Odlični filmi, ki so bili na filmskem festivalu v Cannesu izžvižgani
Nekateri najboljši filmi zadnjih treh desetletij so bili med canskim občinstvom sprejeti precej slabo … Nekatere so celo izžvižgali.
Na filmskem festivalu v Cannesu so ovacije v dvorani zelo pogoste. Kritiki in občinstvo radi vidijo polno dvorano, ki stoji in ploska, da bi ugotovili, ali bo film uspešnica - še posebej če se upošteva trajanje »stoječega o«, kot se temu reče v tem poslu. Koliko časa so ploskali - koliko minut? Toda to, da obiskovalci filmskega festivala v Cannesu radi izrazijo svoje mnenje o filmu, še ne pomeni, da bodo ti filmi uspešnice. Seveda je tudi obratno - če film izžvižgajo, kar se tudi dogaja, ni nujno, da film ni dober.
Morda pa je pri vsem tem žvižganju najbolj nenavadno to, da so tako sovražnega odziva pogosto deležni odlični filmi in izjemni, zelo priznani režiserji. Filmi, kot so Taksist, Pulp Fiction in L'Avventura, so bili deležni besnih vzklikov, žvižganja in nekateri so celo zapustili dvorano. In prav ti filmi so sedaj izjemne uspešnice.
Letos bodo premierno prikazani filmi Wesa Andersona, Kena Loacha, Hirokazuja Kore-ede, Jamesa Mangolda in Martina Scorseseja. Kmalu se tako v Cannesu obeta še posebej velik dogodek, saj je na sporedu prva epizoda prihajajoče HBO-jeve serije The Idol. Kontroverzna in hedonistična serija bi lahko po projekciji zlahka doživela kakšen bučen odmev, vendar pri canskem občinstvu nikoli ne veš. Tu pa so filmi, ki so si prislužili pohvale kritikov - kljub začetnemu odporu canskega občinstva do njih.
Skratka, tu je seznam najbolj izžvižganih filmov:
The Neon Demon (2016) - Neonski demon
Danski režiser Nicolas Winding Refn je nekakšen kralj canskih izstopov. Potem ko je film Samo bog odpušča iz leta 2013 razdelil občinstvo, mu je leta 2016 sledil film Neonski demon - »baročno perverzna nadrealistična grozljivka«, kot piše Variety. »V njej je manj, kot se zdi na prvi pogled,« so nadaljevali v recenziji. »Lepota se meša z iznakaženim mesom.« Občinstvo v Cannesu je dvorano zapustilo z bučanjem in kričanjem.
Dancer in the Dark (2000) - Plesalka v temi
Predstavljajte si, da bi izžvižgali Bjork. Noro! Seveda ni nič nenavadnega, če vas film Larsa von Trierja, ki je bil premierno prikazan v Cannesu, šokira in zmoti. Toda v filmu Plesalka v temi ni nastopila le islandska pevka in avtorica - v filmu so bile tudi izvirne pesmi. Trier je za temačni muzikal kljub vzklikom iz občinstva domov odnesel celo zlato palmo.
Okja (2017)
Žvižganje na velikega, prikupnega prašiča? Toda ko je občinstvo v Cannesu na začetku filma Okja režiserja Bonga Joon-hoja zagledalo Netflixov logotip, je nekaj ljudi v množici izreklo odločno neodobravanje. Po poročanju novinarjev je prišlo še do ene serije negativnih vzklikov, ko je napaka med projekcijo pozneje za nekaj časa ustavila film.
Marie Antoinette (2006)
Zgodba Sofie Coppole o tragični Mariji Antoaneti ima svoje zagovornike in nasprotnike, toda medtem ko bi večina običajnih obiskovalcev kinodvoran po filmu razpravljala ob pijači, so obiskovalci Cannesa na premieri film raje izžvižgali.
Wild at Heart (1990) - Divji v srcu
Nasilna in briljantna mojstrovina Davida Lyncha je bila dejansko uspešnica, saj je na festivalu v Cannesu prejela zlato palmo. A vseeno je bila deležna vzklikov manjše skupine ljudi, ki so menili, da je režiser šel predaleč.
Taxi Driver (1976) - Taksist
Danes si je težko predstavljati, da je bil neverjetni Taksist Martina Scorseseja, ki je prejel tudi zlato palmo, ob predvajanju na festivalu deležen bučnega žvižganja, vendar je bil. Nihilizem in nasilje, ki sta v središču filma, sta bila za nekatere očitno prevelik zalogaj.
The Tree of Life (2011) - Drevo življenja
Še en dobitnik zlate palme, ki je bil deležen neusmiljenih kritik gledalcev, je bil epski film Terrencea Malicka Drevo življenja. Večina občinstva je bila nad filmom navdušena, vendar se je našla zelo majhna in zelo glasna skupina, ki je nasprotovala veličini filma in ga je ob koncu izžvižgala, a jo je vseeno preglasil veliko večji stoječi aplavz.
L'Avventura (1960) - Avantura
Drzni film Michelangela Antonionija danes velja za eno večjih kinematografskih mojstrovin. A ko je bil leta 1960 prvič prikazan v Cannesu, je občinstvo film tako glasno izžvižgalo, da sta morala režiser in zvezdnik pobegniti iz dvorane. Ker pa film ocenjujejo usposobljeni in priznani kritiki, je ta pozneje prejel nagrado žirije.
Antichrist (2009) - Antikrist
Lars von Trier je zagotovo vedel, da bo njegov film Antikrist naletel na močan odziv, vendar morda niti on ni pričakoval, da ga bodo med projekcijo in po njej tako glasno izžvižgali. Odzivi na film so še vedno mešani, a tistega večera je režiser doživel pravi šok …
Pulp Fiction (1994) - Šund
Ne, občinstvo v Cannesu filma Pulp Fiction ni izžvižgalo, ko je bil prvič prikazan, je namreč požel veliko odobravanja. Ko pa je film prejel zlato palmo in premagal film Krzysztofa Kieślowskega Tri barve: Rdeča, so se nekateri na festivalu uprli in sprožili manjšo žvižgalno revolucijo.
Twin Peaks: Fire Walk With Me (1992) - Twin Peaks - Ogenj hodi z menoj
Spet David Lynch. Njegovo nadaljevanje/predzgodba Twin Peaksa ostaja nenavadna zadeva, a če ste na pravi valovni dolžini, boste spoznali veličino te zgodbe. Cansko občinstvo zagotovo ni bilo na tej valovni dolžini in je Lynchu dalo še enkrat okusiti glasno žvižganje, ki očitno na slovitem festivalu lahko doleti velike filmske ustvarjalce.
Crash (1996) - Nesreča
Film Crash Davida Cronenberga je nenavaden film o ljudeh, ki jim avtomobilske nesreče prinašajo spolno zadovoljstvo. Morda gre za Cronenbergovo najboljše delo, vendar to ni preprečilo občinstvu v Cannesu, da ga ne bi popolnoma izžvižgalo, in to zaradi očitne bizarnosti ali celo neokusnosti.
Inglourious Basterds (2009) - Neslavne barabe
Pravzaprav ni povsem jasno, koliko je bilo žvižganja na prvi projekciji filma Quentina Tarantina Inglourious Basterds, epskega filma o drugi svetovni vojni, vendar so takrat zagotovo poročali o tem. Eno je gotovo, večina na festivalu je film sprejela z velikim skomigom z rameni. Eden od najbolj šokantnih odzivov v Cannesu. Le nekaj mesecev pozneje je bil film planetarna uspešnica in mnogi so ga označili za Tarantinovo največjo mojstrovino.
