Zoran Janković: Ni mi lepo, ko moram na sodišče!
Na kavi pri ljubljanskem županu Zoranu Jankoviću.
Verjetno ni edini slovenski župan, ki misli, da je njegovo mesto najlepše, a vsekakor on to pove s takšnim žarom, da mu je treba verjeti. Tudi zato, ker ima Ljubljano tako rad, se je odločil za še eno župansko kandidaturo. Pa čeprav je že »zrel« za pokoj ter bi svoj čas lahko bolj mirno in kakovostno preživljal s svojimi vnuki, ki mu pomenijo vse na svetu.
Na srečo mu odlično služi tudi zdravje, kar je bil prvi pogoj, da se je odločil za še eno kandidaturo. »Preden sem se spustil v ta boj, sem opravil temeljite zdravniške preglede in rezultati so bili zelo zadovoljivi. Lahko se pohvalim, da sem v dobri kondiciji, kar sem pred kratkim dokazal tudi veliko mlajšim sodelavcem. Med nedeljskim obiskom gradbišč po Ljubljani smo se ustavili tudi pri fitnes napravah ob Savi in sem se kar desetkrat dvignil na drogu, nekateri med njimi pa največ trikrat,« pravi župan, ki je sicer znan kot pravi deloholik, kar nam je dal vedeti tudi med našim intervjujem, ko je v tekmi s časom preskočil uradne formalnosti in vljudnostne fraze ter nas kar takoj spodbodel, češ, na dan z vprašanji.
Preberite tudi: Bojan Križaj zapustil dom pri Tržiču: prestiž za več kot milijon!
Najpomembnejše je sodelovanje
To, česar župan v zadnjih dneh pred volitvami ni imel, je seveda čas, ki bi ga metal skozi okno. Priprave na županske volitve so resna stvar, in čeprav se je tokrat v to zgodbo podal že četrtič, ni bilo zanj nič lažje. »Ko se prvič podaš na volitve, moraš seveda predstaviti svoj program volivkam in volivcem, ki ga potem ocenijo in se odločijo za ali proti. Zdaj, po dvanajstih letih mojega županovanja, Ljubljančanke in Ljubljančani vedo, kaj imajo z mojo ekipo, saj smo izvedli več kot dva tisoč projektov za višjo kakovost življenja. In če so zadovoljni s tem, so volili mene in Listo Zorana Jankovića, ki je zaslužna za uspešen razvoj Ljubljane in s tem tudi za novih petsto projektov. Kampanja je bila zame lažja le toliko, ker Ljubljano in težave, ki so v mestu, zelo dobro poznam in skušam vedno poiskati tudi rešitve.«
Če ne drugače, izve za težave, ki pestijo Ljubljano in Ljubljančane, vsak prvi torek v mesecu, ko ima v Mestni hiši tako imenovani dan odprtih vrat. Do zdaj si je kljuko podalo že več kot 27 tisoč ljudi in prav vsem je prisluhnil ter se z njimi pogovoril. »Zame so to najpomembnejša soočenja, saj se meščani in meščanke name obračajo z neposrednimi vprašanji in težavami. S tistimi, ki jim na vprašanje ne morem odgovoriti v pisarni, se dogovorim za srečanje na kraju samem. Posebnih priprav vnaprej ne potrebujem, saj znam odgovoriti na vsako vprašanje, povezano z mestom. Govorim pa seveda samo o tistem, kar je moje delo, ne govorim o tistem, o čemer ne vem nič,« je odločen Zoran Janković, ki sicer velja za zahtevnega šefa in tega ne zanika. »Od svojih sodelavcev in od samega sebe zahtevam, da smo najboljši servis mestu, ki ga vodimo. Podobno kot velja v trgovini, kjer je kupec kralj, je tudi v mestu, kjer so meščani kralji, jaz s svojimi sodelavci pa moram poskrbeti, da so čim bolj zadovoljni.«
A da so zadovoljni meščani, morajo biti seveda najprej zadovoljni županovi sodelavci. »Moja naloga je, da vsakega med njimi spodbudim, da svoje delo opravi čim boljše. Pomembno je, da sem pravičen, da za vsakogar najdem najustreznejše mesto, ga kar najbolj motiviram in zavarujem. Šele v takšnem okolju lahko ljudje uživajo v svojih dosežkih in medsebojnem sodelovanju. Razumem, da se dogajajo tudi napake, vendar se te ne smejo ponavljati. Ključna ideja skupnega, uspešnega dela je sodelovanje. In to je nujno!«
