Vladarji »neba«
Če iz obmorskih letovišč kot tudi z vrhov hribov (koncert na Stiški gori …) odmevata zabavna in narodno-zabavna glasba, je v prestolnici »vladar« neba klasična glasba. In mnogi verjetno skoraj ne verjamejo, da klasična glasba nima nič manj privržencev kot zabavna. Kar pa navsezadnje ni pomembno: vse zvrsti so pač lahko zabavne. Tokrat smo se večinoma zadrževali v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani. Tam pa so se zadrževali tudi:
01. Nemec Hansjörg Albrecht izvrstno igra orgle in čembalo … ne nazadnje je bil že nominiran za prestižno nagrado grammy v kategoriji najboljši klasični solo. No, na nagrado še čaka. A je tudi in predvsem odličen dirigent: tokrat je v Gallusovi dvorani ponosno stopil pred Orkester Slovenske filharmonije, pred Zbor Slovenske filharmonije in Komorni zbor Megaron ter jih vodil skozi Simfonijo št. 2, neverjetno mojstrovino Gustava Mahlerja. Mimogrede, simfonijo imenujejo Vstajenje. Čeprav morda na kakšno prestižno nagrado še čaka, je na vseh nastopih nagrajen z gromoglasnimi aplavzi - in ljubljanski koncert ni bil izjema.
02. Nemška mezzosopranistka Bettina Ranch ima zanimivo umetniško pot: sprva je študirala violino, a je kmalu ugotovila, da ima sama boljši »inštrument«, glas. Z opazno odličnimi nastopi si je pridobila sloves in postala redna gostja največjih svetovnih opernih hiš. V Slovenijo je prišla s prijateljem iz Nemčije, dirigentom Hansjörgom Albrechtom, in prijateljico iz Romunije, sopranistko Valentino Farcas, s katerima je združila moči v simfoniji Vstajenje, tako močno, predano in strastno, da so prevzeli vse. Če bi gledalcem gledališki bonton dovoljeval, bi gotovo večkrat vstali in zaploskali že kar med skladbami.
03. Če kaj, potrebuje vrhunski umetniški fotograf - ob nepogrešljivi nadarjenosti - tudi »ostro oko«. Tako so vsaj vsi mislili. No, motili so se. Fotograf Evgen Bavčar ima ob omenjenih kvalitetah »majčkeno« težavo. Je slep. A ob ogledu njegovih fotografij nima nihče občutka, da mu kaj »manjka«. Tokrat smo priznanega fotografa srečali na sprejemu, ki so ga pripravili Francozi. Ja, navsezadnje je Evgen slovensko-francoskega rodu. In genialca, ki je že prejel nagrado državljan Evrope (podeljuje jo Evropski parlament) in najvišje francosko priznanje, odlikovanje red legije časti, vedno radi srečamo. Ker takšnih osebnosti ni veliko.
04. V Slovenijo je »priplesala« italijanska plesna družba Aterballetto, in to v veličastnem slogu: s projektom Bach, ki so ga ustvarili in predstavili na 67. Ljubljana festivalu. Že naslov projekta pove o veliko vsebini, a zgodba je za vsakega posebna, saj je hkrati tako vseobsegajoča in pomenljiva, da lahko ob predstavi vsak »naplete« svojo. Seveda, zasnovana je izrazito intelektualno. In očitno smo Slovenci narod intelektualcev … navdušenja po predstavi kar ni bilo konca.
05. Lado Jakša je eden tistih genialnih glasbenikov, ki so ga (starejši) poznavalci natančneje spoznali v obdobju jazz-rocka in eksperimentalne glasbe v 70. letih prejšnjega stoletja: tako kot člana skupin Salamander in Sedmina kot tudi v samostojnih glasbenih projektih, ki jim je zvest še danes. Lado, klarinetist in klaviaturist, je nepogrešljiv tudi v skupini SAETA (ob Ladu jo sestavljajo še izvrstni glasbeniki Aleš Gasparič, Miloš Bašin in Boštjan Perovšek), s katero nastopa na tradicionalnem festivalu O•zvočenje v Bežigrajski galeriji 2 v Ljubljani. Lado je, ko ga srečamo, vedno dobre volje: a ko je prišel z družino, življenjsko sopotnico Nušo Podgornik in sinom Zvenom Jakšo, je žarel bolj kot kadarkoli. No, vsaj takrat, ko je na razstavi, sprejemu, srečanju … na odru ga pač obkroža tista posebna avra umetnika in ustvarjalca.
