»Danes, ko si lahko kupimo skoraj vse, so misel, čustva in duh še toliko pomembnejši.«

Za Macbetha pravijo, da je prekleta igra. Je bila takšna tudi za vas?

Ne. Pravzaprav smo imeli veliko srečo, saj smo s premiero in prvim sklopom ponovitev še ravno ušli epidemiji koronavirusa. Na dan naše premiere je nad Istro padel meteorit, zato smo se šalili med seboj, da smo nekaj vendarle »zakuhali«. Zanimivo je, da je leta 1964, teden dni po prvi uprizoritvi Macbetha v lizbonskem nacionalnem gledališču, stavba pogorela skoraj do tal. Vendar sama vražam ne dajem posebnega pomena.

Kako vidite svoj lik Lady Macbeth?

Bil mi je v velik izziv. Lahko bi rekla, da je to eden izmed tistih ženskih likov dramatike, ki si ga igralka lahko le želi na svoji igralski poti. Glede na to, da sem ga imela priložnost oblikovati že v svoji mladosti, dojemam to kot veliko darilo.
Presenetilo me je, ko so me prijatelji zbadali: »Kako boš pa to igrala? To res nisi ti!« Mislim, da je izziv vsakega igralca prav v tem, da išče skupne točke z likom in premosti razlike. Ali če pogledamo z druge plati, v vsakem človeku prebivata dobro in slabo, je pa odvisno, koliko tega in kdaj pokuka na plano. Morda imamo igralci to srečo, da lahko v varnem zavetju odra raziskujemo, kaj vse v nas živi, in kopljemo po svojih globinah, pa nas zaradi tega nihče ne »kaznuje«. Prav v tem je največji čar: bolj si pustiš priti v stik s samim seboj in vsem, kar biva v tebi, boljši bo tvoj lik, pristnejši, izvirnejši in bolj resničen. Če potegnem črto, bi lahko rekla, da sva se z Lady spoprijateljili – zdaj sva na ti.

Skozi čarovnice in Lady Macbeth vidimo, kako nevarne posledice ima lahko vpliv usode na človeka. Na koga imate vi zasebno največji vpliv in kdo ima največjega na vas?

Ne bi rekla, da gre pri čarovnicah in Lady za posledice vpliva usode. Morda bi bilo bolje reči, da so čarovnice sprožilec tega, kar že je in spi v nas. So le »ob pravem času na pravem mestu« in pritisnejo na tisti gumb, ki v nas sproži plaz. Mislim, da najbolj vplivam na tiste, ki so mi najbližje. Tistim, ki jih spustiš najbližje, najbolj dovoliš, da te spreminjajo – in ti njih. Vsak ima tistih nekaj »domačinov«, ki te vidijo v najboljši in tudi najslabši luči, ki te sprejemajo in imajo radi prav zato. Te ljudi tudi najbolj ceniš, saj ostanejo s tabo, ko je težko, ne le takrat, ko je ob tebi lahko biti. Da jih imaš ob sebi, se mi zdi v življenju ena najpomembnejših stvari, predvsem nesamoumevnih. Hvaležna sem zanje.

Ste tudi soavtorica koncepta predstave. Zakaj ste jo zasnovali na ta način?

Za koncept je zaslužen predvsem Matjaž. Je človek, ki se ne zadovolji s preprostim, ki nenehno išče in koplje, ki hoče več in bolje. Mislim, da sta njegov podpis in sled prav v tem, da vsakič znova raziskuje in izumlja nekaj novega, drugačnega, postavlja nov okvir in ključ do predstave. Velik del koncepta je prisoten v vnaprejšnji pripravi in v najinem primeru debati, skozi katero se pletejo, razvijajo in na koncu izčistijo ideje, zagotovo pa je pomemben tudi tisti del, ki ga igralci z režiserjem oblikujemo skupaj in sproti najprej za mizo, nato na odru. Gledališče vidim kot plastelin, ki ga gnetemo skupaj. Če ni skupnega oblikovanja in prostora ter posluha za to, da vsak igralec prispeva svoj del, se mi to ne zdi več gledališče v pravem pomenu besed. Gledališče je in mora ostati skupnost, skupno ustvarjanje in igranje.

