»Umetniška glasba vsebuje vse največje vrednote naše civilizacije«
Ljubitelji klasične glasbe bodo med 2. in 6. februarjem izdatno prišli na svoj račun. Na četrtem Zimskem festivalu, ki ga prireja Festival Ljubljana, bodo namreč ob spremljavi Orkestra Slovenske filharmonije v Slovenski filharmoniji ter na Konservatorju za glasbo in balet Ljubljana nastopili izbrani mednarodno uveljavljeni pianisti in predstavili najlepša klavirska in simfonična dela iz obsežne Beethovnove glasbene zakladnice. Prihodnje leto namreč slavimo 250. obletnico rojstva tega velikega skladatelja, ki je v svojem bogatem opusu namenil posebno pozornost prav klavirju. Festival se bo začel z Beethovnovo tretjo različico uverture, ki jo je napisal za svojo edino opero Leonora. Izmed vseh štirih je ravno ta postala repertoarna stalnica koncertnih dvoran po vsem svetu, za kar sta zaslužna predvsem dirigenta Gustav Mahler in Arturo Toscanini.
S Koncertom za klavir in orkester št. 1 v C-duru, op. 15, se bo obiskovalcem v prvem delu predstavila britanska pianistka in ena največjih interpretk klasičnega ter romantičnega repertoarja Imogen Cooper, ruski pianist, redni glasbeni gost najbolj znanih svetovnih orkestrov, Aleksej Volodin, pa bo v drugem delu izvedel Beethovnov Klavirski koncert št. 3 v c-molu, op. 37. Izbrana dela bodo ob spremljavi Orkestra Slovenske filharmonije zazvenela pod dirigentsko taktirko Bojana Suđića, enega najvidnejših srbskih dirigentov mlajše generacije, glasbenega direktorja Srbske televizije ter nekdanjega rezidenčnega dirigenta v Švedski kraljevi operi, kjer je dirigiral več kot 150 oper in baletov. Kakšni so veliki umetniki, kaj odlikuje dobrega dirigenta in kako koncert spremlja kot poslušalec, pa izveste spodaj.
2. februarja boste odprli 4. Zimski festival. Ima to za vas kakšen poseben pomen?
Zelo sem počaščen, da sem dobil priložnost, da bom odprl ta pomembni festival skupaj s sijajnima solistoma in Orkestrom Slovenske filharmonije, ki mu bom prvič dirigiral. Po nastopu na poletnem festivalu s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija in pianistom Denisom Macujevim pred dvema letoma ter nedavnem koncertu s Simfoničnim orkestrom Fakultete za glasbo iz Beograda bo februarski večer Beethovna čudovita priložnost za nadaljnjo izmenjavo glasbenih idej s slovenskimi glasbeniki in občinstvom. Ljubljana je postala glasbeno središče najvišje kategorije, kjer so se poslušalci navadili na vrhunske umetnike in orkestre z vsega sveta, zato je nastopati tukaj posebna odgovornost.
Letos je festival posvečen 250. obletnici rojstva Beethovna. Sklepam, da ste njegova dela, ki bodo ta večer na sporedu, že dirigirali. Pa tudi sicer se verjetno v karieri dirigenta večkrat zgodi, da dirigirate ista dela. Vam kakšna skladba že »gleda iz ušes«?
Velika večina del, ki sestavljajo standardni koncertni repertoar, je z razlogom prepoznavnih in nenehno na programih vseh orkestrov. Zlasti pri Beethovnu je vsebina taka, da je vsako vnovično branje partitur, tudi če jih znaš na pamet, priložnost za osvetlitev nekih novih mest in dobivanje novih idej. Če bi mi katera od klasičnih skladb trajne vrednosti pri branju in izvajanju »gledala iz ušes«, bi bil to samo dokaz duhovne revščine in iztrošenosti, ki pa je – na srečo – še ni. Nasprotno, vsako vnovično srečanje s partituro po določenem času poglablja odnos do nje. Imel sem sicer primere, ko sem v okviru dveh mesecev 15-krat dirigiral drugače čudovite dele baleta Čajkovskega, kar zagotovo ni bilo zelo navdihujoče. Ampak po koncu zasičenosti lahko to glasbo znova uzrem na nov in svež način.
Vam je sicer večji izziv dirigirati isto skladbo v drugačni zasedbi glasbenikov ali neko povsem novo delo, ki ga pred vami ni še nihče?
Nimam pravega odgovora. Vse je odvisno od konkretne skladbe in konkretnih izvajalcev. Premierno dirigiranje nove skladbe s sabo nosi veliko odgovornost postavljanja pravilne zasnove in vseh glasbenih parametrov, medtem ko delo z različnimi solisti pri istem delu pomeni izpit prožnosti in empatije seveda z neizogibno tehnično sposobnostjo za hiter odziv. V tem vprašanju so vsebovane tudi največje razlike med primarno simfoničnimi in primarno opernimi dirigenti. Imel sem privilegij, da se v enaki meri ukvarjam z vsemi klasičnimi glasbenimi žanri, kar mi je pomagalo k boljšemu pristopu in razumevanju glasbene problematike na splošno.
Ste tudi profesor dirigiranja. Vlada za to med študenti veliko zanimanja?
