Zakaj tako radi opravljamo?
Vsi vemo, da opravljati res ni lepo. A roko na srce, včasih prav prija. Nekako se otresemo gneva, ki sploh ni nujno tako velik. Mogoče gre včasih zgolj za trenutek slabosti ali pa jezo celo na kaj čisto tretjega, pa se z bežnim znancem nimamo kaj drugega pogovarjati kot o osebi, ki jo poznava oba. Zakaj tako radi opravljamo? Kdo je tisti hudiček v naši podzavesti, ki nas tako vztrajno gloda? Zakaj so nam življenja drugih tako zanimiva? Kaj nas žene, kaj je tisto, kar nas tako spodbuja, da se ukvarjamo z drugimi?
Opravljanje je naša sodba o nekom, ki ni prisoten ali vsaj ni aktivno vključen v pogovor. Gre za pogovor o lastnostih, opazkah, dejanjih, namerah, pogledih na svet nekoga, ki ga ni zraven, sporočila pa imajo za manjkajočega praviloma negativni predznak.
Psihologija je že pred nekaj časa prevzela stališče, da je negativnih misli v našem razmišljanju približno sedemkrat več kot pozitivnih. To je bilo včasih še kako smiselno, saj smo se nekoč, v pradavnini, morali zaščititi in skoraj v vsem videti nekaj slabega. Žal pa je tudi to dandanes eden od razlogov, da je včasih naše življenje pravi pekel. Ko nas življenje stisne v kot, hitro v vsem vidimo nekaj slabega in brez pomoči prijateljev ali včasih celo strokovne pomoči je izhod iz takšnega položaja v naših mislih lahko precej zahteven.
A če pustimo ob strani svoje najtežje trenutke, to v nekoliko lahkotnejših pogovorih pomeni, da veliko raje povemo, kakšni nismo, kot pa kakšni smo. Raje ugotavljamo proti čemu smo, in ne za kaj se zavzemamo. To je nekoč baje zelo lepo ponazorila mati Tereza, ko naj bi zavrnila povabilo na shod proti vojni z besedami: »Na takšna povabila se ne odzivam. Z veseljem pridem na shod ZA mir, ne pa PROTI vojni.«
Ker smo pozorni predvsem na misli negativne narave, to je da smo proti nečemu, da nečesa ne odobravamo, da ne verjamemo nekomu, da zavidamo nekomu dosežke ..., je opravljanje tako skoraj logična dejavnost, s pomočjo katere krepimo svoje socialne stike z okolico. Negativno govorjenje o nekom, ki ni prisoten, krepi naše stike z osebo, ki je prisotna, saj se hitreje povežemo v negativnih konotacijah kot pa pozitivnih.
To nam pogosto pride zelo prav, če se z osebo, s katero se pogovarjamo, ne poznamo že od prej. Skozi kritično govorjenje o tretji osebi ustvarjamo vzdušje, kjer se lahko izražajo naše vrednote, pogledi na življenje, smisel za humor, da nas lahko bolje spozna.
Dober prodajalec bo na primer zelo hitro pridobil vašo pozornost (tudi zaupanje) tako, da bo z vami delil kakšno skrivnost. Uporabil bo čarobne besede, kot so: »Naj vam zaupam skrivnost o tem izdelku« ali pa »Tega vam ne bi smel povedati, vendar je ...« Če malo bolje pomislimo, do opravljanja in tračev ni več daleč.
Osebi, ki je z nami, zaupamo nekaj »skrivnostnega« o nekom tretjem. Nekaj posebnega, kar bo vedel le tisti, ki se pogovarja z nami. Če »skrivnost« dodatno podkrepimo še z besedami: »Samo tega pa res ne povej osebi XY!« to postane učinkovita strategija, da si hitro pridobimo zaupanje sogovorca. Ob tem ga med vrsticami tudi nagovarjamo, da naj nam tudi on zaupa svoje skrivnosti o osebi, ki ni z nami. Saj je vendar lahko popolnoma brez skrbi, če smo mu pa že mi zaupali stvari, ki ne smejo priti na ušesa drugim. Nekako tako, kot da greste na obisk k nekomu, ki vam je prinesel darilo, ko je bil pri vas. Seveda nesete darilo, kajne? Gre za recipročnost, za vračanje usluge. Jaz vam povem nekaj zaupnega ... vi pa meni.
Iz doslej zapisanega bi na hitro lahko sklepali, da sta opravljanje in ukvarjanje s trači predvsem negativna dejavnost. Vendar ni tako. S tem, ko poslušamo, gledamo ali beremo o napakah, porazih ali recimo modnih brcah v temo drugih ljudi, se lahko tudi učimo. Pomembno je, kako je to povedano.
Z opravljanjem si z drugimi delimo tudi naše skrbi, v drugih iščemo podporo, predvsem pa posredno govorimo o sebi. Naj se sliši še tako nemogoče, nam prav opravljanje, vneto prebiranje tračev in zagrizeno zanimanje za življenja drugih lahko pomaga. Ko omenjene dejavnosti namreč začnemo prepoznavati pri sebi, je to lahko dober način za boljše razumevanje samega sebe, predvsem za širše sprejemanje lastne »temne« plati ter njeno izboljšanje.
Opravljamo največkrat zato, ker se počutimo ogroženi oziroma menimo, da z nami niso ravnali pravično. Torej je prepoznavanje potrebe po opravljanju pravzaprav pot do prepoznavanja naše naravnanosti, da smo žrtev.
Več grdo in negativno opravljamo, bolj smo prepričani, da je svet tam zunaj krivičen, bolj trdno smo v sedlu svojega prepričanja, da smo žrtev. Pa smo res ali imamo tak občutek le zato, ker je tako lažje? Ker nam tako ni treba prav veliko narediti zase in za svoje odnose z drugimi?
Ko prepoznamo takšno negativno naravnanost, smo skoraj že na polovici poti do uspeha. Upravičeno se lahko zamislimo, kam usmerjamo energijo in kako porabljamo čas, ki ga imamo v življenju na razpolago.
To je dober trenutek, da se resno zamislimo nad lastnim stanjem duha in se začnemo izboljševati.
Srečno!
