Manca Špik Dobra karma

Manca Špik s hčerko preseljena na povsem ...

Vesna Šošterič (2) Svet24.si

Razvpita resničnostna zvezdnica išče moškega

HUAWEI_P40_0021 Svet24.si

Pet razlogov, zakaj izbrati Huawei P40 lite

Dejan Židan in Tanja Fajon Svet24.si

Židan ob odstopu: "Prišel je čas, da slovensko ...

Necenzurirano prenos Necenzurirano

Razkrivamo poti provizij za TEŠ6

Soraja 2 Odkrito.si

Torbica za 3.000 evrov in še kaj!

Mijo Matić Njena.si

Takole po karanteni uživa sanjski Mijo

»Danes ima vsak občutek, da ima pravico reči in narediti karkoli, ker se mu ne more nič zgoditi, in to je zelo narobe.«

Teja Pelko, 22.05.2020 08:00:54

Nuša Lesar in Gregor Trebušak sta v vseh letih vodenja postala sopomenka za oddajo Svet na Kanalu A. Da bosta kdaj to počela, si kot otroka nista predstavljala niti želela. Kakšni so bili njuni voditeljski začetki, kaj vse prinaša to delo in kaj najbolj cenita drug pri drugem, izveste v nadaljevanju.

Delite na:
»Danes ima vsak občutek, da ima pravico reči in narediti karkoli, ker se mu ne more nič zgoditi, in to je zelo narobe.«
Nuša Lesar in Gregor Trebušak Ana Gregorič

Sta, glede na to, da se pogovarjamo ob 9. uri zjutraj, bolj jutranja ptička?

Gregor Trebušak

Jaz sem bil vedno. Zdaj sem začel vstajati uro pozneje, se pa Lilija včasih zbudi prej, tako da se potem tudi jaz.  

Nuša Lesar  

Jaz nikoli nisem bila in nikoli ne bom.

V katerem delu dneva najbolje delujeta?

Nuša Lesar  

V mojem popolnem svetu bi človek vstal ob pol devetih, potem bi imel dve uri časa, da se zbudi, nato bi šel v službo, ob štirih bi pa nehal. Vem, to se ne bo zgodilo … (smeh)

Gregor Trebušak

(smeh) Nuša bi delala v javni upravi ...

Nuša Lesar  

Ampak tam morajo vseeno priti prej v službo.

Gregor Trebušak

Jaz pa zjutraj vstanem in pogledam novice, to me že od nekdaj zanima. Čeprav se zdaj večinoma igram z Lilijo, ker takoj, ko odprem računalnik, pride pogledat. Zdaj zelo veliko naredim od 22. ure do enih ponoči, tudi berem, če ob tem ne zaspim.

Se slišita vsak dan?

Nuša Lesar  

Ne. Se mi pa zdi, da je koronavirus tudi naju povezal.

Gregor Trebušak

Res je. Prej se nisva tako pogosto slišala. Prej je bilo tako, da tisti teden, ko sva delala, sva delala, takrat, ko nisva, sva bila pa prav vesela, da ne.

Nuša Lesar  

A tudi tisti teden, ko ne delava, spremljava poročila in gledava oddajo. Ne moreš »izklopiti«, sicer naslednji teden, ko prideš v službo, nisi seznanjen s tem, kaj se dogaja.

FOTO 2 - Nuša Lesar in Gregor Trebušak 2
Nuša Lesar
Ana Gregorič

Kaj najbolj cenita drug pri drugem?

Gregor Trebušak

Meni se zdi, da se Nuša v vsem času, kar jo poznam, ni niti malo spremenila, kar se mi zdi zelo lepa vrlina. Zame je bila vedno punca iz Ribnice, ki je bila najbolj preprosta, ki sploh ni spadala v ta medijski svet, in to se mi je vedno zdelo tako osupljivo.

Nuša Lesar  

Joj, kar na jok mi gre. Jaz bi pa za Gregorja rekla, da vedno išče oziroma vedno verjame ljudem, da so dobri. On hoče biti in je do vseh dober po svojih najboljših močeh, kar pričakuje tudi od drugih, zato včasih »nasanka«.

Gregor Trebušak

Zdaj bom pa jaz jokal.

Oba oddajo Svet na Kanalu A vodita že zelo dolgo. V čem je njen čar, da po toliko letih še vedno vsak teden z veseljem prideta na delo?