Na Golovcu se pogovori sam s seboj
Značilnost, ki jo Zoran Janković ima – pa se tega morda sploh ne zaveda –, je ta, da večino časa deluje zelo umirjeno, ne glede na vse, kar se dogaja okoli njega in v povezavi z njim. O stresnem življenju pri njem ni ne duha ne sluha. »Stresa res nikoli ne čutim,« pravi, preden nadaljuje: »Pa da ne bo kdo mislil, da mi je vedno lepo. Da mi je, na primer, lepo, ko moram na sodišče. Ne, ni mi lepo in ni mi v veselje, a grem, ker verjamem v sodstvo in vem, da je to edini kraj, kjer lahko najdem pravico. Tudi pošto redno dvigujem, nikoli se ničemur ne izogibam. Stres me res ne daje. Moj spanec je miren, čeprav malo spim. Največ šest ur na noč. Spat grem okoli polnoči, ob šestih zjutraj pa sem vedno že pokonci.«
In takrat je čas za priprave na nov dan, moči si nabira tudi z obveznimi sprehodi na njemu dragi Golovec. »Golovec je kraj, kjer sem najraje. Včasih zavijem gor s sinom, včasih z vnuki, največkrat pa kar sam. To je namreč kraj, kjer se sam s seboj pogovorim in si uredim misli.«
To slednje – urejene misli – potrebuje tudi, ko beseda nanese na njegovo družino. Okoli Jankovićev se vedno dviguje veliko prahu, česar smo – roko na srce – še posebno veseli novinarji, saj vemo, da se bodo revije, kadar pišemo o njih, dobro prodajale. A časi, ko sta mu njegova sinova Damijan in Jure kravžljala živce, so mimo. »Jaz sem s svojimi otroki izjemno povezan, ne glede na to, kaj se je pisalo,« stopi v njihov bran in nadaljuje: »Zelo dobro se tudi spominjam svojih mladih let in kakšne norčije smo takrat počeli. Zato sem se vedno, kadar je imela naša mladina zabavo, umaknil in jim pustil, da so uživali. Je pa res, da sem odraščal v drugačnih časih in v drugačnih razmerah kot moji otroci. Delal sem vsake počitnice od tretjega letnika gimnazije naprej. V drugem letniku fakultete sem imel pod streho že svojo hišo, ki sem jo zgradil brez pomoči staršev. V tretjem letniku pa sem imel tudi že otroka. Tako da sem moral dokaj hitro dozoreti.«
Vnuki so mu v veliko veselje
Dom je še vedno kraj, kjer se zdaj 65-letni Ljubljančan najbolje počuti. Kljub temu pa ni zapečkar in ga boste na domačem kavču le redkokdaj ujeli. »Raje, kot da ležim doma na kavču, grem na sprehod po naših gradbiščih po Ljubljani, trenutno jih je aktivnih 127. In raje, kot da bi tekme gledal doma po televiziji, si jih ogledam v živo. To je pač moj način življenja in domači so se s tem že zdavnaj sprijaznili. Imam pa tri čudovite vnuke – enega vnuka in dve vnukinji, ki jih imam rad in ki so mi v veliko zadovoljstvo. Vall je star štirinajst let, Julija dvanajst, Karolina pa šest in je začela letos obiskovati prvi razred osnovne šole. Vsi trije so športno aktivni, kar me zelo veseli. Vall že devet let trenira nogomet (tako kot ga je v mladih letih tudi Zoran, op. p.), dekleti pa obiskujeta plesne vaje in ure baleta. Kadar mi le uspe, jih pridem pogledat na tekmo in nastope. Spremljam, kaj počnejo, in se veselim z njimi, kadar iz šole prinesejo dobre ocene,« se razneži, potem pa prizna, da se zelo trdno drži načela: stari starši so za razvajanje, starši za vzgajanje. »Za logistiko, kdaj in kje ima kdo trening, pa so odgovorni starši in njihova babi. Žena Mija je pri skrbi za vnuke veliko bolj predana in vsi trenerji imajo poleg elektronskih naslovov njihovih staršev tudi njen elektronski naslov, da je o vsem obveščena. In kadar koli ve, da bo kdo od otrok prišel k nam na kosilo, se ne premakne iz kuhinje.«
