Mariam Nabatanzi Svet24.si

FOTO: Do 36. leta povila 44 otrok, zdaj so ji ...

otrok, novorojenček Svet24.si

Zločin, ki je pretresel Bosno in Hercegovino: ...

pes 13 Svet24.si

Vaš kosmati prijatelj razkriva vašo osebnost

van-dorsten, kmetija, ruinerwold Svet24.si

O »družini duhov« spregovorila tudi policija. ...

colja1 Odkrito.si

Ženske, pogovarjajmo se o spolnosti!

kmetija-2019 Njena.si

Konec šova: Kmetje so se vrnili v objem domačih

Borut Gregorič Njena.si

Tako lepo ženo ima kmet Borut!

Direktor, ki prisega na javni prevoz

Teja Pelko, 06.10.2019 14:00:00

Danijel Malalan (1972) je gledališki in filmski igralec, pevec, voditelj (med drugim je 15 let poleti na Radiu Trst A vodil triurno oddajo v živo) in režiser. Poleg AGRFT-ja je v Kopru končal še Fakulteto za management, v Londonu pa je končal krajši magisterij iz umetniškega managementa na ESE (European School of Economics). Živi in dela razpet med Trstom, Ljubljano, Krasom in Primorsko na splošno. Med letoma 1997 in 2001 ter od sezone 2017/18 (vmes je bil na svobodi) je član Slovenskega stalnega gledališča v Trstu. Od lani jeseni tam opravlja tudi delo umetniškega vodje, maja 2019 pa ga je Upravni svet Slovenskega stalnega gledališča imenoval za direktorja s triletnim mandatom.

Delite na:
Direktor, ki prisega na javni prevoz
Malalan je sodeloval z vsemi primorskimi in nekaterimi osrednjeslovenskimi gledališči. Do zdaj je oblikoval več kot 70 gledaliških vlog, odigral pa je tudi kar nekaj filmskih vlog. Goran Antley / M24.si

Zakaj ste se sploh odločili za kandidaturo?
Da sem se prijavil na javni razpis, sem se odločil, ker sem pred tem opravljal dolžnosti umetniškega koordinatorja, v okviru katerih sem izpeljal sezono, ki jo je sicer pripravil moj predhodnik Igor Pison. Njegova sezona je nosila geslo Kulturni dvom. Med tem časom je Upravni svet Slovenskega stalnega gledališča objavil razpis, na katerega sem se prijavil, saj se mi je zdelo to neka naravna posledica.

Bil sem uspešen. S tem gledališčem sem sicer povezan že od srednje šole. Kot dijak sem namreč kot akviziter prodajal abonmaje, takrat pa se je še hodilo od vrat do vrat. Potem sem v tem gledališču opravil gledališko šolo, nato pa sem se odločil za študij na AGRFT v Ljubljani. Po njem sem se za nekaj sezon vrnil vanj, zatem sem se odločil za samostojno pot kot svobodni umetnik, a sem tudi v teh 15 letih ciklično sodeloval s tržaškim gledališčem– tako da nikoli nisem pretrgal popkovine. Saj veste, fino je iti od doma, še bolje pa se je vrniti.

Danijel Malalan 2
Danijelovo najbolj priljubljeno prevozno sredstvo za krajše razdalje je kolo. Tudi na pogovor v Trnovo se je pripeljal z njim.
Goran Antley / M24.si


Še vedno pa ste tudi njen umetniški koordinator. Kaj ste pripravili za novo sezono, ki ste jo poimenovali Nedvomno čudovita?
Kot sem že omenil, je bilo geslo prejšnje sezone Kulturni dvom, jaz pa sem z Nedvomno čudovita po eni strani poskušal povzeti ta dvom. »Nedvomno« ne pomeni, da dvomov ni več – dvomi v življenju so vedno, v gledališču jih je še toliko več: postavljamo si vprašanja, na katera velikokrat ne dobimo odgovorov, lahko pa odgovor zada neko novo vprašanje – zato nedvomno. »Čudovita« pa, ker je to naslov zadnje predstave prihajajoče sezone. Naslov Nedvomno čudovita smo izbrali tudi zato, ker bo veliko ženskih vlog, režiserk in avtoric. A naj fantje ne bodo v skrbeh – tudi zanje bo dovolj.

