Znani Slovenci: Zakaj jim je ta deklica pognala strah v kosti?!
Iz revije ★★★ VKLOP/STOP ★★★
Zadnji oktobrski večer je tradicionalno rezerviran za noč čarovnic. Če so ga pred leti v noči iz 31. oktobra na 1. november obeležili predvsem v zahodnem svetu, se je danes razširil po vsem svetu. A če na eni strani niste pretirano navdušeni nad strašnimi kostumi in coprniškimi zabavami, si lahko doma vzamete čas za kakšno grozljivko. Zadnja leta so na primer ljubitelji grozljivk v Kinodvoru na ta večer spremljali filmski maraton, letos pa zaradi epidemiološke slike to ni mogoče. Zato smo se v uredništvu revije Vklop/Stop spored odločili, da povprašamo naše znane obraze, kako blizu so jim grozljivke, če sploh, in katere so tiste, ki so jim najbolj ostale v spominu.
Eden od filmov, ki je najbolj 'prestrašil' znane Slovence pa je psihološka grozljivka Podedovano zlo ... Sledijo seveda Krog, Žaga, Eksorcist ... in tako naprej ...
Omar Naber, glasbenik
»Grozljivk sicer ne gledam, ker asociirajo na negativizem in puščajo slab vtis, podzavestno v nas vzbujajo strah. Sem si pa zaradi splošne razgledanosti pogledal tiste najbolj legendarne. Dve, ki sta mi najbolj ostali v spominu, sta bili ameriška različica filma The Ring iz leta 2002 in The Exorcist iz leta 1973. Raje imam drame, komedije in akcijo.«
Damjan Murko, glasbenik
»Sem velik oboževalec grozljivk. Pogledal sem že skoraj vse. To je zame poseben adrenalin, ki ga čutim, ko se postavim v vlogo igralcev. Res pa je, da me potem kar malo grabi strah, tudi zato večinoma gledam grozljivke v dvoje, ob pici in kozarcu vina, če le ni preveč krvi. Najraje imam filme po resničnih dogodkih, saj se lahko tako še bolj vživim v situacijo ... No, nekaj groznih filmov je posneto točno na to tematiko. (smeh) Tako sem si ogledal vse dele filma Brez povratka in seveda tradicionalno Noč čarovnic, ta film sem si prav tako ogledal večkrat. Sicer pa si ob tem prižgem svečke in naredim filmu primerno atmosfero. Čeprav vem, da mi bo morda v temi še bolj neprijetno, pač tvegam.«
Jose, glasbenik
»Žal težko odgovorim na to vprašanje, ker sploh ne gledam grozljivk. Nazadnje sem pred leti gledal eno o neki punčki, ki je prihajala iz televizije in potem morila. Se ne spomnim več zgodbe. Bilo je grozljivo.«
Irena Vrčkovnik, glasbenica
»Grozljivk pa res nič ne gledam. Vsaj ne v filmski obliki. Itak pa imamo že dovolj ›grozljivk‹ v realnem svetu.«
Mirna Reynolds, glasbenica
»Zadnjo grozljivko v življenju sem gledala natanko 13 let nazaj in to je bil film Paranormalno. Žal mi je, da sem ga sploh gledala, saj me ta film in pa še Čarovnice iz Blaira ter Krog včasih še vedno preganjajo. Torej, leta 2007 sem se odločila, da mi pa tega v življenju res ni treba, in od takrat gledam večinoma komedije, kakšno dramo in občasno dober triler. Ne vem, zakaj tega nisem ugotovila že prej, a danes sem mnenja, da je prosti čas pametno napolniti s pozitivnimi stvarmi, ne pa si nakopati tak strah, da se bojiš biti sam v lastnem stanovanju.«
Eva Hren, glasbenica
»Tudi jaz popolnoma nič ne gledam grozljivk. To sploh ni moj žanr. Sem se pa včasih znašla v družbi, ki je rada gledala grozljivke. Takrat sem si vsakič prekrila oči z blazino. Ugotovila, da v filmu največjo grozo ustvari glasba, ki gori od pričakovanja. Tako sem si z leti začela raje prekrivati ušesa, da sem preslišala glasbo, krike in podobno. Trenutno sem na tovrstni dieti. Rabim pozitivo.«
