koktail Dobra karma

Smrtonosni koktalj, ki ga uživamo vsi: mešanica ...

motoristka, kanalizacija Svet24.si

VIDEO: Motoristka trčila v avtomobil, nato jo je ...

01-UVODNA mladi bojan pozar foto Arhiv zveze komunistov slovenije Reporter.si

Od Komunista do Evrope: kako je Bojan Požar ...

Ante Guberac Svet24.si

Dinastija Guberac: Oče in sin, ki rešujeta čast...

pivec3 Necenzurirano

Aleksandra Pivec je žrtev – same sebe #kolumna

bejrut, eksplozija, amonijev-nitrat Odkrito.si

Zakaj je eksplozija v Bejrutu bila tako ...

sara-rutar Njena.si

Zakaj Sara Rutar prekipeva od sreče?

Tržačanka, ki je posodila glas za zvočno knjigo o Trstu

Teja Pelko, 24.07.2020 14:30:07

Na začetku julija je pri ZKP RTV Slovenija izšla zvočna knjiga, prvi roman o požigu Narodnega doma v Trstu.

Delite na:
Tržačanka, ki je posodila glas za zvočno knjigo o Trstu
Patrizia je študij dramske igre na AGRFT zaključila leta 2015 z magisterijem iz dramske igre, smer gledališko petje, in sicer z avtorskim projektom Moj Devetsto, za katerega je prejela študentsko Prešernovo nagrado in nagrado Primorskega dnevnika. Njene prve profesionalne izkušnje segajo v čas pred študijem, ko je pogosto sodelovala s Slovenskim stalnim gledališčem v Trstu, med študijem pa še z Mestnim gledališčem Ljubljanskim, SNG Drama Ljubljana, Lutkovnim gledališčem Ljubljana in Cankarjevim domom Ljubljana. Vladimir Hmeljak

Gre za Črni obroč tržaškega pesnika in pisatelja Marija Čuka, prvi roman o požigu Narodnega doma v Trstu 13. julija 1920. Zgodbo v štirinajstih poglavjih v režiji Alena Jelena bere dramska igralka Patrizia Jurinčič Finžgar, tudi sama Tržačanka, sicer pa članica Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica.

Kako je prišlo do vašega sodelovanja pri zvočni knjigi Črni obroč?

K sodelovanju me je povabil režiser Alen Jelen, s katerim sva tik pred karantenskim obdobjem posnela radijsko igro Rumi in kapitan, ki jo je napisala moja bivša profesorica, vsestranska ustvarjalka Saša Pavček, in ki naj bi izšla na jesen. Z Alenom nasploh rada sodelujem in sem zato nemudoma sprejela povabilo. 

Kakšna je bila ta izkušnja za vas? Kako je potekalo snemanje? Sklepam, da niste vsega posneli v enem kosu …? 

Roman smo posneli v treh terminih in je potekalo brez večjih zapletov. Taka izkušnja branja je zame vedno dragocena: z njo igralec tako rekoč ubije dve muhi na en mah. Opravi delo in trening hkrati.

Roman govori o požigu Narodnega doma v Trstu 13. julija 1920. Glede na to, da prihajate iz Trsta, imate morda v družini koga, ki je bil priča temu?

Ne, moja družina ni izvorno tržaška, starša sta se rodila v Kopru in se preselila v Trst pred mojim rojstvom.

Koliko pa dandanes Italijani (mislim predvsem na tržaško območje) vedo o tem?

Zdi se mi, da kroži predvsem med mlajšimi generacijami v zvezi s to temo veliko pomanjkljivih, če ne celo izkrivljenih informacij, ki izhajajo iz nerazumevanja konteksta vojne in njenih posledic, pa tudi namernega širjenja napačnih informacij v politične namene. 

Ste vi delo že prej prebrali, preden ste vedeli, da ga boste brali? 

Ne, roman je čisto svež. Bi ga pa gotovo prebrala tudi sicer.

Vas tudi sicer zanima to obdobje zgodovine oziroma zgodovina na splošno?

