Boj z rakom: Alenka Kozolc Gregurić v hudih bolečinah
Bitko z zahrbtno boleznijo je Alenka Kozolc Gregurić dobila, zdaj pa se začenja še težji in dolgotrajnejši del – učenje novega življenja ter usvajanje novih vzorcev in prepričanj.
Kmalu bo minilo leto dni, odkar je igralka Alenka Kozolc, ki je v svoji bogati in uspešni karieri nanizala številne nepozabne vloge, nazadnje v muzikalu Cvetje v jeseni in nanizanki Ena žlahtna štorija, izvedela pretresljivo novico, da ima raka na jajčnikih. V trenutku se je njeno življenje obrnilo na glavo: začela je dolgotrajen in boleč boj za življenje. Bitko z zahrbtno boleznijo je dobila, zdaj pa se začenja še težji in dolgotrajnejši del – učenje novega življenja ter usvajanje novih vzorcev in prepričanj.
»Ko sem dobila diagnozo, sem šla v boj za svoje zdravje. Za menoj so tri operacije in osem ciklov kemoterapij. Po zadnji operaciji v januarju letos, s katero je kirurg iz moje trebušne votline odstranil še vsa tkiva s preostanki bolezni, sem čutila, da smo zmagali. Zmagali smo vsi, kajti brez njih mi ne bi uspelo: moji zdravniki, moje medicinske sestre na ginekološkem oddelku v kliničnem centru in na onkološkem inštitutu, vsi moji ljudje in seveda jaz. Moje zaupanje v moje zdravnike je bilo in ostalo popolno. Dr. Kobal, dr. Meglič in dr. Škof so me in me še vedno spremljajo in hvaležna sem, da jih imam. Po operaciji je sledilo nekajtedensko okrevanje doma, nato pa še zadnji trije cikli kemoterapije na vsake tri tedne, in čeprav imam srečo in sem vse kemoterapije preživela popolnoma brez slabosti, česar sem se najbolj bala, so se mi po zadnjih treh v skoraj vse sklepe naselile bolečine in me upočasnile v gibanju in sploh v življenju,« pripoveduje igralka.
To je pri takšnih postopkih normalno. Dr. Škof ji je povedal, da dobiti toliko kemoterapij ni mačji kašelj. Dodal je še, da ima srečo, da so se bolečine pojavile šele zdaj. »Zato se pri ničemer ne naprezam, ker se tudi ne morem. Prepričana sem, da vse mine, pa bo tudi to. Vse skupaj sovpada tudi s starostjo mojega psa Paše, ki je imel 1. maja štirinajsti rojstni dan in zmore zdaj v enem sprehodu prehoditi največ kilometer od doma in nazaj, tako da se zdaj sprehajava kot prava upokojenčka,« ni izgubila iskrivosti in nalezljivega smisla za humor.
Kako se dvigniti?
Nekatere spremembe na njenem telesu so vidne tudi navzven – v vsem tem času se je nekoliko zredila, kar je zdaj zanjo dobro in zdravo. Ko pa bo spet sposobna daljše hoje in potem teka, bo najbolj srečna, ko bo s sebe vrgla posledice zaležanosti in obilice počivanja. »Počutim se zdravo, vendar z željami in načrti moja glava prehiteva telo, sama s seboj vadim potrpežljivost in si govorim, da bo vse prišlo, le počasi. Po-ča-si. Zavedam se, da je narava bolezni, ki sem jo preživela, nepredvidljiva. Ne veš natančno, kaj jo je spodbudilo in zakaj ravno takrat, toda prišla je z razlogom. Pahne te v proces samospraševanja, psihično doživljaš vzpone in padce, toda zaupam procesu, da me vodi v močnejši jaz. Čutim, da je z rakom, ki si ga preživel, podobno kot pri 'ozdravljenem' alkoholizmu: spremlja te misel, da morda ni konec enkrat za vselej, bolezen je morda čisto blizu, in zato sama sebi in vsem želim, da bi bolj polno živeli 'tu in zdaj'. Treba se je dvigniti, ozavestiti stare vzorce, paziti, da spet ne zdrsneš v stare misli, v stare načine, to pa zahteva ogromno dela, energije in življenjske volje. Pred nekaj dnevi sem pravzaprav dognala, da se v resnici sploh ne zavedam, kaj sem prestala. Zato mislim, da sem za zdaj sicer zmagala, živeti pa začenjam na neki način spet od začetka.«