Nuša Lesar  

Mislim, da je to zato, ker sva na ekranu to, kar sva. Skušava biti pristna in v vsem skušava najti kaj dobrega, nekaj, v kar sama res verjameva. Oddaja Svet se je skozi leta zelo spreminjala in zdi se mi, da je umetnost najti sebe znotraj vseh šefov, časov in trendov. Imamo tudi izjemno ekipo, ki je sposobna, ko je treba, iz nič novic narediti zanimive, drugič pa iz zelo »bombastičnih« takšne, da so še vseeno gledljive, da ni več tistega buma, ki so ga mogoče včasih večkrat dobili od nas.

Gregor Trebušak

Se strinjam. Ko sem začel delati na Svetu, je bil ta povsem drugačen. To je bila rumena, senzacionalistična oddaja, zaradi česar sem potem šel, potem pa prišel nazaj. Zdaj sva res že dolgo tu, a zdi se mi, da si z vsakim letom ustvarjava večji ugled s tem, da sva del vsakdana ljudi. To zagotovo pomaga. Sam sem bil vedno proti hitrim menjavam, ker se mi zdi, da se ljudje navadijo na nas in mi na njih, to je vzajemno. Res je tudi, da si nihče od naju ne pusti vzeti tistega, kar sva. Midva bova v svojem slogu vodila, povedala in kaj dodala, ne glede na čas, v katerem smo, kdo je urednik in kaj nam rečejo šefi. Zdaj sem vodil izredne novice na 24UR in sem imel na koncu fotografije ljudi, ki so jih pošiljali, kaj delajo; to nikakor ne spada v noben koncept 24UR ali izrednih novic, ampak jaz sem jim rekel: »Če ste vi mene povabili k vam, bom delal tako, kot delam jaz, ker me ljudje po tem poznajo.« Mogoče bi mi kje drugje rekli hvala lepa in nasvidenje, ampak tu mi niso. Glede naše ekipe pa ima Nuša povsem prav. Veliko novinarjev se je zamenjalo, a vedno smo imeli najboljšo ekipo. Vsi tisti, ki so odšli od nas v druge informativne oddaje, so tam postali vodilni. Mi smo bili vedno valilnica kadrov.

Sta si od nekdaj želela biti voditelja infomativne oddaje na televiziji? Sta se v voditeljski vlogi preizkušala že kot otroka?

Gregor Trebušak

Jaz sem hotel biti radijski voditelj, saj sem ves čas poslušal Radio Hit, ki je bil takrat najbolj priljubljen radio, na Valu 202 pa sem spremljal prenose športnih temovanj. Da bi bil televizijski voditelj, si sploh nisem predstavljal. Na avdicijo za televizijskega voditelja oziroma novinarja sem šel zgolj zato, ker me je po dveh letih dela na radiu zanimalo, koliko je vredno, če si radijski novinar – če to sploh kaj šteje v resnem novinarskem svetu. Vse skupaj se je torej predvsem »poklopilo«. Ni šlo za posledico nekih želja.



Nuša Lesar  

Jaz sem sicer v glasbeni šoli vodila koncert ob koncu leta za starše, pa ne zato, ker bi si to res želela, ampak zato, ker sem eno leto med nastopom s kitaro »zmrznila« od treme in nisem znala nadaljevati, nisem več znala prebrati not, ki sem jih imela pred sabo. Še enkrat sem začela in se spet ustavila na istem mestu in ni šlo naprej. Naslednje leto me je učitelj zelo previdno vprašal, ali bi tokrat raje najavila vsakega nastopajočega. Odvrnila sem, da bom, če mi ne bo treba igrati, in je dejal, da mi ne bo treba. Potem pa sem to počela vsako leto, dokler sem hodila v glasbeno šolo. To je bil neki začetek, ampak daleč od tega, da bi si predstavljala, da bom kdaj to počela poklicno, niti v sanjah. Vedno sem sicer rada brala na glas, da bi kdaj bila na televiziji, pa si nisem upala niti pomisliti, to zame sploh ni bila možnost. Tudi potem, ko sem med študijem začela delati na radiu, je bilo to bolj kaznovanje same sebe, ker nisem naredila letnika. Rekla sem si, da moram početi nekaj, kar me bo spravilo iz »cone udobja«, kar je bil takrat radio. Potem pa je šlo naprej.