Božidar Wolfand - Wolf, glasbenik
»Zadnja grozljivka, ki sem jo gledal, je bila Megla in od takrat se izogibam temu žanru, ker so tematike v nasprotju z mojim življenjskim slogom in mi horror dvigne napačen adrenalin, ki slabo vpliva name. Grozljivk definitivno ne maram. Horror imamo sedajle pri nas ... samo poglejmo Ljubljano po 21. uri. Kar se mene tiče, je tako čisto prazna videti prav zastrašujoče.«
Rudolf Gas, glasbenik
»Ne maram grozljivk v poljudnem pomenu besede, torej brez resne vsebine, polno t. i. jump scarov. Če že, imam raje kvalitetne psihološke trilerje, od tradicionalnih, kjer sceno zastopa Hitchcock, do sodobnih, kot so Joker, Mother, Get out, seveda ob spremljavi sodobne klasične glasbe, tudi mešane z elektroniko.«
Boštjan Velkavrh, glasbenik
»Ker sem res velik romantik, mi grozljivke že po naravi niso všeč, a kljub temu obstajajo filmi, pri katerih mi je zastal dih. Ena boljših grozljivk mi je recimo Krog. Sam pa bi raje izpostavil misteriozni triler, dramo, ki jo nekateri uvrščajo med grozljivke. To je film Seven. Všeč mi je zaradi zgodbe, ko serijski morilec mori po načelu sedem smrtnih grehov, in pa seveda zaradi igralske zasedbe, v kateri so Brad Pitt, Gwyneth Paltrow ter Morgan Freeman.«
Nino Ošlak, glasbenik
»V študentskih letih sem bil nekaj časa prav obseden z gledanjem grozljivk. Z najboljšim prijateljem, ki je tudi hodil na glasbeno akademijo, sva prav vse grozljivke, ki so izšle, šla gledat v kino. Navdušenost nad tem žanrom je trajala nekaj let, potem pa sem se jih naveličal. Mogoče mi niso bile več tako všeč, ker ponavadi nimajo neke globoke zgodbe, ampak gre samo za tiste strašljive trike. (smeh) Med mojimi ljubšimi so: Sirota, Krog, Sirotišnica, zelo me je navdušila tudi slovenska Idila.«
Reno Čibej, glasbenik
»Tudi jaz nisem ljubitelj grozljivk. Ogledal sem si klasične, kot so Noč čarovnic, Teksaški pokol z motorko, Krik ... Najbolj mi je zanimiva glasba, kjer je skoraj v vsaki grozljivki prisoten ›tanek in visok štrajh (strings)‹, ki dviguje napetost. Očitno je to edini inštrument, ki je uporaben za ta namen. Drugače so mi bolj všeč zgodbe v dramah, dokumentarcih, vojnih filmih, še posebej če temeljijo na resničnih dogodkih. Ko smo že pri grozljivkah, izredno mi je bil všeč dokumentarec o Hitchcocku, med drugimi tudi o tem, kako je nastajal Psiho, o izboru igralcev, majhnem budžetu in kako sta z ženo celo zastavila hišo. Zadnji, ki sem ga gledal pred kratkim in mi je bil izredno všeč, pa je Green book oziroma Zelena knjiga. Tega priporočam vsem.«
»Hellraiser in Exorcist sta taki dve klasiki med grozljivkami. Sicer ju dandanes v vizualnih efektih prekaša marsikatera sodobna grozljivka, ampak tukaj govorim o tenzijah v filmu. Pa od nekdaj so me privlačile sile teme, demoni, hudiči, padli angeli ter eksorcizem v filmih.«
Regina, glasbenica
»Nikoli jih nisem marala, ker me je potem še vsaj en teden tlačila nočna mora. Pa sem jih vseeno kdaj pa kdaj pogledala. Noč čarovnic je bila ena med zadnjimi, gledala sem jo v otroških letih in potem še dolgo nisem v miru spala. Takrat sem se odločila, da jih ne bom nikoli več gledala. No, pa me je spet premamilo in resnično zadnja grozljivka, ki sem jo gledala, je bil Krog. Zdaj pa mislim, da sem s tem zaključila za vse večne čase. Je že življenje preveč polno strašljivih zadev in ne vidim smisla, da bi se še dodatno obremenjevala. Sem človek, ki preveč vse ponotranji in me take reči res preveč vznemirijo.«