Čedalje bolj. Kot najstnico so me te teme pogosto odvračale: nisem razumela, zakaj jih je treba neprestano pogrevati in s tem povzročati nove in nove nesporazume ali celo sejati novo zlo in sovraštvo na podlagi preteklih dogodkov. Zdaj razumem, da edino poglabljanje v te boleče teme lahko ustvari ustrezna »protitelesa« za borbo z nesporazumi, novim zlom in sovraštvom. 

Ob stoletnici požiga se je Narodni dom vrnil v roke slovenskih organizacij. Kako ocenjujete to potezo?

Razumem jo kot pomembno simbolno gesto. Če pa ji ne bodo sledili drugi, konkretnejši koraki, ji grozi, da bo ostala samo na simbolni ravni: taka pa je, po mojem mnenju, prešibka, da bi na njej zgradili trdne temelje za prihodnost.  

Kako se sicer dandanes živi v Trstu? 

Težko o tem pričam prvoosebno. Zaradi študija sem se preselila v Ljubljano pred desetimi leti in se tu nastanila. Res pa je, da veliko sodelujem z najrazličnejšimi slovenskimi ustanovami v Trstu in da poskušam spremljati dogajanje z branjem časopisov in pogovorom s sodelavci. K meni prihajajo različna pričevanja: od občutka ponovnega stopnjevanja napetosti, ki jo napajajo skrajne politične skupine, do uspešnih zgodb o sodelovanju, sožitju in spravi.     

Patrizia Jurinčič Finžgar 2
Od oktobra 2016 je članica ansambla SNG Nova Gorica, istega leta pa je prejela tudi Borštnikovo nagrado za mlado igralko za vlogo Hane v uprizoritvi Dogodek v mestu Gogi Slavka Gruma v režiji Igorja Pisona in v izvedbi Slovenskega stalnega gledališča Trst ter Glasbene matice.
Vladimir Hmeljak

So medetnične razlike stvar preteklosti?

Sama sem bila nad tem območjem, kjer se stikata tako različni realnosti, kot sta slovanska in romanska, od nekdaj očarana. Od nekdaj sem tudi obe realnosti, obe kulturi in oba jezika razumela kot temelj lastne identitete. Razlike med njima so velike, in ne vidim razloga, da bi jih puščali v preteklosti ali nanje pozabljali. Ravno razlike so tiste, ki lahko spoju med njima največ doprinesejo. Seveda je globalizacija opravila svoje tudi tu in je razlike v vsakdanu zmanjšala. Ampak razlike, ki še vedno so, pozdravljam in nanje gledam kot na pozitivne.

Glede na to, da ste članica Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica – je tam kaj drugače?

Trst in Gorica sta pomembni središči Slovencev v Italiji in kot taki se seveda spopadata s podobnimi izzivi. Tisto, kar me pri opazovanju teh dveh območij bolj preseneča, sta slovenski mesti ob njiju: torej Koper in Nova Gorica. Kljub hvalevrednim poskusom povezovanja obeh Goric se v Novi Gorici ne diha »melting pot« zraka, ki ga zavohaš na Obali. Ko sem v Kopru, vem, da je meja blizu, ko sem v Novi Gorici, nanjo pogosto pozabim, razen v primeru, da grem tankat in me na to opozori vrsta avtomobilov z italijansko registrsko. Ta pojav se mi zdi fascinanten, je pa morda povsem subjektiven.

Na letošnjem Borštnikovem srečanju v tekmovalnem programu ni niti ene predstave primorskih gledališč. Kako komentirate to?

Bolj kot to, koliko je prisotnost ali odsotnost primorskih gledališč utemeljena, bi komentirala žanrsko raznolikost predstav, ki je po moji skromni oceni v zadnjih letih vse prej kot pestra. Mislim, da to odpira ontološko vprašanje o vlogi Borštnikovega srečanja, ki se ves čas spreminja. Starejši kolegi govorijo o časih, ko je bilo srečanje neke vrste revija, na kateri se je skorajda vsak teater predstavil s svojim najboljšim izdelkom in je bil Borštnik tudi priložnost za druženje in medsebojno oplajanje. Moj vtis je, da je zdaj Borštnikovo srečanje prerez najbolj žgočih, aktualnih, provokativnih predstav. Sicer pa je izbor naloga enega človeka in je taka tudi podvržena subjektivni presoji o tem, kakšno vlogo naj gledališče nosi v družbi. Kakorkoli že, iskreno mi je žal, da nas ni med nastopajočimi: ne le zato, ker verjamem, da bi lahko bili, ampak zato, ker je zaradi hiperprodukcije, ki duši naše teatre, to srečanje ena redkih priložnosti, da pogledamo delo svojih kolegov.