Oba sta torej na televizijo presedlala z radia …

Gregor Trebušak

Ja. Zdi se mi, da nama radio daje dodano vrednost, ker ljudje, ki pridejo z radia na televizijo, v resnici ne potrebujejo bobna. Midva sva najboljša, če gre kaj narobe. Saj vem, da se to smešno sliši, ampak vsaj jaz prav uživam, če kaj ne dela, ker to pomeni, da možgani zares začnejo delati, drugače pa se držiš besedila, se malo nasmeješ in je to to. Ko gre kaj narobe, pride na plano ta radijski »dril«. Letos sva imela pogovore, kjer je bila Nuša res vrhunska, veliko boljša kot jaz, ampak je bilo res dobro in tam se je to res izkazalo. Ničesar nisva imela napisanega, morala pa sva izpeljati zanimiv pogovor s sicer zelo zanimivimi gosti, kar je precej lažje, ampak tu se je zelo dobro videlo tudi, da imava zaradi radijskih izkušenj malo prednosti. Da naju malo pohvalim ...  

FOTO 3 - Nuša Lesar in Gregor Trebušak 3
Gregor Trebušak
Ana Gregorič

Nuša Lesar  

Radio te osredotoči na to, kaj boš povedal, na vsebino, ne ukvarjaš se s tem, kako si videti in ali ti je udobno v oblačilih. Tisto, v kar te oblečejo, namreč ni nujno zelo udobno, in če se takrat ukvarjaš s tem, kje te srbi, tišči ali da ne moreš normalno dihati, te to zelo ovira pri razmišljanju. Na radiu pa ti je udobno, nihče te ne vidi in vse, kar je pomembno, je to, kar poveš in kako poveš. To ti ostane za vedno. Da ne govorim o občutku za čas, ki ga na radiu izpiliš do popolnosti. Na televiziji čas, dokler bereš z bobna, niti ni toliko pomemben, če tega ne počneš, pa je zelo pomembno, koliko časa potrebuješ za neko stvar.

Vama ljudje na ulici ali v lokalih, glede na to, da sta prepoznavna obraza, dajo mir ali pridejo do vaju? Kaj vama običajno rečejo? Sta imela kdaj kakšno zelo slabo izkušnjo?

Nuša Lesar  

Že zelo dolgo se mi ni zgodilo, da bi mi kdo kaj grdega rekel. Včasih, ko je bil Svet ostrejši, so mi znali kaj reči, zadnja leta pa ne. Običajno pozdravijo, pohvalijo, komentirajo, da sem videti popolnoma drugače oziroma enako kot na televiziji, da sem v živo videti veliko mlajša, nakar jim jaz odvrnem, da je to zato, ker nimam ličil. Niso pa naporni, daleč od tega. Razen če je posredi alkohol, kar je druga stvar, ampak jaz se temu že v osnovi izognem.

Gregor Trebušak

Meni pa rečejo, da sem v živo videti veliko bolj suh, in jim odvrnem, da je to zato, ker imajo široko televizijo, zato sem seveda tam videti širši. (smeh) Drugače pa se mi že dolgo ni zgodilo, da bi mi kdo rekel kaj slabega. Zdaj v času novega koronavirusa smo z Uršo in Lilijo prehodili vse metre naše občine Trzin, ker je to edina občina, ki ima zgolj eno naselje, in zdaj se res poznamo z vsemi mamicami, sosedami, starejšimi občani, ki mahajo z balkona, sadjarji, peki … Ko sem zdaj na balkonu ali zalivam solato, mi z druge strani potoka mahajo od kuharic iz Narobeta do vseh drugih. Ampak mislim, da ne gre toliko za to, da sem s televizije, kot za to, da sem zdaj del Trzina. Postal sem občan, kar je zelo prijetno.

Nuša Lesar  

Jaz sem zdaj Ljubljančanka. To mi gre še vedno težko z jezika. Naj mi oprostijo vsi Ljubljančani, ampak še vedno čutim, da sem Ribničanka – in vedno bom. Zdaj sem na papirju Ljubljančanka, sicer pa se ni nič spremenilo. V tej koroni sem se še bolj zavedala, kako zelo pogrešam svojo Ribnico – ne zato, ker bi nam toliko ponujala, pogrešala sem občutek pripadnosti svojim ljudem. Tako domače, kot sem se počutila v Ribnici, se v Ljubljani najbrž nikoli ne bom. V Ljubljani se sicer dobro počutim, ampak daleč od tega, da bi se čutila kot Ljubljančanka.   

V zadnjem času se veliko govori o pritiskih, grožnjah in napadih na novinarje. Kakšne izkušnje imata vidva?

