otroci, mobilni telefon Svet24.si

Slovenski psihiatri pozivajo: prepovejte mobitele ...

Štajerska varda, Kranjska varda, Andrej Šiško Svet24.si

FOTO in VIDEO: Oboroženci Štajerske in Kranjske ...

planeti Svet24.si

Tedenski horoskop: doseči se bo dalo veliko, a bo...

thomas cook Svet24.si

Po propadu najstarejše turistične agencije na ...

AdobeStock_130683533 Odkrito.si

Katero bolezen razkriva vonj tvoje kože?

ljubezen-na-vasi Njena.si

Se je spomnite? Paulina se je vrnila v vsem svojem...

Ula Furlan in Miša Molk Premiera Kralj na Betajnovi 2014 - M24 - MVavpotič Njena.si

Ula Furlan se je preselila nazaj k mami Miši Molk

In memoriam: Miro Tomassini - Tomas

Sonja Javornik, 06.09.2019 18:00:00

Poslovil se je še en izjemen glasbenik, Miro Tomassini. Bil je tiha legenda, človek, ki trdno drži vse niti iz ozadja. Med glasbeniki je bil deležen strahospoštovanja, tako izjemen je bil njegov dar. Da bi si bolje predstavljali, kako velik je bil človek, ki nas je zapustil, smo se obrnili na Tomaža Sršena, njegovega prijatelja in kolega basista, ter Vlada Kreslina, ki je z njim v več desetletjih ustvaril svoje najlepše pesmi.

Delite na:
In memoriam: Miro Tomassini - Tomas
Tomaž Sršen v zakulisju po koncertu v Cankarjevemu domu z MIrom in njegovo učenko. MIro Majcen

Od strahospoštovanja do prijateljstva
Živel je blizu mene in vsake toliko časa sva se srečavala ter rekla kakšno »glasbeno«. Nazadnje sva skušala ugotoviti čarovnijo, ki stoji za velikimi, večnimi skladbami, ki nikoli ne bodo umrle. »Veš, to 'rata' ali ne 'rata'. Zadnjič sem gledal neki dokumentarec o snemanju albuma The Wall (Pink Floyd). Kot se mi je že prej zdelo, so ključni tisti štirje toni razvezanega akorda na začetku. Tisti 'tim-dam-dom-dim' ... Waters (Roger, vodja in glavni avtor njihove glasbe) je rekel, da mu je bilo po teh tonih povsem jasno, kako in kaj narediti. Jaz nisem tako genialen ...«

Pa je bil. Morda res ne tako, da bi iz štirih tonov naredil eno najbolj legendarnih plošč v zgodovini sodobne glasbe, je pa Kreslinu spisal največje uspešnice, odigral bas in ritem kitaro ter jih aranžiral. Imel je občutek za glasbo, velik občutek.

Spoznal sem ga sredi 70. let prejšnjega stoletja kot gimnazijec. Takrat je bilo ljubljansko glasbeno dogajanje omejeno na gimnazijske plese, ki so se večinoma najprej dogajali na bežigrajski gimnaziji, potem pa v menzi študentskega naselja. Z nekaterimi kolegi, s katerimi smo sanjali, da »se bomo šli rock 'n' roll« in skušali malo igrati, smo te plese vedno spremljali, vendar bolj redko kot plesalci (razen če je kdo osvajal kakšno punco), temveč kot pozorni opazovalci glasbenikov: kako kdo kaj igra in kako hitro premika prste. Velikokrat je igrala skupino GO iz Nove Gorice, v kateri je igral bas eden najbolj »skuliranih« in umirjenih glasbenikov, Miro Tomassini - Tomas. Od začetka sem ga s strahospoštovanjem spraševal, kako to, kako ono, potem pa sva postala prijatelja. Bil je zelo nadarjen, zato sem ga na teh plesih videval z različnimi zasedbami – malo sem že pozabil, s katerimi vse –, vedno pa mi je razkril kakšno »finto« na basu.