3. julija ste premierno uprizorili Stoletja mjuzikla. Publika ima ta žanr zelo rada. Pa vi? 

Nekje sem že zapisala, da je mjuzikel moj žanr za dušo. V njem je globoko zakoreninjeno upanje v lepši jutri, kakršnega je v času njegovega nastanka obljubljal »ameriški sen«. Rada ga imam tudi zato, ker je v Sloveniji nekoliko podcenjen in podhranjen: avtorski poskusi pisanja niso množični, tudi ustreznih kadrov (začenši z igralci, ki bi bili hkrati tudi profesionalni pevci in plesalci) ni. Še.

Zaradi ukrepov za zajezitev širjenja novega koronavirusa lahko sicer predstave (predvsem v dvoranah) spremlja veliko manj ljudi. Je za vas zelo drugače nastopati pred več kot pol prazno dvorano – občutite kaj ta številčni primanjkljaj publike?

Priznam, da me trenutno celo pol prazna – no, reciva raje pol polna – dvorana razveseli. Dejstvo, da kljub strahu ljudje prihajajo, me navdaja z upanjem. Sicer pa so razlike občutne, prazni stoli in rumeno-črni trak, ki opozarja na razmejitve, pa žalostne priče realnosti, ki je kulturi prizadejala hud udarec.

Poleg gledaliških premier pa ste junija doživeli tudi radijsko: na Radiu Trst A namreč vodite oddajo Resnica ali laž. Za razliko od odra ste tu skriti. Vam to prija? 

Včasih se mi zdi, da sem tu še bolj odkrita. Oddaja je avtorska in vanjo vključujem mnogo tem, ki so izrazito osebne. Med drugim sem letos uvedla rubriko Monoblog, neke vrste spoj med blogom in monologom, v katerem odpiram same teme, ki se me osebno tičejo.

V oddajah imate tudi goste. Na kakšen način jih izbirate?

Vsaka oddaja se navdihuje pri umetniškem izdelku, ki je nastal v slovenskem jeziku v tekočem letu. Lahko je knjiga, zbirka pesmi, dramsko besedilo ali besedilo komada. V oddajo vabim avtorje izdelkov ali osebe, ki na svoji koži doživljajo situacijo, ki ga besedilo obravnava. Oddaje je neke vrste radijska različica igralskega poklica, kjer prav tako raziskujem presečišče med fikcijo in realnostjo.

Bo poleti tudi kaj časa za dopust? Kam jo boste mahnili in zakaj ravno tja?

Bo. Poletja že vrsto let preživljam na slovenski obali, tam poskrbim za to, da dobim pravšnji odmerek sonca, morja in počitka. Rada imam slovensko obalo, taka butična, ekskluzivna se mi zdi. Potovanju v tujino se bom letos zaradi delovnih obveznosti odpovedala.

Črni obroč
Črni obroč
ZKP RTV Slovenija

VSEBINA KNJIGE ČRNI OBROČ

Verige fašističnega nasilja so začele stiskati Slovence ne le v Trstu in okolici, temveč ves narod, druge Slovane in Neitalijane sploh. Tudi zaljubljenca Floro Schwarzkopf in Otta von Helmuta z Dunaja. V obmorsko mesto sta prišla, da se mimo nekaterih Ottovih obveznostih tudi razvedrita in preživita prijetne dneve. Vendar kmalu začutita, da je ozračje v mestu naelektreno, sovražno, nato doživita vrhunec fašističnega nasilja ob požigu Narodnega doma, kjer sta bila sicer nastanjena. Domov se bosta vrnila globoko pretresena in spremenjena.