogi za revščino? Čedalje več je tudi zaposlenih revnih in prekarnih delavcev?

Razlogov je več. Dogajajo se velika izkoriščanja delavcev, kar spremljajo nizke plače, s katerimi ljudje ne morejo preživeti. Čedalje več je tudi mladih samostojnih podjetnikov, ki ne morejo uspeti, in veliko je plačilne nediscipline, ki ruši preživetja prekarnih delavcev. Vedno več je tudi bolezni, tako staršev kot otrok. Že bolezen enega člana lahko družino potisne v revščino. In sodbe družbe, da so vsi, ki ne zmorejo preživeti, leni in izkoriščevalski, povzročajo nepredstavljive dodatne stiske družin in otrok. Potrošništvo se je razplamtelo in ne zmorejo ga vsi. Otroci so zato strahovito izključeni in izločeni, če niso enaki vrstnikom, ki imajo pametne telefone in druge naprave, oblačila dragih znamk, se udeležujejo plačljivih aktivnosti in tako naprej. Skrivanje takšnih stisk ljudi dobesedno poškoduje, jih peha v bolezni, poglablja se občutek sramu in samoizključevanja.

Revščina zajame vse ravni posameznika.

Psihična stiska rojeva duševne in fizične bolezni, lahko tudi odvisnosti. Čedalje bolj ugotavljamo, da je med revnimi nepredstavljivo veliko bolnih. Težko si je predstavljati, kako živi recimo izobražena družina z dvema otrokoma, kjer sta starša drug za drugim izgubila delo. Prepiri med njima so postali čedalje pogostejši, še več, prišlo je do nasilja. Otroka sta postala strošek in oče je družino zapustil, mama pa je duševno zbolela. Ko smo izvedeli za družino in jo obiskali, nismo verjeli lastnim očem. Stanovanje je bil en sam kup umazanije, saj mama preprosto ni zmogla več. Duševno in fizično je zbolela in ni zmogla skrbeti za majhna otroka. Resnično, stiskam ni konca, zgodbam še manj. Zato je tako pomembno, da z družinami, ki prihajajo po moč in pomoč, delujemo celostno.

Kako se tega lotevate?

V projektu Veriga dobrih ljudi jim pomagamo z materialnimi dobrinami, kot so oblačila, obutev, hrana, čistila … Finančno jim zagotavljamo pomoč pri plačevanju stroškov in obveznosti, ob tem pa jih tudi finančno opismenimo, da pozneje sami smotrno ravnajo z denarjem. Pomagamo jim pri pravnih zagatah, saj ima veliko družin sodne sklepe, ne prejema socialne podpore, niso zdravstveno zavarovani ali pa so ogoljufani. Tisti, ki potrebujejo dodatno obravnavo, prejmejo psihosocialno podporo naših psihologov in terapevtov, otrokom pa je na voljo brezplačna učna pomoč. Vključujemo jih tudi v dejavnosti, tabore, potovanja in počitniška varstva. Najbolj poškodovane družine, ki potrebujejo posebno obravnavo, socialno mreženje in večvrstno podporo, pa odpeljemo tudi na družinske vikende, kjer se lahko odmaknejo od domačega okolja in imajo na voljo terapevte. Navežejo nove stike, se počasi povežejo med seboj in znova oblikujejo socialno mrežo. Dve leti približno traja delo z družino, da jih usposobimo za to, da znajo in zmorejo sami upravljati svoja življenja, si najdejo delo, ali se uredijo do te mere, da gredo lahko uspešno naprej.  

Socialna politika v Sloveniji v zadnjih desetletjih izhaja iz tega, da je za preprečevanje revščine in drugih problemov najprej odgovorna družina, potem zaposlitev in šele na koncu v podporo vstopi država. Kakšen je vaš pogled na to?