V uprizoritvi Kliči M za Macbetha po Macbethu Williama Shakespeara v prevodu Srečka Fišerja in v režiji Matjaža Pograjca poleg Klare (Lady Macbeth) igrajo: Jurij Drevenšek (Macbeth), Željko Hrs, Daša Doberšek, Janja Majzelj, Ivan Peternelj, Matej Recer, Blaž Šef in Matija Vastl, glasbo pa v živo izvaja Macbend v sestavi: Tibor Mihelič Syed (baskitara, ukulela, drumlja, generator ritma, tolkala, digitalna zvočila – on je tudi avtor glasbe), Matej Recer (pianino, klaviature, portugalska kitara), Jurij Drevenšek (električna kitara, tolkala) in Matija Vastl (trobenta, zvočila).

Se v prihodnosti vidite tudi v režijskem delu ali igra še vedno ostaja vaša največja ljubezen?

Nikoli ne reci nikoli! Najprej: ne bi se strinjala, da je igra moja največja ljubezen. Imam veliko ljubezni. Sem zelo zvedav človek in že od nekdaj me zanima veliko različnih stvari. Že v otroštvu sem, v nasprotju z nekaterimi sošolci, ki so igrali zgolj klavir ali trenirali karate, plesala balet, pela, igrala violino, trenirala atletiko, veliko brala, ustvarjala … Že takrat so mi govorili, naj se odločim za eno in ne za sto stvari, a se nisem dala. Zdaj vidim, kako se vsi moji talenti in zanimanja zlagajo in prepletajo, kako prav mi pridejo na odru in mi dajejo širino. Vse, kar v življenju počneš, gojiš, treniraš, razvijaš, vadiš, te bogati, hkrati pa polni vrečo, iz katere črpaš, ko oblikuješ svoj lik na odru.

Klara v uprizoritvi Kliči M za Macbetha po Macbethu Williama Shakespeara igra Lady Macbeth

Goran Antley / M24.si

Na začetku študija predstave se je vaša ekipa podala na desetdnevno študijsko pot raziskovanja Macbetha v Porto, kar ni ravno običajno. Zakaj ste se odločili za to?

Vzrokov in motivov je več. Gre za preplet odmika od domačega okolja, družin in prijateljev, problemov, predvsem pa povezovanje ekipe, intenziven študij besedila in gradiva predstave ter raziskovanje vzporednic s portugalsko kulturo, njihovimi legendami (kot zanimivost, tudi oni imajo svojega Romea in Julijo, ki v marsičem spominjata na Macbetha in njegovo Lady), glasbo, kulinariko, značajem … Naše desetdnevno bivanje v Portu se je izkazalo za zelo pozitivno izkušnjo, med seboj smo se bolj povezali in postavili temelje predstavi, hkrati pa obogatili svoj notranji svet, razširili obzorja. Mislim, da bi bili taki »pobegi« dobrodošli pri vsakem gledališkem študiju.

Zakaj ste izbrali ravno Porto?

Porto ima poseben značaj in čar, je živ in barvit. Nikogar ne poznam, ki bi ga to mestece pustilo hladnega. V tebi nekaj prebudi, odpre druga okna in vrata. Pravzaprav bi to lahko rekla za Portugalsko na splošno. Res je, da sem bolj mediteranske vrste človek, toda ta iberska država me je povsem očarala. Ljudje tam so bolj odprti, živi, prijazni, življenju, veselju in praznovanju omogočijo prosto pot, pustijo si, da malo »podivjajo«. Poleg tega je naša kostumografka Portugalka Inês Torcato iz Porta. Z Matjažem sva jo našla pred začetkom našega študija. Navdušila naju je s svojimi izčiščenimi in preprostimi stvaritvami, ki so moderne in klasične hkrati. Je ena izmed najpomembnejših portugalskih oblikovalk. V Portu ima svoj butik skupaj z očetom Júliem, prav tako znanim modnim oblikovalcem.

Kako to, da ste v predstavo vključili fado?