Potem me je presenetil, ko sem ga videl igrati ritem kitaro. »Od kdaj pa to?«, sem ga vprašal. »Ah, saj kitaro igram od nekdaj, ampak ne tako dobro, da bi jo lahko igral na odru. Odlična je za skladanje glasbe, ker tega pri basu človek pač ne more narediti!« Ko je začel peti spremljevalne vokale, me to ni več presenetilo. Bil je glasbenik »po dolgem in počez«, kot bi včasih rekli. Glasbo je razumel v vsem njenem bistvu in se tako tudi obnašal.

Potem se kakšnih deset let nisva videvala, kajti jaz sem »vzletel« z Martinom Krpanom. Enkrat ga je z ženo v Novo Gorico na koncert povabil Kreslin in mi ga predstavil, midva pa sva se objela in mu povedala, da se že dolgo poznava. 

Čas je šel naprej in moje dojemanje glasbe se je spremenilo. Martin Krpan se je začel krhati, jaz pa sem s Sašo Einsiedler in kitaristom Miho Stabejem ustanovil Rdeči baron. Martin Krpan so v precej drugačni podobi nadaljevali, bas pa je igral – ja, uganili ste – Miro Tomassini!

Vlada je spremljal po vsej njegovi vijugasti glasbeni poti in ga »zalagal« z enimi najlepših in najboljših skladb, ki so bile Vladu pisane na dušo. Pred štirimi leti pa sva celo zaigrala skupaj. No, ne ravno pri kakšni skladbi, pač pa na istem odru, ko je Kreslin na vsakoletnih koncertih v Cankarjevem domu sestavil Martina Krpana in Beltinško bando. Stari pogovori in spomini so oživeli, pogovor se je spet vrtel okrog basa. »Veš, nehal sem komplicirati. Včasih sem to naredil, da so me drugi glasbeniki gledali in se spraševali, kako pa ta to naredi. Zdaj se mi s tem ne ljubi več ukvarjati. Ko ima pesem svojo idejo, svoj občutek, zveni 'fino', tudi če ves čas igraš en ton.«

Upam, da si na oni strani dobil kakšno dobro zasedbo in da delate dobro glasbo. Se veselimo, da jo bomo enkrat slišali!

Tomaž Sršen

Z njim je umrl velik del mene ...

Leta 1972, ko sem prišel študirat v Ljubljano, sem ob sobotah zahajal v menzo študentskega naselja, kjer so bili takrat koncerti oziroma plesi, kot se je tiste dni reklo. Tam so nastopali največji in najboljši jugoslovanski rock ansambli, od slovenskih tudi Boomerang, Oko in Jutro. Pri vseh treh je bas kitaro igral Miro Tomassini, v katerega sem vedno zrl iz prve vrste pod odrom. Po nekaj letih, ko sem tudi sam pričel nastopati s skupino Horizont, sva se spoznala v bistroju Hotela Turist, kjer smo se glasbeniki vsakodnevno zbirali. Napisala sva prvo skupno pesem Tista črna kitara in pričela nastopati kot dvojec. Na nastope sva se vozila z mojim fičom in se leta pozneje čudila, kako je bilo mogoče, da sva vanj stlačila tri kitare in celotno ozvočenje. Hkrati sem bil pevec v zasedbi Martin Krpan, in ko sem vanjo povabil Tomasa, smo posneli album Bogovi in ovce. Ves ta čas sva pisala pesmi, kar se je nadaljevalo skozi vsa 90. leta s skupino Mali bogovi. Takrat je Tomas presedlal na kitaro in nastale so nepozabne kitarske mojstrovine. Z Malimi bogovi in Beltinško bando sva posnela celo kopico albumov ter preigrala tisoče nastopov.

Skupaj sva prebedela mnoge noči, ko sva pisala pesmi, prevozila mnoge poti, slišala in preživela morje zgodb »vriskanja in joka« ter igrala za »kralje in berače«, kot pravi najina pesem Joužek. Z njim je umrl velik del mene.

Vlado Kreslin

Objavljeno v reviji Vklop/Stop spored št. 35, 29. 8. 2019