Če grem od konca k začetku. Predstavo Čudovita bo oblikoval uspešen dvojec, Jure Karas kot avtor in Tijana Zinajić kot režiserka, ki je bil za predstavo Realisti SNG Nova Gorica nagrajen na Dnevih komedije v Celju in Zagrebu. To bo slovenska noviteta in praizvedba, nastala pa bo v koprodukciji s Siti Teatrom. Pred njo bomo uprizorili delo Artemisia Gentileschi – Srečanje tržaškega avtorja in režiserja Lina Marrazze, ki je to predstavo že imel v italijanski različici v Stalnem gledališču v Trstu, zdaj pa se bo to zgodilo še pri nas. Pred tem bomo izvedli predstavo Samo konec sveta v režiji Vladimirja Jurca, ki je sicer dolgoletni član in igralec Slovenskega stalnega gledališča, tokrat pa se bo ob svoji 70-letnici – ne prvič – predstavil v vlogi režiserja.

V spored smo vključili tudi predstavo Na valovih avtorice Saše Pavček v režiji Alena Jelena. Tudi v tem primeru gre za slovensko noviteto, povzeto po njeni radijski igri, ki je bila tudi že nekoliko prirejena za gledališče. V predstavi kot gosta igrata Barbara Cerar in Jurij Drevenšek. Predstava v redni program prihaja novembra, je pa doživela že dve predpremieri. Prva je bila v okviru gledališko-glasbenega festivala Trieste Estate na tržaškem gradu sveti Just. Imeli smo res srečo z vremenom, ker se je dobro uro pred predstavo odprlo nebo in smo imeli fantastičen sončni zahod. Druga predpremiera pa je bila konec julija na festivalu Dobimo se pred Škucem – gledališče Škuc je namreč koproducent te predstave skupaj s Cankarjevim domom. Pred njo bo predstava Krčmarica Mirandolina v režiji Katje Pegan.

Še pred tem pa bo potekal tridnevni festival Slovencev v Italiji Slofest, na katerem smo kot gledališče vedno zraven. Letos bomo na njem s premiero predstave ZOIS_IT.SI globalni razsvetljenci zaključili trilogijo, ki smo jo začeli s Kako postati Slovenec v 50 minutah, nadaljevali pa s Sosesko Evropa. Zgodba se vrti okrog barona Zoisa in razsvetljenstva, ker letos mineva 200 let od njegove smrti. Soavtor originalnega besedila sem tudi jaz z avtorico in režiserko vseh treh predstav Sabrino Morena in Martinom Lissiachom. Pri naslovu smo se malo poigrali z internetnimi domenami ter z njegovim ukvarjanjem z mineralogijo. Zois je bil namreč mecen ne samo na kulturnoumetniškem področju, temveč tudi na znanstvenem, bil pa je tudi mineralog in so en mineral poimenovali po njem: zoisit.


Abonenti lahko pri nas izbirajo osnovni abonma, v katerem so produkcije gledališča, potem pa imajo še tri izbirne sklope: zeleni popoldanski, modri večerni in rdeči večerni, kjer so manjše in bolj komorne predstave. V izbirnih sklopih vedno gledamo, da je ena plesna predstava, ena komedija in ena bolj dramska zadeva. Imeli bomo tri gostujoče komedije: že omenjene nagrajene Realiste, Ventilator Gledališča Koper in Menopavzo Špas teatra, dramske predstave: Pandurjevo Brezmadežno/Immaculato SNG Maribor, Tih vdih Mestnega gledališča ljubljanskega, plesno predstavo Ruski plesi deželnega združenja Julijske krajine ERT, s katerim sodelujemo že vrsto let, Preklete kadilce SNG Drama Ljubljana, Ob zori Prešernovnega gledališča Kranj, nagrajeno predstavo 6 Nove pošte in Naj bo konec lep Mini teatra.

V abonmaju Gorica bomo imeli predstave: Prospotovo Briljantino, ki jo bomo izvedli v največjem goriškem teatru, gledališču Verdi, Na valovih, Krčmarico Mirandolino in Barona Münchhausena SNG Nova Gorica ter dva dogodka, ki ga sami izbereta ena in druga goriška hiša, to sta Kulturni dom in Kulturni center Lojze Bratuž v Gorici. Datumi za vse predstave so že objavljeni v programski knjižici. Vpeljanih imamo še veliko drugih sodelovanj: z Glasbeno matico, s tržaškim PEN klubom, lani sva si z režiserjem Alenom Jelenom, ki je tudi režiser na Radiu Slovenija, zamislila literarne večere, ki jih je Alen poimenoval Ars Teatralis in so se na tretjem programu Radia Slovenije v živo oddajali iz Male dvorane iz Trsta, na tržaškem radiu Trst A pa so predvajali posnetek.

