Življenje slovenskega igralca daleč od oči javnosti
V seriji Gorske sanje igra neizprosnega in hladnega Maksimiljana, zasebno pa je igralec Boris Kerč veliko bolj topel človek.
»Nečakinja me že kliče ledenko,« v smehu komentira prve odzive na svojo vlogo Maksa. Razen komentarjev družinskih članov in sosedov povečane prepoznavnosti sicer še ne občuti, ker je vse dni na snemanjih in vajah in nima prav veliko časa za zunanji svet. Vendar pa Boris, ki je zadnja leta ustvarjal predvsem gledališke vloge in tako živel malenkost bolj odmaknjeno od oči širše javnosti kot igralski kolegi, ki redno igrajo v filmih in serijah, pravi, da je nekaj podobnega slavi že doživel v mladih letih. »Ko sem bil v tretjem letniku akademije, sem v enem letu igral v vsaj treh filmih. Poleg tega sem imel glavno vlogo v dveh nadaljevankah, ki so ju na televiziji predvajali drugo za drugo, osem nedelj zapored. Takrat so me ljudje ustavljali na cesti in podobno.«
Igro ima v krvi
Čeprav je človek, ki ceni zasebnost, ga to ni motilo. »Nikoli nisem bil nagnjen k temu, da bi ljudem odkrival podrobnosti iz zasebnega življenja ali jih vodil v svojo spalnico, vseeno pa je lepo, ko vidiš iskrene odzive ljudi – takrat sem šel potem igrat v Gorico za kakšno leto in pol, pa pridem na primer v gostilno in dobim takoj liter na mizo,« se smeje.
Prihaja iz okolja, kjer je bila kultura cenjena, zato ni čudno, da se je odločil, da bo postal igralec. »Pri nas se je vedno sodelovalo pri kakšnih prireditvah, doma zvečer nastopalo, na rojstnih dnevih je kdo deklamiral kakšno pesem … Moj stari oče, brat pisatelja Franceta Bevka, je bil motor amaterskega umetniškega društva, strašno rad je tudi plesal in sodeloval v gledaliških skupinah, tako da bi se lahko reklo, da imam to v krvi. Zdaj pa podobne težnje že kaže nečakinja, ki prav tako že rada nastopa in piše pesmi.« Da bo igralec, je mami povedal že zelo zgodaj. »Ona je seveda dejala – uuu, a tak filmski? Jaz pa sem rekel: ne, ne, navaden. (smeh) In nekako sem to tudi postal. Preizkušal sem se v osnovnošolskih in gimnazijskih gledaliških krožkih, po opravljenih sprejemnih izpitih na akademiji pa se je hitro začelo resno delo.«
Ker je slovenski igralski prostor majhen, se z igralci, ki so bili na akademiji njegovi sošolci, redno srečuje in z njimi tudi sodeluje – ena od njih je tudi Judita Zidar, ki v Gorskih sanjah igra njegovo tekmico in nekdanjo ljubezen. »Pred kratkim sva skupaj preživela ves snemalni dan – najprej v Kamniku, kjer sva vedela, da se snema scena z neko nuno, ne pa tudi, kdo jo igra, potem pa ugotoviva, da je še ena najina sošolka, Mojca Partljič. Nakar zvečer končava zadnjo snemalno sekvenco v hotelu in ravno odhajava, ko vidiva, da se pripravlja na snemanje Vesna Jevnikar, tudi sošolka. Tako da bi lahko uvedli skoraj generacijsko zasedbo,« se pošali Boris, ki se, kadar ne snema ravno na oddaljenih lokacijah, na snemanje ali vaje najraje odpravi kar peš. »Na splošno sem športen tip, v preteklosti sem igral košarko in tenis, zdaj pa je tega vse manj, tako da to nadomeščam s hojo. Naredim po tri, štiri kilometre večkrat na dan, to je zame normalna distanca, celo pozimi. Omislil sem si gojzarje in gre brez težav – če sešteješ ves čas, ki bi ga sicer zapravil za čakanje na avtobus ali iskanje parkirišča, vidiš, da se ti hoja pravzaprav bolj izplača.«
S hojo se rekreirata tudi z ženo, a to združita z nabiranjem čajev in zelišč. »Hodiva na izlete v hribe, od visokogorskih lokacij do dalmatinskih otokov, in tam dobiva razne čajčke za pozimi. Pa tudi gobe in šparglje nabirava.« Gotovo je zanimivo tudi to, da ga je pred leti prešinilo, da bi postal lokostrelec: »Po naključju sem videl lok v nekem filmu in si rekel – to moram poskusiti! Kupil sem si lok in se začel ukvarjati s 3D-lokostrelstvom, tako da imam zdaj šop medalj s tekmovanj.« A lokostrelstvo je bilo samo korak naprej do naslednje stopnje: zanimati ga je začel budizem in danes je mojster in učitelj reikija, oblike alternativne medicine, opravil pa je tudi tečaj za bioenergetika. »Za lokostrelstvo je zelo pomembno, da se znaš umiriti in zbrati. To, koliko tarč zadeneš, ni odvisno od mišic, pač pa od tega, koliko se imaš pod nadzorom. Tako da sem to potem razvijal naprej na področju bioenergije. Zdravljenje z bioenergijo da lahko izjemne rezultate, res pa je, da ne deluje pri vseh. Ko ljudem povem, da se ukvarjam z reikijem, večkrat slišim – ah, reiki je brez veze, meni ni nič pomagal. Ampak ni, gre samo za to, da ti pač nisi dovzeten zanj ali pa nisi bil pri pravem učitelju reikija,« poudarja Boris. Pred leti ga je zanimala tudi psihologija, a se za študij ni odločil, ker se mu je zdel preveč teoretski. Toda igra je dober približek temu, pravi, saj ti omogoča, da koplješ po sebi. »Kot igralec se lahko preizkušam v najrazličnejših položajih in raziskujem samega sebe. Koliko znam biti zloben, zaljubljen, pošten … Poleg tega si lahko privoščim stvari, ki si jih običajen človek ne more ali pa zaradi raznih družbenih norm in predpisov ne sme. Recimo – kaj bi si mislili, če bi se nekdo, čisto tako iz ljubega miru, ulegel v krsto, ker bi ga pač zanimalo, kakšen je občutek? Za igralca pa je to povsem normalno.«
