»Če ne moreš nadzorovati dejstva, da imaš moč, lahko postaneš nevaren zase in za druge.«
V SNG Opera in balet Ljubljana so 18. januarja premierno uprizorili opero Petra Iljiča Čajkovskega Devica Orleanska. Vlogo naslovnih junakinj so zaupali Nuški Drašček Rojko in Jeleni Končar, glasbeno vodstvo Simonu Krečiču, režijo pa Franku Van Laeckeju, vsestransko mednarodno uveljavljenemu umetniku, ki je na oder ljubljanske Opere postavil že uspešni predstavi Katja Kabanova in Lucia di Lammermoor. Kako se je lotil snovanja Device Orleanske, kakšno vlogo ima pri tem pariška stolnica Notre-Dame in zakaj se tako rad vrača k nam, pa boste med drugim izvedeli v nadaljevanju.
Kaj lahko obiskovalci pričakujejo od opere?
Najprej moram povedati, da je Čajkovski napisal izjemno partituro. Glasba je res dih jemajoča. Ponese te v dušo glavne junakinje – kot da bi se Čajkovski povsem poistovetil z Ivano Orleansko. Sam tega dela prej nisem poznal, saj gre za opero, ki ni tako zelo poznana niti izvajana. Moral sem jo spoznati, veliko sem študiral in razčlenjeval. Odkril sem izjemno partituro in močno zgodbo. Razmišljal sem, kako jo bom povedal, kako bom občinstvu prenesel ta čustva. To pri meni vedno traja in zahteva veliko neprespanih noči, saj delo z mano ostane v glavi tudi ponoči. Pri postavitvi vedno gledam na to, da je zgodba aktualna v današnjem času, da se lahko gledalci z njo poistovetijo, ne pa da jo vidijo kot nekaj, kar se je dogajalo nekoč. Odkril sem zgodbo o ljudeh, ki živijo v temi, ker se bojijo vojn, sovražnika, prihodnosti … Potem pa se pojavi ena oseba, ki prinese malo ognja v njihovo življenje, ki jim da upanje. Prepričan sem, da če bi mi živeli v temi in bi nam nekdo rekel, da pozna izhod iz nje, da bi mu sledili, saj ne bi imeli nobene druge možnosti. To pa utegne biti zelo nevarno, saj se lahko – kot se zgodi tudi pri Ivani Orleanski – voditelj prelevi v skrajneža. To je ta povezava z današnjim časom, ki se je moramo zavedati vsi. Mislim, da je odlična ideja, da so se v SNG Opera in balet Ljubljana odločili za izvedbo te opere, da so Slovencem dali priložnost, da spoznajo Čajkovskega in njegovo veliko mojstrovino. To je res priložnost in darilo občinstvu, ker gre za manj poznano opero, ki pa je izjemna.
Vam je dejstvo, da gre za manj poznano opero, dalo več ali manj ustvarjalne svobode?
Zelo rad spoznavam nove stvari. Operi La bohème ali Madama Butterfly bi lahko režiral desetkrat, tudi to mi je lepo delati, a odkrivati nove stvari, to je tisto, kar me ohranja svežega, saj me potiska v neznano. Iskanje pravega načina, kako povedati zgodbo, je zame velik izziv.
Si med pripravami na postavitev neke opere na oder ogledate isto delo drugih režiserjev?
Včasih si jo pogledam po tem. Medtem ko delam na njej, pa ne, saj nočem biti pod vplivom. Moje edino vodilo sta moj občutek in moja duša.
Zaradi same narave opere verjetno ne morete narediti prav vsega, kar bi si želeli, pevci morajo namreč prvenstveno biti sposobni peti ...
Ja, natanko tako.
So še kakšne druge omejitve?
Zame so omejitve zelo jasne: vedno želim spoštovati partituro. Pri svojem delu se vidim kot služabnika. Ne začne se z mano. Začne se z glasbo. Glasba je moje vodilo. Jaz služim glasbi, ampak z dušo. Poskušam ji služiti tako, kot jo čutim, in me bo vodila. Trdno verjamem v to, saj me je do zdaj še vedno. Tukaj se je zgodilo nekaj zelo nenavadnega. Šest mesecev pred prvim dnem vaj imamo vedno predstavitev projekta z maketo, modeli, skicami kostumov in podobno, na kateri vsem vpetim v proces pojasnim, kaj bomo delali. Vse sem imel že pripravljeno. Dan pred predstavitvijo pa je zagorela pariška stolnica Notre-Dame. Sredi noči sem se zbudil in si rekel: »Moj bog, kakšen močan zgodovinski trenutek, kakšen močan simbolični trenutek! Vse moram spremeniti.« Poklical sem scenarista in mu rekel: »Pridi v mojo sobo – ne zato, da bi ti dal nespodobno ponudbo, ampak zato, ker morava vse spremeniti. Želim, da se vse dogaja v požgani stolnici Notre-Dame, na ruševinah verske in politične apokalipse.« Tako se je zgodilo. V tej noči sva brez spanja naredila novo maketo in predstavitev. Takrat sem vedel, da se je rodila zgodba.