Dejan Krajnc, glasbenik
»Moja najljubša serija grozljivk je Žaga, prav vse dele sem si večkrat ogledal. Grozovito všeč mi je zato, ker imajo žrtve opcijo, da se rešijo in preživijo, ampak to se zgodi le redko, ups.«
Manu Hvala, nekdanja evrovizijska predstavnica
»Grozljivk ne gledam, te ›popestritve‹ ne potrebujem več. Sem pa kot srednješolka vsako leto za halloween z najboljšo prijateljico pogledala vsaj eno in imeli sva dober princip gledanja, saj sva tiste najbolj grozne prizore zelo dobro znali pretvoriti v črni humor. Tako sva se večino filma namesto prestrašili presmejali in to je bilo super ...«
Maruša Majer, igralka
»Nisem neki hud privrženec grozljivk, imam namreč precej nizek prag tolerance do groze, pa četudi je fiktivna. Če pa že moram izbirati, so me že klasike, kot sta recimo Rosemary’s Baby ali pa The Shining, precej pretresle in z mano ostale še lep čas. Predvsem zato, ker delujeta na ustvarjanju psihološke napetosti, ki te težko pusti hladnokrvnega.«
»Nisem pogledal veliko grozljivk. Mi ni tako ljub žanr. Ne bom pa nikoli pozabil svoje prve grozljivke Pet sematary oziroma Mačje pokopališče, ki sem si jo ogledal pri enajstih letih in me je takrat pošteno prestrašila, zaradi nje na neki način še danes čutim posledice! Še vedno se ne počutim prijetno ob prisotnosti pepelnato sivih mačk, ker me asociirajo na omenjeni film. Od novejših grozljivk me je zaradi odlično grozljivega preobrata navdušil film Sirota, drugače pa grozljivke raje berem, predvsem enega in edinega Stephena Kinga.«
Tjaša Anderlič, televizijska voditeljica
»Moja najljubša grozljivka je iz leta 1973, The shining, danes itak ne znajo delati več dobrih grozljivk. Všeč mi je predvsem zaradi predstave, ki jo je pokazal Jack Nicholson, pa res se v nobenem trenutku ne počutiš varno ob gledanju te grozljivke. Drugače trenutno gledam zelo malo grozljivk, ker ni nič pametnega, sta mi pa zelo všeč dve seriji, ki sta sicer psihološki srhljivki, imenujeta se pa The haunting of Hill House in pa The haunting of Bly Manor, obe je režiral Tim Flanagan.«
Suzana Bajrič, televizijska voditeljica
»Težko rečem, katera je moja najljubša grozljivka. Pogledam jih namreč kar se da veliko. So moj najljubši žanr. Všeč mi je napetost, tenzija, ki se ustvari ob njihovem gledanju. V preteklosti, ko sem bila precej mlajša, mi je bila zelo všeč Čarovnica iz Blaira, naj bi bila sicer posneta po resničnih dogodkih. Ampak ne vem, koliko temu verjamem. Mi je bila pa všeč, ker je bila tako realno posneta. V zadnjem času pa sem si pogledala še Who is next. Tudi ok grozljivka. Zanimivo, kaj vse so ljudje, kljub temu da so v sorodu, pripravljeni narediti za denar. Ja, grozljivke imam zelo rada, je pa težko dobiti neko res dobro in da si res prestrašen.«
Monika Zorčič, televizijska voditeljica
»V srednji šoli sem grozljivke oboževala, lahko sem jih gledala na dnevni bazi. (smeh) Seveda pa mi tudi ob času noči čarovnic definitivno niso ušle in to ohranjam še danes. Ta čas v letu le ni to, kar mora biti, brez vsaj ene grozljivke. Z odraščanjem sem postala veliko bolj strahopetna in grozljivk ne gledam več veliko, a jih vsake toliko časa rada pogledam. Moja najljubša grozljivka pa je najverjetneje Sinister.«
