Priporočamo: "Antropologija med štirimi stenami"
Knjiga antropologa dr. Dana Podjeda je izvrsten "znanstveni, intelektualni resničnostni šov brez kamere", luciden, a tudi zabaven dokument življenja v času karantene, ki nam ponuja veliko za v razmislek.
"Domov sem se vrnil z osmimi vrečami, ki sem jih odložil na hodniku. ’Ti pomagam oprati in razkužiti?’ me je vprašala žena. ’Ni treba!’ sem odvrnil. Stvari sem znosil v banjo in jih pobrizgal z razkužilom, spral z vodo in osušil s krpo. Vmes sem razmišljal, kako neumno se vedem in v kaj se spreminjam med samoizolacijo: v patriarha, ki ravna po načelu ’žena naj bo doma, čaka naj na moža’, sam pa medtem stopam po junaški poti … zapustim čist in varen dom, odidem v neznano, se spopadam z nevidno pošastjo – virusom – in se kot zmagovalec in junak vrnem domov, kjer me na pragu pričakajo žena in otroci ter mi mahajo v pozdrav. (No, samo v domišljiji)"
Tako v eni izmed zgodb v knjigi »Antropologija med štirimi stenami« zapiše antropolog in raziskovalec na Slovenski akademiji za znanost in umetnost dr. Dan Podjed, ki je knjigo – ob vseh varnostnih ukrepih seveda, se pravi z maskami in primerno razdaljo – predstavil v Atriju SAZU.
»Si si predstavljal, da se bomo zbudili v tak čas?« ga je na začetku predstavitve vprašala voditeljica Vesna Milek, ki je za knjigo napisala tudi spremno besedo in v njej napisala, da se bere kot znanstveni, intelektualni resničnostni šov brez kamere, kot napeta nadaljevanka.
»Prvič je, da so na odru ljudje brez mask, v občinstvu pa ljudje z maskami, v tem teatru, ki ga sedaj ustvarjamo« je odgovoril dr. Podjed.
Knjiga Antropologija med štirimi stenami je na 152-ih straneh izvrsten in luciden dokument o življenju v času karantene, ki nam ponuja veliko priložnosti za razmislek o tem, kaj nam je ta čas prinesel in kakšne posledice nam bo zapustil.
Knjiga je nastala kot zbir zapisov na njegovem blogu in družabnih omrežjih v času karantene, v glavnih vlogah pa nastopajo avtor in njegova družina, zaprti med štiri stene, z občasnimi nujnimi izleti v nevarno okolico, polno virusov, druženjem s prijatelji preko skypa, zooma in ostalih čudes sodobne tehnologije, s svojimi strahovi in spopadanjem z novim načinom življenja, ki sta ga med nas vnesli pandemija in karantena.
"Svoje otroke smo začeli poučevati po spletu, imeli smo sestanke s sodelavci po zoomu in skypu, družili smo se na daljavo, nekateri smo prisostvovali večernim druženjem in zabavam s kozarcem vina, s katerimi smo si trkali ob zaslone; in očitno to postaja vse bolj naša neka nova realnost," pravi dr. Dan Podjed.
Obdobje, ki ga preživljamo, je edinstvena priložnost za antropologa, opazovalca ljudi, da zabeleži, kaj ti počnejo, razmišljajo in se obnašajo v izrednih situacijah - kar karantena zagotovo je - kako se odzivajo kot posamezniki in družba. Poleg tega poskuša odgovoriti na vprašanje kam vse to vodi, kakšne bodo posledice.
Ena izmed njih, pravi antropolog, bo ta, da bomo sedaj čas delili na čas pred Korono in čas po njej, podobno kot delimo čas na "pred našim štetjem" in "po našem štetju". Leto 2020 bo tako postalo leto "nič" po koronskem štetju, pravi, saj gre za pravo prelomnico. Še pred letom dni si ne bi mogli misliti na primer, da se ne bomo smeli rokovati, objemati, poljubljati oziroma, da bo to odsvetovano.
"Jaz še zdaj, na primer, zadržim dih, ko mi pride nasproti kakšen tekač, ker ga prav vidim, kako izdihava te viruse v mene. Prav tako se izogibam kolesarjem. Zdijo se mi rahlo nevarni," pove dr. Podjed in tako opozori na nekakšno kolektivno paranojo, ki nas je zajela. Pandemija in karantena sta v naše življenje potihoma prinesli nove vzorce obnašanja, ki smo jih ponotranjili in se jih samo občasno zavemo. In ko se to zgodi, se nam marsikaj zdi smešno, čeprav je na nek svoj način tragično.
Dr. Dan Podjed se je v času karantene spremenil, kot pravi, v "salonskega antropologa", ki svet opazuje in o njem razmišlja iz kavča. "V tem pogledu sem se nekako vrnil k začetnikom te znanstvene veje, ko so prvi antropologi namesto, da bi se odpravili med ljudmi in njihove navade opazovali v živo, raje o tem razglabljali v foteljih." Dr. Podjed sicer sebe imenuje za "profesionalnega voajerja" in veliko raje dela na terenu, čas karantene pa je to v veliki meri onemogočil. Poleg tega pa je na nek način postal tudi sam svoja tarča, se pravi antropolog opazovalec, ki opazuje samega sebe na antropološki način.
Izmed množice pojavov, ki so spremenili naše življenje v času pandemije in karantene, bosta zagotovo na daljši rok na naše življenje vplivala dva, ki ju dr. Podjed opiše v zgodbah, ki ju je naslovil s "Kužne novice" in "Dr. Google".