Fado je zmes hrepenjenja, ljubezni in bolečine, pa tudi sreče in žalosti. Čar je v tem, da znajo Portugalci žalost in bolečino izraziti na grenko-sladek način. Trpijo, a hkrati v tem najdejo zadovoljstvo, nostalgija po nedoseženem jih navdaja z vznemirjenjem. V vsem se skriva dvojnost, ki pa ni mlačna. Si vroč in si mrzel, ni vmesnega. Prav to nam Slovencem velikokrat manjka, bojimo se biti radikalni, bojimo se svojega ognja. S tem ognjem in žarom smo se srečali tudi v Portu na večeru fada, ko je starejša karizmatična gospa, pevka fada, pela le za nas. Čeprav je nastopila zgolj za deset ljudi, je pela, kot da bilo zadnjič v njenem življenju, kot da nam hoče izpeti zgodbo svojega življenja. To smo želeli vtkati v našo predstavo, igrati (in peti) zares, na nož, kot da je prvič in zadnjič v življenju, hkrati pa osoliti tragičnost igre s ščepcem humorja.

Portugalsko govorijo tudi čarovnice. Zakaj?

Portugalščina je naš skrivni jezik, naš »gibberish«, čeprav čarovnice v resnici govorijo resničen jezik in ga izrekajo pravilno. Z njo smo ustvarili poseben kod, magijo čarovnic, ki je drugim nerazumljiv in nedosegljiv svet, polje norosti. Tako proti koncu, ko se Lady dokončno potopi v temo, tudi sama začne govoriti portugalsko, preide v neko drugo, skrivnostno stanje.

Vi obvladate ta jezik, bili ste tudi lektorica za portugalščino pri predstavi Kliči M za Macbetha. Od kod zanimanje zanj? Kaj vas tako navdušuje pri tem jeziku?

Hvala, čeprav si sama tega ne bi upala trditi. Jezik je nenehno učenje in potovanje, ne vem, ali bom kdaj rekla, da ga zares obvladam. S portugalščino sem se srečala že v gimnaziji, rada sem poslušala portugalske in brazilske pesmi. Če zdaj gledam nazaj, se mi zdi zanimivo, kako sem se rokovala z jeziki. V osnovni šoli sem se ob angleščini srečala s francoščino, s katero sva prijateljevali v gimnazijskih letih, na klasični gimnaziji sem se učila latinsko. Med študijem na fakulteti sem se lotila španščine, potem ko sem se na svojem prvem popotovanju po Španiji zaljubila v španski ogenj in kulturo. Ko sem jo z leti »ukrotila«, sem se spoprijela še s hrvaščino, potem pa se mi je spet zgodilo, da sem se zaljubila na potovanju, tokrat spet in na novo v portugalščino. Očitno vsak meni tako ljubih romanskih jezikov v sebi skriva neko draž, čarobnost, ki me ne neha vabiti. Portugalščina zagotovo ima prav posebej opojno začimbo!

Radi tudi pojete. Nekajkrat smo vas videli na koncertu MGL & AGRFT. Vedno ste poskrbeli za celostno podobo tudi s kostumi in pripomočki ...

To se mi zdi edina prava pot – vsaj zase lahko tako rečem. Glede na to, da sem igralka, se mi zdi prelahko priti na oder in »le« odpeti. Le zakaj imamo domišljijo, če ji ne pustimo proste poti? Če si umetnik, bodi živ, bodi ti, potopi se v vse, kar delaš, svoj lik, svojo zgodbo, svoje barve … Biti siva miška me ni nikoli zanimalo. Če nastopaš pred tisoč ljudmi, pred tisoč mladimi, skoči zares, »na polno«!

Ste kdaj razmišljali o tem, da bi izvajali avtorske skladbe?