David Urankar, televizijski voditelj
»Grozljivke niso moj najljubši žanr. Obožujem krimiče, nič ni narobe, če je kakšen malo bolj srhljiv, ne maram pa tega presežka nasilja, ki prevečkrat prevlada v žanru grozljivk. Če že, potem pogledam kakšno klasiko, Hitchcocka recimo, pa še to se mi zdi bolj srhljivka kot grozljivka. Malih igrač, ki pobijajo, in verižnih žag s hokejskimi maskami pa žal ne uspem prežvečiti. Ni me strah, ampak spat pa vseeno ne morem. (smeh)«
Anna Paynich, resničnostna zvezdnica, pisateljica in oblikovalka
»V spominu mi je ostala psihološka grozljivka Hostel. Gledala sem jo v Londonu po filmskem festivalu in sem se bala svoje lastne sence, ko sem odhajala v hotel. Spala nisem kaj dosti, ker je Quentin Tarantino kot režiser naredil scenarij, da me je od krvavih prizorov slabilo v želodcu. Za vedno sem si zapomnila naslov in mučenje najstnikov, ki so ga na bolne načine izvajali premožni, izprijeni moški. Sprašujem se, kako lahko tako domišljijo vključijo v film, če to že nekje resnično na svetu ne obstaja. Moja želja pa je svetiti čim močneje z lučjo ljubezni v srca ljudi, kreirati komedije in ukiniti grozljivke.«
Matej Verdinek, radijski voditelj
»Najljubša, če lahko temu tako rečem, mi je grozljivka Teksaški pokol z motorko. Je tudi edina, ki sem jo gledal dvakrat, saj sem sicer bolj ljubitelj komedij. Ravno iz tega razloga mi je leto 2020 še bolj posebno. Je grozljivka in komedija v enem!«
Jerica Zupan, radijska voditeljica
»Sicer sem bolj za komedije, ampak lani sem imela obdobje grozljivk, no, letos pa smo se znašli sredi ene. Vsaj takšen je občutek. Sicer pa mi je najbolj ostala v spominu Podedovano zlo. Bolj kot prizori je bila strašna psihološka plat. Zelo priporočam.«
Jure Gorjanec, radijski voditelj
»Ker sem velik ljubitelj grozljivk in sem jih pogledal že dobesedno na stotine, bi izbor najljubših težko zreduciral na manj kot 20, zato se sploh ne bom trudil s klasikami in kriteriji, temveč bom raje podal nekoliko nekonvencionalno izbiro – film Podedovano zlo (Hereditary) iz leta 2018. Zakaj? Ker sem ga pogledal pred kratkim in je spomin nanj še svež in ker spričo precej težke vsebine ponovni ogled še ne bo kaj kmalu na sporedu.«
Klemen Bunderla, radijski voditelj
»Uuu, jaz imam morje naj grozljivk. V bistvu so moja najljubša zvrst, ki je na žalost tudi velikokrat – tudi krivično – podcenjena. Kot otrok sem oboževal praktično vse grozljivke, konec koncev so bila 80. leta zelo plodno obdobje za horror, sploh comedy horror. Takrat sem se zaljubil v Stephena Kinga in imam rad tako njegove psihološke trilerje, npr. Misery, kot popolnoma paranormalne, npr. Tisto, Sleepwalkerji, Mačje pokopališče, Carrie, Shining ... Sploh sem navdušen nad novejšo predelavo filmov IT, torej Tisto, in Mačje pokopališče. Najbolj me je bilo kot mulca strah grozljivk z duhovi, paranormalnim in prav spomnim se, kako si nisem upal v klet še kakšno leto po tistem, ko sem gledal film Hiša oz. v originalu The Amityville Horror. Od grozljivk zadnjih let pa so me prijetno presenetile Ma, Hereditary (Podedovano zlo), The Conjuring, kamor spada tudi serija filmov o lutki Annabelle, Get Out, A Quiet Place, španska REC, predelava Evil Dead je vrhunska, in še bi lahko našteval. Če torej potrebujete idejo za noč čarovnic v dvoje in si res želite stiskanja, me kar pokličite. (smeh)«