Slišala sem, da ste odprti tudi za ideje drugih. Aljaž Farasin mi je namreč povedal anekdoto o tem, kako si je na vaji za opero Lucia di Lammermoor v trenutku strasti odpel in nato še slekel srajco, nakar ste mu rekli, da naj to počne tudi v prihodnje …
Ja. Jaz sicer pripravim stvari kot blaznež, a ko začnem z vajami, so moje stvari na drugem mestu po pomembnosti. Najprej pogledam svojo zasedbo. Gledam, kaj mi lahko dajo, kaj mi lahko pokažejo, kaj oni mislijo, da bi naredili z vlogo. Potem pa vzamem svoje stvari in naredim zdravo mešanico. Močno verjamem v to, da moraš spoštovati umetnika, da te ta lahko obogati. Zakaj bi sploh delali skupaj, zakaj bi sodelovali, če bi moralo biti le tako, kot si jaz zamislim? V tem primeru bi moral delati stvari sam. A to ni tisto, kar si želim početi. Zelo rad ustvarjam z drugimi.
Devica Orleanska je že vaše tretje delo v SNG Opera in balet Ljubljana. Zakaj se tako radi vračate sem?
Zelo rad sem tu. Mislim, da med mano, ekipo in zasedbo vlada neka posebna energija. V tem času smo se že dodobra spoznali. Tu se počutim kot doma, kar ni čudno, saj sem tu po dva meseca. To je dolgo časa. V Ljubljani sem bil tudi za božič in novo leto, sam, a sem se kljub temu počutil kot doma. Ljubljana je postala moj drugi dom.
Ivana Orleanska je junakinja. Se vam zdi, da je v operah dovolj ženskih junakinj?
Pri Ivani Orleanski gre za zgodbo o močni ženski, ki jih je veliko – tudi Carmen in Tosca sta takšni. V nekaterih operah so ženske veliko močnejše od moških. Še posebno pri Devici Orleanski je tako. To je opera, v kateri so ženske motor celotne zgodbe. Moški jim zgolj sledijo.
Kakšno pa je vaše osebno mnenje o Ivani Orleanski? Verjetno ste se med delovnim procesom precej poglobili v njeno življenje in delo ...
Seveda. Zgodovinski viri so različni: nekateri pravijo, da je vodila vojaške spopade, da pa osebno ni ubijala drugih ljudi, drugi pa, da je bila zelo barbarska in je tudi ubijala. Mi lahko delamo le na podlagi libreta, sodeč po njem pa ni »šparala« sovražnikov. Med drugim reče: »Hodimo po truplih in krvi mrtvih sovražnikov.« Za svetnico so to čudne besede. To je tisto, o čemer sem že govoril – kako lahko takšne stvari počasi privedejo do fundamentalizma. Fundamentalizem pa lahko postane terorizem. Celo zelo mlado dekle s prepričanji in svojimi mislimi – če se hrani z energijo drugih – lahko pozabi, da bi morala biti videti tako, in na eni točki reče »Vse je dovoljeno za zmago!« ali »Morate slediti meni. Edina prava pot je moja pot.« Ampak tako je, če je veliko krvi. Lahko postane nevarno. Ivana je junakinja, a če ne moreš nadzorovati dejstva, da imaš moč, lahko postaneš nevaren zase in za druge.
Svojo kariero ste sicer začeli kot scenarist. Še vedno pišete?
Ja, še vedno pišem. Veliko. Vsako leto napišem dve deli. Moram početi oboje. To mi pomaga tudi pri režiji, saj mi pisanje daje dramaturški občutek.
Kako pa polnite baterije?
Moja strast je moje delo. Nimam gumba za vklop in izklop. Pri meni je to nemogoče. Vedno sem na duševnem potovanju. V letu dni naredim veliko stvari. Režiram pet ali šest produkcij in napišem dve deli. Moram delati. Delam vsak dan. A tega ne občutim kot delo, to je moja strast. Kadar ne delam, plavam, počivam, berem knjige, poslušam glasbo ali obiščem druge predstave, ampak duševno svoboden, tako da lahko uživam.