Gregor Trebušak

Prejšnji teden sem s telefona izbrisal Twitter, saj je res noro, kaj se tam dogaja. To je greznica komunikacije, a me potegne v to in mi vzame minuto, ki mi je ni treba dati. Osebno sem to najbolj občutil, ko je šel Janez Janša prvič v zapor. Takrat smo delali oddajo v živo izpred Doba, ker je bil to zgodovinski dogodek, redko se namreč zgodi, da gre kakšen tak politik v zapor. Takrat je bilo noro. Fotografirali so me in mi grozili: »Ko boš prišel na Obalo, te pa bomo!« Meni je bilo to zelo nenavadno. Potem nas je za čas naše oddaje varoval policist v civilu. Po Janši je bilo grozno še po zadevi Patria in med migrantsko krizo. Tudi med slednjo smo imeli cel teden oddajo v živo iz Dobove, kamor so prihajali migranti, ker če govoriš o njih, moraš pač biti tam, da lahko kaj poveš. Takrat je bilo res ogromno spletnega nasilja tako na Svetovem kot na mojem osebnem profilu na Facebooku. V zadnjem času pa se je to zgodilo, ko smo imeli v oddaji Tonina in je Nuša razkrivala, kako je tudi SAZU posredoval pri nabavi zaščitne opreme. Vedno se najdejo spletni troli, ampak to je zdaj raven, ki jo neka stranka ali morda več njih dovoljuje, ker jim to ustreza. To dovoljujejo na spletu, kjer se lahko skriješ, oni pa s svojimi objavami temu dajejo veljavo. Meni se zdi res grozno, kar se dogaja, ker sem mislil, da smo šli čez to. Še posebno v koronakrizi res ni čas, da se obračunava še z novinarji, še posebno, če kdo kaj pametnega vpraša, ker mi smo za to tu. Mi smo četrta veja oblasti, psi čuvaji demokracije. Trolanje sicer ni nič novega, to se že dolgo dogaja v ZDA in na Madžarskem, en del naše politike je to zgolj prevzel, na žalost. Na Twitterju imam veliko takšnih groženj, ampak to je del službe. Odločil sem se biti novinar. Nisem vedel, da to pride zraven, ampak pride, zato se ne sekiram preveč.

Nuša Lesar  

Jaz sem Twitter, ki je res leglo sovražnega govora, izbrisala že pred kakšnimi sedmimi leti. Nisem prav dolgo zdržala na njem. Ustvarila sem si profil, dobila 1001 neprijazno in grozeče sporočilo skoraj po vsaki oddaji, potem pa sem se enkrat odločila, da tega ne potrebujem. Sicer se zavedam, da lahko na Twitterju izveš tudi veliko koristnih stvari in zelo hitro, ampak preprosto se mi ni zdelo vredno. Na drugih družbenih omrežjih se sicer prav tako tu in tam kaj zgodi, ampak vse je vezano na neko določeno temo, o kateri smo poročali, in to znam v svoji glavi hitro predelati. Da bi rekla, da me je bilo kdaj strah iti na Obalo ali da bi mi kdo na ta način prav konkretno grozil, pa ne. Bolj so bili ljudje, ki so hoteli nepovabljeni vdreti v moj prostor. Ljudje, ki kar pridejo pred Pop TV in čakajo, da bom šla domov, da se bodo pogovarjali z mano – ampak ne zato, ker bi mi hoteli kaj narediti. Tega je bilo več kot groženj z nasiljem.

Nista pa prišla do točke, da bi stvari prijavila policiji?

Nuša Lesar  

Jaz sem jih nekaj prijavila zaradi zalezovanja, ampak to je bilo že dalj časa nazaj. Meni se zdi zelo pomembno, da vsaka ženska ali moški, ki je žrtev zalezovanja, nadlegovanja ali kakršnegakoli drugega nasilja, to sporoči organom pregona. Pomembno je, da obstaja zaznamek o tem, ker če se potem kdaj kaj zgodi, bo pravici lažje zadoščeno, če so bili prvi koraki izpeljani, kot je treba.