"Novice zadnja dva tedna spremljam obsedeno, skoraj histerično," piše v prvi in se sprašuje: "Komu verjeti?". Poleg novic, ki jih prenašajo klasični mediji, so še več nekakšne shizofrenije med ljudmi prinesla družabna omrežja. "Naj zaupam tistemu, ki že leta alarmistično teži, da se bliža konec sveta, ali komu drugemu, ki od prve okužbe s koronavirusom v Sloveniji miri, da bo vse v redu, saj je tole, kar nas je doletelo, bistveno blažje od običajne gripe?" se sprašuje v knjigi.
»Prva žrtev vojne je resnica« zapiše v nadaljevanju besede ameriškega senatorja Johnosona, ki je to izrekel med prvo svetovno vojno. "Žrtev bolezni bo še veliko, a občutek imam, da bi lahko bila glavna žrtev v tem času prav resnica, ki je eden od temeljev demokracije. Ta pa je zdaj bolj ogrožena kot človeštvo," zapiše dr. Podjed.
"Ljudje smo začeli verjeti norim stvarem in to je meni z antropološkega vidika fascinantno," pa je dejal na predstavitvi. "Še bolj fascinantno mi pa je, da smo se ta hip nehali deliti na leve in desne, rdeče in bele, pač pa na tiste, ki verjamejo v maske in tiste, ki ne verjamejo v maske."
V drugi zgodbi "Dr. Google" se loteva pojava, ki še vedno, tudi zdaj, ko je karantene že konec, močno razburja ljudi – nedostopnost ali vsaj zelo zmanjšana dostopnost do osebnih zdravnikov in zdravstvenih uslug. Ena izmed stvari, ki jih je povzročilo to stanje je, da smo namesto svojih zdravnikov (ki jih nismo mogli ali smeli obiskati) začeli obiskovati "ordinacijo dr. Googla", ki je odprta 24 ur na dan in si sami začeli postavljati diagnoze in celo predpisovati terapijem ugotavlja dr. Podjed. Pa ne le sebi, pač pa tudi svojim družinskim članom. In tako smo postali, poleg tega da smo že bili učitelji, frizerji in ostali "sam svoj" mojstri, še zdravniki.
"Znanosti več ne verjamemo. Zdravnikom več ne zaupamo," je dejal dr. Podjed na predstavitvi. "Karantena nas je postavila pred nove izzive tudi v tem pogledu. Pravzaprav gre za probleme," pravi. "Ampak to je tudi priložnost, da naredimo nekaj novega, nekaj pozitivnega. Poglejmo recimo napredek telemedicine. Zakaj ne bi recimo organizirali zdravstva na ta način, da lahko komuniciramo z osebnim zdravnikom po Zoomu ali Skype-u?" se sprašuje.
"Krasni novi svet," je komentirala Vesna Milek, ko sta z dr. Podjedom prišla do tega, kam nas je izkušnja s pandemijo in karanteno pripeljala in kam nas vodi. "Med karanteno smo se znašli tam, kjer nas je nekdo želel imeti. Vsak v svoji celici, iz katere nismo smeli, nadzorovani s pametnimi napravami, s pomočjo katerih so nas opazovali in poslušali nadzorniki in se odločali ali smo pridni," je zapisala v spremni besedi.
"Sam sem bil zelo optimističen v tem času. Res je to hud mednarodni zdravstveni problem, ampak hkrati nam je tudi prinesel – mogoče prvič v zgodovini človeštva – možnost sodelovanja, da imamo neko skupno, intersubjektivno izkušnjo, torej da smo drug z drugim, da rešujemo nek skupen problem, da se na ta način pripravimo na še večje probleme, ki nas čakajo v prihodnosti – recimo na problem globalnega segrevanja, ki je dolgoročno veliko bolj nevaren za človeštvo kot trenutna pandemija," pravi dr. Podjed. "In zdaj, ko vidim, kaj se dogaja nekaj mesecev oziroma nekaj tednov po koncu razglasitve epidemije je, da gremo spet nazaj v lansko leto, in to me pri vsem skupaj še najbolj skrbi. Mislim, da je ta različica prihodnosti še najbolj distopična, torej da gremo spet nazaj in da ne bomo vzpostavili nekih oblik solidarnosti, ravno nasprotno, še bolj bomo vsaksebi, drug proti drugemu."
Čeprav vse skupaj zveni malce črno, pa se knjiga, v katero je avtor vključil tudi komentarje iz družbenih omrežij, kjer je zgodbe objavljal, lahko bere tudi kot zabavno čtivo. Slavenka Drakulić, hrvaška novinarka in pisateljica, ki je, mimogrede, tudi sama prebolela Covid-19 in bila šest tednov v bolnišnici v umetni komi zaradi predihavanja, je svoj čas napisala knjigo z naslovom "Kako smo preživeli socializem in se ob tem celo smejali". "Ali bomo lahko kaj podobnega rekli ali brali nekoč, po koncu pandemije," smo povprašali dr. Podjeda.
"No, jaz sem se v tem času sam zabaval in tudi v knjigi skušam ljudi zabavat, ker se mi zdi, da se lahko kadarkoli zabavamo," je odgovoril. "Ljudje se zabavajo ob najbolj nemogočih situacijah in skušajo si na ta način olajšati vsak dan in preživeti. Zabavajo se celo v vojnem času. Zabavali so se vedno, tudi med epidemijami. Takrat so imeli celo najbolj divje zabave in orgije. Orgij med štirimi stenami sicer nismo imeli - vsaj večinoma ne - smo se pa lahko ta čas zabavali nad odnosi v družini recimo," dodaja.
Pod člankom pa si poglejte kratek videozapis iz predstavitve in intervjuja z dr. Danom Podjedom in Vesno Milek.
