Jurij Zrnec - kaj se dogaja z igralcem?
Na oder SNG Drame Ljubljana prihaja gledališka uprizoritev ene največjih mojstrovin vseh časov.
Charlie Chaplin je Velikega diktatorja zasnoval tik pred drugo svetovno vojno, ko so bili mehanizmi totalitarne Nemčije pod vodstvom Adolfa Hitlerja že splošno razširjeno dejstvo. Oktobra 1940, ko je film doživel premiero, je svetovna vojna že divjala, ni pa se vedelo za vse dotlej izvršene in še načrtovane nacistične zločine: sklep o »dokončni rešitvi judovskega vprašanja« je bil sprejet januarja 1942 in resnica o razsežnostih nacističnega antisemitizma je prodrla v svet šele po vojni. Gledališka uprizoritev v režiji Diega de Bree upošteva vso tenkočutnost, nežnost in smešnost, a tudi elegantnost, krhkost in plastičnost karakterizacije oseb.
Chaplin, ki je napisal scenarij ter bil režiser in producent filma, je odigral tudi obe glavni vlogi – avtokratskega voditelja Tomanije Adenoida Hynkla in skromnega amnezičnega judovskega brivca brez imena, ki ju v uprizoritvi odigra Jurij Zrnec.
Govor, ki ga mora slišati vsak zemljan: Chaplinov končni govor kritiki zgodovinarji in ljubitelji filma pogosto označujejo za morda največji monolog v zgodovini filma in morda najpronicljivejši govor 20. stoletja. Prisluhnite mu lahko z zajemom priložene QR-kode.
Zgodovina se ponavlja
Režiser Diego de Brea v gledališkem listu uprizoritve zapiše, da si je Chaplin s snemanjem Velikega diktatorja dovolil eno najdrznejših potez v filmski zgodovini, saj je v njem kritično obravnaval tedanji nemški nacistični teror, ki je zanetil travmatično drugo svetovno vojno.
»Komično-dramski film, poln arhetipskih simbolov in antologijskih komičnih situacij, s kritičnim skalpelom, z ironijo in sarkazmom, razgalja družbene anomalije avtokratskega vladanja in totalitarnega režima ter z izostreno humornostjo, satiričnostjo in parodičnostjo napada človeško moralno propadlost in zlaganost. Njegovo neskončno čezmernost, brezobzirnost, nebrzdano objestnost, krutost in krivičnost. Odpira vprašanje o človekovi nemoralnosti in neetičnosti. Z globoko čutnostjo in pronicljivim razumom nam film inventivno odstira in upodablja strašljivo zgodovino ter kot fantazmagorični videc izrisuje tudi potencialno prihodnost, ki se vseskozi napoveduje in gotovo res prihaja.«
»Zgodovina se namreč ponavlja. Chaplin z Velikim diktatorjem kategorično izjavlja: vsak zametek sistemskega nasilja nad drugim je treba z vsemi močmi obsoditi in brez pomisleka razumeti kot nedemokratičen. Danes, ko smo svobodo zamenjali za varnost, ne izjavljamo več ničesar. Ostajamo v apatični ravnodušnosti. Še vedno prekupčujemo z vrednotami, z vero in ljubeznijo, z domovino in pravom. Uresničuje se oskrunjenje neoskrunljivega. Mi pa molčimo. Cena preživetja je tako visoka, da smo pozabili, kaj je življenje. Strah je paraliziral človeka in ga odtujil od vsega tistega, kar ustvarja in omogoča življenjski smisel. Človek plenilec je dokončno pozabil, kaj je svoboda. Zato se zdi, da je Veliki diktator za današnji čas izjemno hvaležno izbrana tema. Da bi krik postal bolj strašen, solza bolj boleča, smeh bolj sproščajoč in sreča bolj radostna. Da bi ugledali, kako v tem izpraznjenem in razvrednotenem svetu potrebujemo prostor za nove duhovne viharje, za močne ideje in karakterje, za veličastnost duše, žal vse prevečkrat ujete v pretesen okvir razuma.«
»Veliki diktator odpira vse te možnosti, saj spregovori o usodnih stvareh na monumentalen, pa tudi kritično-parodičen način. Veliki diktator je dokument človeške ničevosti iz preteklosti, ki nas nagovarja in opozarja, da spet drvimo v tisto nekaj, čemur bi se morala normalna pamet in zdravo čustvo upirati z vso silo. Zato Veliki diktator. Da bi skozi ostro satirično in brutalno humoreskno komičnost neprizanesljivo napadli in razkrinkali naše bolezni in neskončne laži. Da bi globoki humor, prepoln otožnosti in žalosti, ozdravil naša srca v tem turobnem času nečastnih duš in nepoštenih glav. Grenkobi je treba prisluhniti in si jo priznati, da bi bilo neznosnost bivanja mogoče preusmeriti,« o Chaplinu in njegovem znamenitem filmu v gledališkem listu razmišlja režiser Diego de Brea.
Če bi Chaplin takrat vedel ...
V avtobiografiji je Chaplin zapisal, da če bi bil vedel za dejanske strahote nemških koncentracijskih taborišč, ne bi mogel posneti tega filma – ker se ne bi mogel norčevati iz morilske blaznosti nacistov.
Chaplinov prvi zvočni film
Veliki diktator je prvi pravi Chaplinov zvočni film; v njem je prvikrat spregovoril in za diktatorjev nagovor množice duhovito uporabil umetni jezik, komično učinkujočo žlobudravščino. »Na odru, jasno, ohranjamo Hynklov 'džibriš', z uprizoritvenim načinom pa se – ob seveda prav tako ohranjenih izvrstnih dialogih, in ne mogoče z mednapisi – vračamo k Chaplinovim začetkom v čisti burleski četrt stoletja prej,« je v gledališkem listu zapisal njegov urednik ter dramaturg in lektor uprizoritve Arko.
Premiera Velikega diktatorja bo v sredo, 11. maja, ob 20.00 na Velikem odru SNG Drama Ljubljana, prve ponovitve pa od 12. in 14. maja in naslednje v juniju.