Da, zanimanje obstaja, vendar vsakemu kandidatu, ki pred sprejemnim izpitom pride na posvet, izpostavim kompleksnost in specifičnost dirigentskega poklica. Od velikega števila dirigentov z diplomo jih samo majhno število aktivno dirigira, okoliščine in sposobnosti, ki so ključne za dirigentsko kariero, pa niso vedno samo glasbene, ampak vključujejo široko paleto znanj in talentov. Moja profesorja v Beogradu sta bila Jovan Šajnović in Mladen Jagušt, na Dunaju in v Sankt Peterburgu pa Otmar Svitner in Ilja Musin – vsi štirje so prenašali znanje in izkušnje iz čisto drugačnega časa od tistega, v katerem živimo danes in v katerem je treba zelo ustvarjalno pristopiti k novemu branju partitur, ki so medtem doživele že nešteto izvedb.
Kakšne so lastnosti dobrega dirigenta?
Dejansko sem vsakič, ko sem bral številne knjige o dirigiranju in »idealnem« dirigentu, dobil vtis, da gre za mitsko bitje nadčloveških sposobnosti, renesančnega genija, ki vse sliši, vidi, zna, organizira, analizira, pokaže, razloži, odpoje in odigra … V resničnem svetu, v katerem ni ideala, pa je naloga dirigenta po mojem mnenju potopiti se v bistvo in bit dela in skladatelja, iti dlje in globlje od samo dobro prebranega teksta in potegniti orkester in občinstvo v resničnost višjega smisla, v katerem note in sozvočje niso samo bolje ali slabše prebrane besede in stavki, ampak nas uvedejo v zapleten jezik čustev, ki pogosto presega izraznost besedila. Pri čemer je treba vse to doseči z minimalno izgovorjenimi besedami na vajah.
Kako gledate na to, da je med dirigenti vse več inštrumentalistov oziroma pevcev?
Danes so orkestri vse boljši, zato se znajo odzvati tudi na same ideje pomembnih inštrumentalistov ali pevcev, ki morda ne obvladajo najbolje ročne tehnike. Vseeno pa se mi zdi, da so zelo redki virtuozi, ki so kot dirigenti dosegli enako raven kot na svojem inštrumentu oziroma s svojim glasom.
Kot dirigent morate imeti nadzor nad celim orkestrom. Morate tudi sicer v življenju imeti stvari pod nadzorom ali se znate tudi prepustiti toku?
Ne stremim k nadzoru, ampak poskušam svoje zamisli v vsakem interpretativnem segmentu čim jasnejše posredovati vsakemu članu orkestra in od njega oziroma nje dobiti čim bližji odgovor na svojo zamišljeno glasbeno sliko. Vendar prav te majhne razlike v tonu, barvi, agogiki različnih glasbenikov privedejo do dragocenih nians, ki jih je treba čim bolj spodbujati, da bi v glasbi spregovorila ne popolnost, ampak ljudskost. Starejši sem in vse bolj svet teži k uniformiranosti in brisanju razlik v vsakem segmentu, vse bolj so mi dragoceni elementi individualnosti in svobode.
Se lahko kot poslušalec koncerta povsem prepustite glasbi ali tudi, kadar ste v tej vlogi, (podzavestno) dirigirate?
Težko je odstraniti kritični duh. Redko sem bil povsem razorožen pred močjo nekogaršnje interpretacije, zato pa so (bili) ti trenutki nepozabni.
Sodelovali ste s številnimi vidnimi mednarodnimi umetniki. Imate pred njimi ali pa ste imeli na začetku kariere kaj strahospoštovanja ali jih jemljete »le« kot še enega od glasbenikov?
Veliko glasbenikov je name naredilo močan vtis, vedno pa se mi je potrjevalo pravilo: večji je umetnik, enostavnejše in lažje je sodelovanje. Pri vsakem srečanju z velikim umetnikom obstaja negotovost, a se je ta z leti zmanjševala, saj so se univerzalni principi izkazali za učinkovite.
Kako to, da ste se sploh odločili za pot dirigenta?
Od nekaj mogočih stvari ob vpisu študija sem se odločil, da bom dal prednost dirigiranju, čeprav so obstajale tudi druge možnosti. Ker so se stvari zelo hitro začele premikati v smeri aktivnega dirigiranja številnim orkestrom, je postalo očitno, da je bila ta odločitev pravilna.
Kakšno je zanimanje za klasično glasbo v Srbiji? So obiskovalci predvsem iz starejše populacije ali prihajajo tudi mlajši (kako jih privabljate na koncerte)?
Kljub razširjeni napačni predstavi, da se v Srbiji klasika malo posluša, beležimo zelo dobre rezultate tudi pri pridobivanju novega in mladega občinstva, in to ne samo v Beogradu, ampak tudi v notranjosti. V ta namen poskušamo uporabiti vse izkušnje iz sveta, za še posebno uspešne pa so se pokazali popularni koncerti na prostem, na katerih je Simfonični orkester in zbor RTS poslušalo na deset tisoče ljudi. Številni so takrat prvič poslušali klasičen koncert, zatem pa smo opazili številno novo občinstvo tudi na naših zahtevnih programih na Kolarcu. Nujno je razumeti duh časa, v katerem živimo, in si po vsej sili prizadevati za vrednote, ki jih zastopamo. Globoko verjamem, da prav umetniška glasba vsebuje vse največje vrednote naše civilizacije, zato to, da ji služim in se zanjo zavzemam, štejem za neverjeten privilegij in odgovornost.