Nekoliko drugačen. Prav vsaka zgodba, ki jo rešujemo, ima namreč neko ozadje, recimo bolezen. Mama, ki je skoraj leto dni bolnišnično zdravila najhujšo bolezen, seveda ni mislila na položnice, in ko se je vrnila v domačo oskrbo, jo je čakal sklep o deložaciji. Ali pa naj navedem primer družine z obema bolnima staršema, ki se jim je pokvaril pralni stroj, pri čemer z bolniškim nadomestilom niso zmogli pokriti niti sprotnih stroškov. Zato so pralni stroj kupili na kredit, vendar ga niso zmogli plačevati. V naši državi na socialni ravni manjka pragmatičnosti. Tudi socialni delavci so pogosto ujetniki sistema in birokracije ter zato včasih ne zmorejo priti do ozadja zgodbe družine. Vsekakor pa življenje poteka tako hitro, da čeprav so družine preskrbljene in dobro živijo, lahko le ena situacija ali bolezen pripelje do tega, da se znajdejo na dnu.

Vlada želi ukiniti dodatek za delovno aktivnost, ki bo najbolj prizadel matere samohranilke in družine z majhnimi otroki, kjer je zaposlena le ena oseba. O kakšnih posledicah govorimo?

Zelo me skrbi in dobesedno se bojim trenutka, če se bo in ko se bo to zgodilo. Komaj sestavljamo družine, ki imajo tako nizke prihodke, da ne zmorejo preživeti brez pomoči v obliki hrane, oblačil, higienskih pripomočkov in plačevanja položnic ter pokrivanja stroškov šolskih obveznosti. Zato, ker je njihova plača tako nizka, prejmejo dodatek za delovno aktivnost. Moramo vedeti, da so to zaposleni z najnižjimi prihodki in veliko jih je zaposlenih celo v javnem sektorju. To so kurirji, telefonisti, čistilke, bolničarji, strežnice … Država jim izplačuje tako nizke plače, da jim mora dodajati še dodatek za delovno aktivnost, ki ni nič drugega kot socialni transfer. Zdaj pa to namerava ukiniti. Med prosilci za pomoč je veliko tudi samostojnih podjetnikov – tudi v to jih je prisilil sistem – saj preprosto ne zmorejo preživeti. Seveda pa bodo v najslabšem položaju matere samohranilke, ki so zaposlene z najnižjimi prihodki. Zares nepremišljeno, nerazumno in nesprejemljivo.

Kaj pogrešate v naši družbi?

Najprej naj poudarim, da v tej družbi ni vse slabo. Slovenija je še vedno – in naj tako tudi ostane – varna država z veliko naravnimi danostmi. Kakorkoli gledamo in imamo pripombe, ker bi bilo lahko bolje, še vedno sta vsem otrokom dostopna šolstvo in zdravstvo in še veliko je stvari, ki dvigujejo kakovost življenja. A žal ne vsem, saj smo se kot družba silno razslojili. Delimo se na tiste, ki zmorejo, in tiste, ki ne. Lahko pa rečem, da pri nekaterih ljudeh pogrešam več vesti in odgovornosti. Več sočutja in povezovanja. Pogrešam vrednote, kot so poštenost, pravičnost in solidarnost. Skratka, več človeka v družbi ljudi.

Se tisti, ki so bili kot otroci vključeni v programe vaše pomoči, v odraslosti vračajo kot podporniki? Kaj pravijo, da je bilo zanje v takšni situaciji še posebej pomembno?

Veliko se jih vrača in zelo sem vesela ter ponosna na vse, ki se med študijem ali kot strokovnjaki vključijo v naše dejavnosti. Prihajajo kot vzgojitelji, animatorji, pedagoški vodje, prostovoljci brezplačne učne pomoči ali kot donatorji in podporniki. Zanje je bila izkušnja vključevanja v naše programe najprej varen in spodbuden prostor. Bila je nova in lepa pot, ki jih je opremila z lastno vrednostjo, jih enačila z vrstniki in jim ponudila drugo plat življenja. Pomagala jim je odkriti močna področja, jih razvijati in veliko izmed njih je pomenila tudi podporo med študijem. Zanje je bilo pomembno tudi to, da so ob doživljanju različnih stisk dobili tudi strokovnega sogovornika in predvsem vero vanje.

Socialno ogrožene pogosto spremljajo občutki sramu in krivde?