S Slovenskim mladinskim gledališčem in HNK Ivana pl. Zajcem sodelujemo v abomnaju Piranski zaliv. Skrbimo tudi za otroke. Imamo vse vrste abonmajev od vrtca do srednje šole. Za vsako stopnjo imamo eno lastno produkcijo, ostalo pa gostujejo druga gledališča. Konec septembra bomo v Gorici premierno uprizorili glasbeno predstavo za otroke z naslovom Na dvorišču. Gre za originalen tekst in praizvedbo. Besedilo je napisal Feri Lainšček, avtor glasbe je Lojze Krajnčan, režirala bo Ivana Djilas, igrava pa Romana Krajnčan in jaz. Predstava nastaja v koprodukciji z Dream Artom v sodelovanju s Cankarjevim domom.

Bi neigranje zelo pogrešali?
Rad igram, seveda, nisem pa eden od tistih kolegov, ki zelo uživajo v vajah, v tem kreativnem procesu, kar je seveda nujno potrebno, in tudi prav, da je. Ne vem pa, koliko bi mi manjkalo. Nikoli se mi namreč še ni zgodilo, da ne bi igral – razen seveda v poletnem zatišju.

Dejavni ste tudi na pedagoškem področju z vodenjem gledaliških in lutkovnih delavnic v šolah, vrtcih in društvih. Kaj mlade najbolj zanima?
Zdaj je tega manj, kot je bilo včasih. To sem predvsem delal, ko sem bil na svobodi. Mislim sicer, da je pri mladih za to veliko zanimanja. Na tovrstne dejavnosti je treba vedno gledati tudi ne samo z gledališko-pedagoškega, temveč tudi z jezikovno-pedagoškega zornega kota. Navsezadnje govorimo o neki skupnosti, ki iz najrazličnejših političnih in geostrateških razlogov živi zunaj meja matične domovine. Naša družina na primer v isti vasi živi že od nekdaj – zagotovo več kot 500 let. Problem je, da so se v zadnjih 100 letih meje štirikrat premaknile. Ko smo bili mladi – to je bilo konec 70. oziroma v 80. letih prejšnjega stoletja – in če nismo vedeli, kaj početi za vikend, smo rekli: »Gremo lulat v Jugoslavijo.« Vas je od meje peš oddaljena 20 minut. So tudi vasi, ki imajo mejo za hišo. In potem so nas graničarji »naganjali« domov. (smeh) A to je bil del ikonografije. Zdaj je to nepredstavljivo, saj ni več mej. Iz naše vasi je tudi super kolesarska pot do Orleka, ki je prva vas na slovenski strani – tam je doma moja nona.      

Danijel Malalan 3
Za igralca je nedvomno čudovito gledališče, ker vsebuje vse umetniške zvrsti, poleg tega pa se dogaja v živo.
Goran Antley / M24.si


Kako pa je s slovensko zavednostjo, če gledate na čas svoje mladosti in zdaj? Je je več zdaj ali je je bilo nekoč?
Stvari se zagotovo spreminjajo. Veliko je odvisno tudi od posrednih znakov iz matice. Zagotovo je ob osamosvojitvi Slovenije tudi sama manjšina doživela neko renesanso. Prej so bili pač drugačni mehanizmi, drugačni načini. Odkar pomnim, se je udejanjal enoten kulturni prostor, nedvomno pa se je to regionalno, lokalno ozračje spremenilo z vstopom Slovenije v EU in z odstranitvijo mej. Prehodi so sicer vedno bili. Ko smo recimo naredili vozniški izpit, smo šli v disko v Sežano, Novo Gorico ali Portorož. Je pa ta zavednost zelo subjektivno pogojena. Odvisno je tudi od družinskih vrednot. V slovenskih šolah je veliko otrok mešanih zakonov, veliko je otrok samo italijanskih staršev, ki ne znajo slovenščine (večinoma gre za starše, ki so ugotovili, da so bili njihovi predniki Slovenci, in velikokrat se tudi zgodi, da po svoje zamerijo svojim staršem, da so jim to prikrili), in to pripelje v določeno problematiko, ker pedagoški kader na to ni pripravljen. Mi smo sicer vajeni biti dvoživke. Slovenci nam pravijo Italijani, Italijani Slovenci. Slovenci nam celo rečejo, kako lepo še vedno govorimo slovensko. (smeh)  