Med ustvarjanjem magistrske naloge Slekla se bom v rumeno sem veliko razmišljala o tem, da bi se začela intenzivneje ukvarjati z glasbo, natančneje s petjem. Čeprav me je potem gledališče spet zvabilo na odrske deske, puščam vrata še vedno odprta, glasba mi je zelo ljub način izražanja. Tako pri gledališču kot glasbi ali kateremkoli področju se mi zdi pomembno, da ustvarjaš s pravimi ljudmi. V dobri ekipi je marsikaj mogoče in služba ti naenkrat ne pomeni več le obveze, ampak nekaj več. Kaj je vrednejše od tega, da prideš na delovno mesto z veseljem in domov odideš zadovoljen? Ni vedno popolno, povsod pride do prepirov, vsak ima kdaj slab dan, le ljudje smo. Toda ne predstavljam si, da bi v službo hodila zdolgočasena, ubita, da bi od jutra do večera buljila v ekran ter svoje nezadovoljstvo stresala na svoje sodelavce in najbližje. Morda bi bilo lažje početi kaj drugega, ampak verjamem, da se vse zgodi z razlogom in da se z(a) vsakimi zaprtimi vrati odpre novo okno, morda še boljše zate. Zato se na vprašanja in komentarje »Kako lahko delaš v umetnosti, pa saj tu ni denarja!« in podobno vedno bolj nasmiham in si mislim, da je pomembno to, da me poklic izpolnjuje in osrečuje, da osrečujem tudi druge. Nikoli si nisem želela biti milijonarka, hkrati pa mislim, da se pravo bogastvo v resnici skriva v tem, kar narediš za druge, v tem, kako in koliko spreminjaš in spremeniš svet. Mar ni največje plačilo za igralca to, da ljudem podari popotnico, da o vprašanjih, ki jih zaseje predstava, razmišljajo še dneve in mesece potem, da jih pretrese, prebudi in vsaj malo predrugači? Mislim, da nam danes ob vsem izobilju, ki ga (nekateri) imamo, manjka predvsem čustvene in duhovne hrane. Ne znamo se več spoprijeti s svojimi pravimi občutki, večino časa le tekmujemo, kdo bo srečnejši. Toda življenje ni le sreča, njegovo bistvo ni v prikazovanju popolne zunanjosti. Mislim, da je danes pogumen tisti, ki si upa biti drzen s svojo iskrenostjo in pristnostjo, ki si o svojih občutkih upa spregovoriti.

Lani oktobra ste na LJFW nastopili na modni reviji Benedetti Life flash. Ste trajnostno naravnani, kar zadeva oblačila?

Trudim se. Zlagala bi se, če bi rekla, da se tega vedno stoodstotno držim. Mislim, da vsi kdaj zavijemo v Zaro ali Mango. »Trajnostno« razumem predvsem v odgovornem kupovanju in nošenju oblek. V poplavi poceni oblačil in hitro spreminjajoči se modi je najpomembneje razločiti, kaj res potrebujem, česa si zares želim in kaj mi vsiljujejo, ker je po zadnji modi. Pomembno se mi zdi kupovati kakovostno in raje manj. Kot deklica sem dobila veliko oblek od svojih sorodnic, sosede, prijateljic – z veseljem sem jih nosila. Naučila sem se biti hvaležna za vsak nov kos, ki sem ga dobila. Moja mati mi nikoli ni odrekla stvari, ki sem jih nujno potrebovala, kar ni bilo nujno, pa sem si morala »zaslužiti« ali kupiti sama. Včasih sem sicer vihala nos, ampak ko danes gledam nazaj, se mi zdi tako vzgojno in prav. Še vedno si ne kupim vsake obleke, ki mi je všeč. Včasih se malo nagradim, vendar kupujem s pametjo.

Kaj najraje počnete v prostem času?

Ne bi mogla brez pobegov v naravo! Ti mi predstavljajo nekakšen »ventil« oziroma terapijo. Zelo rada hodim, tečem, planinarim, poleti veliko plavam, kolesarim, pozimi smučam in tečem na smučeh. Posvečam se španščini in portugalščini, petju in glasbi, rada kuham in pečem, rada uidem na potovanja (moj »bucket list« je dolg v neskončnost!). Kadar najdem čas oziroma si ga, bolje rečeno, »odškrtnem«, v roke vzamem kakšno od knjig, ki me potrpežljivo čakajo po kotičkih sobe, si ogledam dober film, grem na koncerte, gledališke in plesne predstave, Španci bi rekli »Claro que sí!«, odkolesarim na dober pogovor in kavo s prijatelji. Pravzaprav ljudi, ki mi veliko pomenijo, ne štejem v svoj prosti čas, saj so ob meni vedno, v prostem in »neprostem« času. Med njimi ima prav posebno mesto moja sestrica, ki z mano lovi Rumeno in ne pusti, da bi otrok v meni zaspal!

Klara pravi, da bi brez glasbe težko živela. V mladosti je devet let igrala violino, njena magistrska naloga Slekla se bom v rumeno pa je bila iz gledališkega petja.

Goran Antley / M24.si