Z revščino je tako močno povezan občutek krivde, sramu in nemoči, da to najlažje predstavim skozi zgodbo. Še pred tremi leti je petčlanska družina obeh izobraženih staršev živela kakovostno. Trije otroci, en je bil v srednji šoli, drugi v osnovni in mlajši zadnje leto v vrtcu. Imeli so dovolj sredstev, da so vsake počitnice ali praznike potovali po svetu. Otroka, ki sta bila uspešna v šoli, sta bila zelo tudi glasbeno nadarjena in čedalje več sta sodelovala na različnih nastopih. Živeli so v svoji hiši, ki sta jo starša postavila tik pred rojstvom drugega otroka. Zanjo sta se zadolžila, vendar to ni bistveno posegalo v njihov življenjski standard, saj sta imela svoje podjetje. A oče je doživel hudo prometno nezgodo. V skrbi za otroke, delo in moža pa je nato za rakom zbolela še mama. Nobeden od njiju ni več mogel nadaljevati dela in prihodki so usahnili, dolgovi in stroški pa so rasli. V tistem času so se razblinila vsa prijateljstva. Leto dni pa jih je dobesedno nad vodo držala širša družina, ki te pomoči nato ni več zmogla. Otroka sta nehala z obšolskimi dejavnostmi, sošolci pa ju niso več vabili na rojstne dneve. Družina je ostala ujetnica revščine, bolezni in izključenosti. Zanje smo izvedeli, ko so bili že nekaj mesecev brez elektrike. Težko si je zamisliti, koliko podobnih ali še težjih zgodb je okoli nas. 

V Sloveniji so najbolj ranljiva skupina za tveganje revščine ženske, ki so stare več kot 65 let.

Revščina starejših žensk je v Sloveniji dvakrat višja kot pri starejših moških. Med ostarelimi pa je veliko revnih in lačnih. Že samo položnice znašajo več od pokojnine, ki jo prejemajo, kar me zelo žalosti. Posamezniki in posameznice, ki so v našo družbo prispevali toliko let poštenega dela, odrekanja in prizadevanj, v starosti ne morejo preživeti.

Kaj lahko na tem področju naredimo kot posamezniki?

Bodimo senzibilni do sodelavcev, prijateljev in znancev, do celotne skupnosti. Če opazimo, da se znanci iz neznanih razlogov umikajo, če sodelavci nimajo več »časa« za skupno kavo ali pogovor, lahko previdno pristopimo. Predvsem pa, če imamo mlajše otroke, povabimo otroke iz soseke ali razreda k sebi domov, peljimo jih v kino ali na sprehod. Pomagajmo si znotraj družine, pogovarjajmo se in ne sodimo. Preveč je tega, da na prvi pogled ocenimo situacijo, in nato se izkaže, da ni ravno tako, kot se zdi. Bodimo sočutni, solidarni in odprti.

Približuje se december, ko je pritisk na socialno šibke še večji.

December je v ZPM Ljubljana Moste Polje najbolj travmatičen mesec v letu. Zato se ga vsako leto posebej bojim. Povsod gorijo lučke, marsikatere družine in posamezniki pa so sami in celo brez ogrevanja. Prav ta navidezna sreča in ponudbe jih usmerjajo k nam, z najbolj srhljivimi zgodbami leta. Kako zelo pomembno je, da v tem času nihče ni osamljen ali sam. Da si poklanjamo pozornosti, ne z darili, temveč drug z drugim, in da dobri možje ne pozabijo na naše otroke. Le z majhno pozornostjo naj jim sporočijo, da je še nekdo, ki misli nanje, da jih ima rad in da je še mogoče verjeti v pravljice.

Poudarjate, da za vsako še tako težko situacijo obstaja rešitev?

Zagotovo. Ves čas opogumljamo ljudi, da ko pride stiska, naj čim prej poiščejo pomoč in naj te ne skrivajo ter ne terjajo tega od otrok. Odprite vsa vrata, gotovo bo za njimi nekdo, ki vam bo ponudil pomoč. Pri tem ne smete odlašati in se umikati. Ozirajmo se okoli sebe in bodimo – človek človeku.

Objavljeno v reviji Obrazi št. 10, 10.10.2019