Kako pa najraje preživljate prosti čas?
Trudim se, da si vsak dan vzamem nekaj časa zase – in velikokrat se izkaže, da je bil ta čas tudi zelo dober za delo. Ker se prečistiš, malo odmisliš stvari … Rad kolesarim. Rad grem za nekaj dni kam v kombinaciji z vlakom ali s trajektom. Pred leti sem prekolesaril kvarnerske in dalmatinske otoke. Rad imam aktivne počitnice. Ne vem, ali bi zdržal 10 dni na Maldivih, saj bi mi postalo dolgčas. Moja klasična vsakoletna poletna tura je z vlakom iz Ljubljane do Lesc, nato s kolesom mimo Bleda do Bohinja, ob jezeru sem dve uri, nazaj grede pa grem z vlakom iz Bohinjske Bistrice v Ljubljano. To je super, ker ti ni treba po isti poti še enkrat s kolesom. Fino je iti s kolesom, ker ti ni treba iskati parkirnega mesta. Pa še brez slabe vesti si lahko privoščim blejsko kremno rezino ali palačinke, ki jih imajo odlične ob Bohinjskem jezeru.

Do morja imam sicer od doma 15 minut. Občasno grem s kolesom tudi na kakšno bolj zasebno plažo. V morju se sicer le osvežim. Plavam raje pozimi v bazenu – po 45 minut. Na splošno sem najraje v naravi, pozimi pa iti v fitnes, saj se je pokazalo, da mi je takoj pobralo glas, če sem zunaj delal kakšne stvari – in moram malo paziti na to, da se ne prehladim. Sicer bi mi bili ljubši ekipni športi (leta sem treniral odbojko), a glede na specifiko dela to žal ni izvedljivo. Sem pa ugotovil, da ima fitnes svoje prednosti. Tam je namreč veliko ogledal, in ko sem izvajal grimase, sem videl, da mi lahko kakšna pride prav tudi za vlogo. Rad tudi berem. Pri knjigah najprej preberem vse informacije, v knjigi pa vedno najprej preberem zadnji odstavek in moram reči, da je rezultat na koncu velikokrat presenetljiv, ker ni tako, kot sem si predstavljal.

V prostem času, če je to prosti čas, zavestno tudi ne potrebujem avtomobila. Svojega nimam že nekaj let, malo tudi v ekološkem smislu, predvsem pa zato, ker sem uvidel, da je bistveno manj stresno. Nekateri mi pravijo, da z javnim prevozom potrebujem veliko več časa, da pridem na cilj, a medtem lahko spim, berem, razmišljam. Velikokrat grem tudi s prevozi.org. Ko sem še imel avto, sem bil med prvimi na prevozi.org, ki sem ponujal prevoz. Zdaj tudi ponujam občasno. To se mi zdi super. Jaz imam štoparsko izkušnjo in potem imaš čisto drugačen pristop do teh zadev. V 90. letih sem kot študent ogromno preštopal od doma do Ljubljane. Zdaj je na relaciji Trst–Ljubljana več možnosti javnega prevoza: na dan vozita dva vlaka in štirje avtobusi, šest avtobusov in kar pet vlakov pa vozi do Opčin, tako da niti ni izgovorov.

In karta je zelo ugodna – osem ali devet evrov. Že če nimaš vinjete, se bolj splača iti na vlak. Je pa res, da smo razvajeni, saj hočemo priti do vrat. To je tudi kronični problem okrog gledališča. Parkirišča moraš iskati. Potem ti rečejo: »Saj bi prišli, a ni parkirišč.« A kaj je problem: ne moreš iti na predstavo, ki se začne ob 20.30, od doma ob 20.00. Če prideš z avtom, moraš iti vsaj uro prej, si vzeti čas, parkirati, iti na pijačo, potem pa greš na predstavo. A ljudje so vajeni iti zadnji trenutek. Najbolj zanimivo je to, da po navadi najbolj tarnajo ljudje, ki živijo v mestu in se pripeljejo dva kilometra. A kaj naj? Ne jaz ne v teatru nimamo ne čarobne paličice ne denarja – če bi imeli, bi pod gledališčem takoj naredili tri nadstropja podzemnih parkirišč. Škoda, da znameniti arhitekt Mihevc takrat v 60. letih tega ni naredil, ampak kdo si je pa takrat predstavljal, da bo tako. Najbližje parkirišče, ki je odprto 24 ur na dan in plačljivo, je pri glavni bolnišnici – to je peš stran osem minut, ampak to je za nekatere preveč. Pred leti smo imeli celo minibus, ki je vozil od tega parkirišča do teatra, a na njem ni bilo nikogar.

Objavljeno v reviji Vklop/Stop spored št. 38, 19.9.2019