Ženske imamo poslanstvo, zato moramo ostati močne!
Urška Božič Križaj je svojo življenjsko strast našla v jogi. Pravi, da se je vanjo zaljubila že kot najstnica, danes pa je avtorica treh knjig.
Na vprašanje, zakaj jo je joga tako pritegnila, pove, da v sebi nosi veliko nemira: »Tako se spomnim predvsem globokega občutka miru po končani sveči. Vse je postalo tiho, toplo, mehko. Spomnim se veliko večjega poguma, večje samozavesti, večje odločnosti. Kar mi je takrat veliko pomenilo. Spomnim se, da sem položaje naredila z lahkoto, takrat sem plesala, in to mi je dalo dodaten zagon.«
Kljub temu je trajalo kar nekaj časa, preden se je odločila, da se bo jogi povsem posvetila. »Približno petnajst let sem posvetila ukvarjanju z ženskimi mediji, počela sem vse, zadnjih deset let sem bila predvsem urednica. Imela sem čudovitega šefa, ki je bil do moje ljubezni do poučevanja razumevajoč in mu je bilo povsem normalno, da počnem dve stvari z enakim žarom. In ko sem začutila, da je žar do revij začel jenjati, sem mu to takoj povedala. Povedala sem mu tudi, kaj načrtujem in kako nameravam to udejanjiti, in to je podprl. Za to zaupanje sem mu hvaležna, brez njega bi bilo veliko težje,« pravi. Svoje odločitve ni nikoli obžalovala. Občutek ima, da je našla svojo pot, in tudi za to je hvaležna.
Knjige so njena velika ljubezen
Seveda me je zanimalo, od kod ideja, da bi iz tega, da se je z jogo ukvarjala, jo poučevala, napisala tudi knjigo? »Knjige so moja velika ljubezen, od nekdaj. Zavedam se, da branje knjig postaja nekaj arhaičnega. Ne glede na žanr. To je povezano z načinom življenja, s privlačnostjo elektronskih medijev in fotografij, s tem, da smo tako zelo zasuti z informacijami, da večino časa prebijemo v odmetavanju nebistvenih vsebin, in včasih je to tudi edino, kar počnemo. Težko je zbrati dovolj osredotočenosti, da se prebijemo čez petsto strani besed. Vse težje, ko pa je okoli toliko bolj vpijočih stvari. Pišem že veliko let, precej zlahka, zato mi je ideja o knjigah čisto blizu. Vedno sem sicer mislila, da bom pisala romane. Pa so to za zdaj priročniki,« z nasmehom pove.
Sicer pa je knjigo napisala zato, ker je želela dati ženskam v roke nekaj uporabnega, pa tudi privlačnega. Hkrati je želela s svojo zgodbo pokazati, zakaj ji joga toliko pomeni in zakaj misli, da bi bila dobra za vse. Še posebno za ženske. »Ženske imamo poslanstvo. Resnično mislim, da smo v današnjem svetu bojevnice, resnična sila, ki poganja vse skupaj. In zato moramo ostati močne. Zase in za svoje družine. Edini način upora je, da se sprejemamo, da se imamo rade. To se sliši kot floskula, a je res. V resnici se ženske same streljamo v kolena. Same si nadevamo okove in se mučimo. Če bi lahko, tudi s pomočjo redne vadbe joge, dobile distanco do nemogočih zahtev in standardov, ki jih seveda ni mogoče doseči (kar je bistvo), se jim posmehnile v brk in se šle igrat z otroki ali pa pojest še en kos pite, bi bil svet lepši. Vse vemo, da je nemogoče imeti popolno kožo in pospravljeno hišo in organizirane, samostojne otroke ter bogato, izpolnjujoče spolno življenje … Pa vendar se trapimo z vsem tem, kot da je to v resnici pomembno. Pa ni. Mislim, seveda je super imeti vse to, a je mogoče le z vojsko pomočnikov. Ena sama ženska je obsojena na večno frustracijo. No, in ta frustracije se zmanjša, če vadimo jogo. Vse postane bolj jasno, kot bi pomile okna.«
Se tudi vam to sliši strašansko navdihujoče? Urška pravi, da sicer obstaja tudi bolj praktični vidik: »Bolj praktični vidik je ta, da moramo poskrbeti za svoje telo. Ga spoštovati, pa ne mislim lepotnih posegov in selfijev, temveč upoštevanje njegovih ciklov in zakonitosti. Med menstruacijo moramo počivati. Takrat se telo čisti, in za to čiščenje potrebuje energijo in tekočino. Maternica, najmočnejša mišica v telesu in eden od pomembnih virov naše moči, potrebuje podporo in nežnost. Če telo takrat po nepotrebnem izčrpavamo, potem se nam bo maščevalo s kupom težav. Redna vadba joge prinese dovolj občutljivosti, da lahko zaznamo potrebe svojega telesa in jim prisluhnemo. Redna vadba prinese tako veliko blagodejnih učinkov, da ni razloga, da se ne bi vsakdo lotil tega takoj zdaj. Težava nastane, ko ugotovimo, da je treba to početi redno in do konca življenja, če želimo spremembe in te spremembe ohranjati.«
Kako pristopiti k jogi?
Ob njenih besedah se mi zazdi, da bi lahko marsikatero bralko navdušila nad tem, da bi se lotila joge. Kakšen je njen nasvet, kako naj pristopi k temu? »Svetovala bi ji, da naj najprej razišče teren. Danes je ponudbe veliko in stilov še več. Poiskati moramo dobrega učitelja. Postati moramo zahtevne učenke. Naj ima učitelj znanje, izkušnje, predanost in dovolj občutka za odgovornost. Vikend tečaj ali tudi polletni tečaj ni dovolj. Danes se soočamo s tem, da bi vsi radi bili učitelji, nihče pa ne bi vadil,« v smehu pove.
