Trma je nujna za otrokov razvoj
Z izpadi trme se prej ali slej sreča vsak starš, saj je trma nujna za otrokov zdrav osebnostni razvoj.
Nekoč priden in ubogljiv otrok se tako rekoč čez noč spremeni v besnega in cepetavega malčka, ki zahteva svojo pravico. In to takoj! Ker mu ne ugodite, ste seveda deležni joka, kričanja, brcanja, udarjanja s pestmi in celo butanja z glavo ob steno. S takšnimi in podobnimi izpadi trme se prej ali slej sreča vsak starš, saj je trma nujna za otrokov zdrav osebnostni razvoj. Morda se zdi, da zaradi glasnega uporništva (ki se seveda pogosto zgodi tudi v javnosti) najkrajšo potegnemo starši, vendar vedite, da pri tem bolj kot vi trpi vaš otrok.
Nujni del otrokovega razvoja
Ko otrok odrašča, vse bolj gradi samostojnost in ima potrebo sam obvladovati okolje, stvari in osebe. V obdobju med drugim in tretjim letom starosti (nekateri otroci pa že prej) zato postaja vse bolj uporen in trmast, kar lahko traja do četrtega ali petega leta.
Trma je torej razvojna značilnost oziroma povsem naravni in nujni odziv otroka na vzgojne zahteve staršev in na težnje, da bi mu starši vsilili svoje mnenje, ga preoblikovali in socializirali. Je izraz otrokove razvijajoče se osebnosti in lastne volje, da bi vplival na dogajanje okrog sebe.
Ko beseda ne poruši sistem
Otrokovo besnenje, cepetanje, jok in kričanje v starših sprožijo veliko negativnih čustev in občutkov ter pritiskajo na gumbe, vse dokler starši ne postanejo besni.
Ne glede na to, koliko neprijetnih in nerodnih trenutkov (ter obsojajočih pogledov) prikliče otrok s svojim obnašanjem, vedite, da pri tem ne trpite le vi, temveč tudi in predvsem vaš otrok. Zanj beseda ne namreč pomeni oviro, ki mu preprečuje, da bi spoznaval svet in počel nove stvari, ki si jih želi izkusiti. S trmarjenjem zato otrok le izraža občutek nemoči ter potrebo po samostojnosti in spoštovanju.
Ohranite mirno kri
Najpomembneje je, da ob otrokovem trmarjenju ostanete mirni in potrpežljivi. Z jezo namreč ne boste rešili ničesar, saj se bo otrok tako naučil le, da lahko starše s trmo spravi iz tira, kadar koli želi. Ta vzorec pa bo pozneje le še krepil. Tudi takšno ali drugačno kaznovanje ni smiselno; otrok mora vedeti, da ga razumete in mu želite pomagati, zato kazen zagotovo ni prava pot.
Tudi če otrok ob trmarjenju brca, tepe in kriči, ohranite mirno kri. Ostanite v njegovi bližini ter mu mirno in potrpežljivo večkrat povejte, da ga razumete. Otroci te starosti namreč težko ubesedijo čustva, zato jim lahko stvar olajšate tudi tako, da zrcalite njihova čustva. Na primer: »Vidim, da si jezen, ker se ne moreš več igrati s prijatelji. Razumem te, ampak zdaj je čas za večerjo, zato morava iti domov. Jutri pa bova spet prišla na igrišče.« Razumevanje njegovega čustvenega stanja ga bo prej ali slej pomirilo.
Pri spoprijemanju s trmo je zelo pomembno, da otroku, ne glede na izbruh, ne popuščate. Otroci namreč potrebujejo meje, vendar jih morate postaviti obzirno, brez burnih odzivov. Pri svojih zahtevah bodite dosledni in vztrajni. Pomembno je tudi, da sta oba starša pri postavljanju in upoštevanju meja usklajena in dosledna, saj bo otrok le tako dobil občutek, kje so meje, ki jih mora spoštovati, ter da mu te meje ne prinašajo le omejitev, temveč tudi prepotrebno varnost.
Trma ali čustveni izbruh?
Vsak izbruh še ni trma. Pomembno je namreč, da ločimo med trmo in čustvenim izbruhom, saj zadnji zahteva od nas drugačen odziv.
Že majhni otroci doživljajo močna čustva, ki se v njih nabirajo ves dan, vendar pa se z njimi, v nasprotju z odraslimi, še niso sposobni spoprijeti. Otrok, ki je na primer v vrtcu priden in umirjen, doma pa se spremeni v besnečega in kričečega otroka, je očitno srečen otrok. V okolju, kjer se počuti najbolj varno (običajno ob mami in očetu), se namreč sprosti in je lahko natančno takšen, kot je. Rezultat pa so potem izbruhi, s katerimi se otrok sprosti in znebi vseh negativnih čustev. Gre za čustvene izbruhe, ki jih moramo ločevati od trme.
Čustveni izbruh lahko sproži že najmanjša stvar, ki pa je otroku takrat izjemno pomembna, na primer: njegove igračke nismo dali na pravo mesto, ali pa smo dali otroku piti iz »napačne« skodelice itd. Vedite, da tega otrok ne počne namerno, saj se s svojimi »nezrelimi« možgani še ni sposoben spoprijeti z negativnimi čustvi in občutki. Takrat je zato najpomembnejše, da ste ob njem in da ga razumete. Če vam otrok pusti, ga objemite, sicer mu pustite prostor in čas, da se umiri, vendar ostanite v bližini ter poskrbite za njegovo varnost (odstranite nevarne predmete, da se otrok ne poškoduje). Ko se umiri in vam dovoli, da ga objamete, to storite in mu povejte, da ga imate radi. Vsakič znova pa ga učite, naj pove, kaj želi, z besedami, in ne z jokom in kričanjem.
