Prezgodnja smrt ukradla eno od dragocenosti MGL-ja
Menda se najboljši najprej poslovijo. To gotovo velja za izjemnega igralca, jezikoslovca in prevajalca ter izjemno lepega, moralnega in poštenega človeka Milana Štefeta. V novi sezoni MGL-ja so ga čakale tri velike, izjemne vloge, a žal je bil rak na trebušni slinavki zanj usoden.
»Bil je skromen, načelen, moralen, pošten in kar malo preobčutljiv, zato se je včasih naredil malo strogega. Bil je najbolj nasmejan na gostovanjih izmed vseh igralcev. Znal se je žrtvovati za gledališče in prijatelje. Bil je eden najlepših ljudi, kar sem jih v življenju spoznala. Moj zaupnik v MGL-ju …« je o kolegu in prijatelju povedala igralka Tanja Ribič.
Milan Štefe se je rodil 26. maja 1960 v Kranju. Leta 1981 se je vpisal na AGRFT, kjer je študiral dramsko igro v letniku profesorja Franceta Jamnika. Študij je končal z vlogama Petra in Zlodeja v Cankarjevem Pohujšanju v dolini šentflorjanski (režija Barbara Hieng). Za vlogi Othella in Romea v odlomkih iz Shakespearjevih Othella ter Romea in Julije je leta 1985 prejel akademijsko Prešernovo nagrado. Že v času študija je igral na profesionalnih odrih in v zunanjih projektih, med drugim je nastopil v Retrogardističnem dogodku Marija Nablocka (režija Dragan Živadinov, Gledališče sester Scipion Nasice, 1985).
Sodelavci in prijatelji iz Mestnega gledališča ljubljanskega s težavo sprejemajo dejstvo, da se Milan Štefe ob koncu poletja ni vrnil med njih. Žalujejo in nikoli ga ne bodo pozabili.
Od leta 1989, ko se je zaposlil v MGL-ju, je ustvaril več kot 90 vlog. Za vlogo gospoda Martina v uprizoritvi Kaj pa Leonardo? Evalda Flisarja (režija Dušan Mlakar) je leta 1992 prejel Severjevo, leta 1993 pa še Borštnikovo nagrado. Poleg številnih gledaliških vlog je nastopil v treh celovečernih filmih: kot Danijel Bohorič v Vetru v mreži Filipa Robarja Dorina (1989), Junak v filmu Desperado Tonic Varje Močnik (2004) in Vojko v Ruševinah Janeza Burgerja (2004). Igral je v TV-drami Striptih, tri zgodbe o alkoholu in ljubezni (režija Filip Robar Dorin, 1995) in kratkem filmu Med tabo, mano in bogom (režija Tomaž Gorkič, 2012). Nastopil je v dveh igrano-dokumentarnih filmih: v Tujcu v mestu (režija Alma Lapajne, 2008) je upodobil Slavka Gruma, v Poti domov (režija Primož Meško, 2012) pa Marija Kogoja. Njegova zadnja televizijska vloga je bila v kriminalni nadaljevanki Ekipa Bled (režija Blaž Završnik, 2018).
»Spet je prezgodnja smrt ukradla eno od dragocenosti Mestnega gledališča ljubljanskega. Po kratki hudi bolezni je moral oditi Milan Štefe. Izvrsten dramski igralec, jezikoslovec, prevajalec, izobraženec. Poznavalec vsega človeškega. Fant, ki ga življenje ni prav pogosto razvajalo, a so bile njegove igralske kreacije najbrž prav zaradi tega tako pretresljive in globoke. Bil je sijajen odrski partner, dragocen sogovornik. Na dan odhoda je imel 59 let,« je o igralcu, s katerim je sodelovala pravzaprav od Akademije naprej, zapisala Barbara Hieng Samobor, direktorica MGL-ja.
»Neodigrane ostajajo mnoge dramske vloge naslednjih gledaliških sezon. Milan nikdar več ne bo stal na odru. Nikdar več ne bo snemal filmov in radijskih iger. Nikdar več ne bo prevajal iz nemščine, italijanščine, angleščine. Nikdar več ne bo svetoval prijateljem in sodelavcem. Nikdar več se ne bo pošalil, s seboj na drugo stran je moral vzeti tudi svoj nenavadni smisel za humor. Tudi srebrne kodre njegovih las bomo lahko videli le še v slikah spomina. In načina, kako je pred izgovorjeno repliko včasih tlesknil z jezikom, se bomo prav tako le še spominjali ... Iz koščkov svojega skrivnostno zapletenega značaja je Milan Štefe sestavljal čvrsto in zanimivo dramsko tkanino. Njegova smrt pomeni nepopravljivo umetniško in človeško izgubo,« je še zapisala direktorica.