Gregor Trebušak

Sam takšnih izkušenj nimam. Mene nobena punca ni čakala pred Popom. Jaz sem dve našel na Popu, eno pa odpeljal domov in poročil, tako da je v redu. (smeh) Je pa bila ena, ko sem še delal na radiu. Sploh nisem dojel. Mislil sem, da sem res tako dober didžej, a nisem bil. Ves čas je stala zraven. Nismo se je mogli znebiti. Pred dvema mesecema me je dodala na Instagramu in zdaj mi piše enkrat na mesec, pa le izbrišem, ker sploh nočem začeti. A ni bila škodljiva. Enkrat mi je mami rekla, da ji je njena mama povedala, da punca govori okrog, da hodiva. Takrat sem pomislil, kako daleč lahko to pride. Se pa z Nušo povsem strinjam. Temu smo tudi v oddaji posvečali veliko pozornosti, ker se mi to zdi prav. Danes ima vsak občutek, da ima pravico reči in narediti karkoli, ker se mu ne more nič zgoditi, in to je zelo narobe. Mislim, da še posebno ženske včasih kar preslišimo, ko rečejo, da jim kdo ves čas teži. Zdi se nam: »Mah, ja, ok, saj ni take panike!« Ampak ni res, mi fantje se ne znamo postaviti v vlogo ženske, zato je prav, kot je rekla Nuša, da se to res takoj prijavi. Jaz nikoli nisem nikogar prijavil. Na srečo nisem imel nikoli tako hudih težav. To, kar je na Twitterju, je tako brez zveze, ker mislim, da ljudje, ki stojijo za tem, niti sami sebe ne vidijo in ne slišijo. V Sloveniji se nikoli nisem počutil zares ogroženega zaradi tega, kar povem, ker se mi zdi, da me zdaj po 14, 15 letih vseeno toliko poznajo, da vedo, da bom povedal natančno to, kar si mislim, pa če me bo, ne vem, poklical sam predsednik vlade in bom zato ostal brez službe. To je del novinarstva, ki ga na njihovo žalost pri sebi nikoli ne bom spreminjal.

Kako polnita baterije?

Gregor Trebušak

Dobro. (smeh) Imam hčerkico, ki je stara deset mesecev, in čeprav se zdi, da najbolj prazni baterije, jih v resnici – pa vem, da je to tak kliše – najbolj polni. Zdaj, ko imamo malo krajšo oddajo, grem pozneje v službo. Lepo je, ker smo dopoldne skupaj, nato me malo ni, potem pridem zvečer domov in imava takoj večerjo, kopanje in zatem spanje z mami. Dopoldne gremo na sprehod, tisti teden, ko ne delam, pa smo ves čas skupaj. Meni res nič ne manjka, tako da sem zelo spočit. Mogoče mama ni.

Nuša Lesar  

Zame se zaradi korone ni veliko spremenilo. Že prej sem največ časa preživela sama oziroma znotraj svoje družine in zdaj je podobno: veliko časa preživimo skupaj, veliko smo zunaj, na zraku, v naravi, skoraj vsak dan grem na neki hrib. Pred kratkim sem se odločila za jogo, kar je trenutno videti kot komedija, ampak počasi bo nekaj iz tega. (smeh) Tako da to zdaj delam dopoldne, preden grem v službo, če ne grem na hrib. Drugače pa grem vsak dan kam ven. Tudi kakšno dobro knjigo rada vzamem v roke. Zdaj sem »odkrila« zvočne knjige. Odlično je. Nadenem si slušalke, hodim in poslušam ter tako ubijem dve muhi na en mah.

Gregor Trebušak

Tudi jaz to delam, ko peljem Lilijo na Dobeno, le da si jaz predvajam posnetke dokumentarcev z YouTuba. Ravno eno uro je cel krog. Lilija zaspi, jaz pa poslušam. To se mi zdi zelo dobro – dvojno izkoriščen čas.

Imata še kakšno sporočilo za konec?

Gregor Trebušak

Lahko rečem le, da nam je korona dala veliko slabih stvari, a nam je dala tudi čas za razmislek. Upam, da smo ga vsi čim bolje izkoristili in da bomo v to poletje šli s kakšnim novim spoznanjem, predvsem pa z malo več strpnosti in sočutja do soljudi.

Nuša Lesar  

Jaz ugotavljam podobno. Upam, da smo znotraj te korone vsi spoznali, kje je naše sidro, kam greš, ko ti je najtežje, ko te je strah, ko iščeš varnost. Upam, da ljudje to imajo, če pa nimajo, pa je mogoče čas, da kakšne stvari spremenijo in to poiščejo, ker je neprecenljiv občutek, ko veš, da imaš te »predalčke« zapolnjene, da imaš varen pristan nekje z nekom, ki te ima rad in te bo zaščitil, ti pa boš zaščitil njega. To se mi zdi zelo pomembno. Mogoče smo to zelo podcenjevali, ko smo bili vse dneve v službah in z glavo drugod, potem pa prišli sitni domov. Ampak na koncu je dom sidro. Vedno. (Teja Pelko, Ana Gregorič) ***FOTO FOTO 1 - Nuša Lesar in Gregor Trebušak 1 Podpis Nuša Lesar in Gregor Trebušak FOTO 2 - Nuša Lesar in Gregor Trebušak 2 Podpis Nuša Lesar FOTO 3 - Nuša Lesar in Gregor Trebušak 3 Podpis Gregor Trebušak***