Triki za lažji porod

Pa vendarle je sam porod še kako pomemben del materinstva. Dokazano je, da se po lepšem (vaginalnem) porodu ženska hitreje in lažje poveže z dojenčkom in sprejme svojo materinsko vlogo.

Poleg tega si nobena ne želi biti šivana, kaj šele pretrgana, otroka roditi s carskim rezom in sebe ter njega prikrajšati za porodno izkušnjo, če to resnično ni potrebno. K sreči se dandanes o tem vse več govori, bere, usposablja … Poiskali smo izvrstno porodno spremljevalko in svetovalko za dojenje, Alenko Benedik (www.rumina.si), ki se nenehno izobražuje in obuja že pozabljene modrosti lažjega nošenja, rojevanja, pristnejšega stika … Udeležili smo se njene praktične delavnice za nosečnice in tudi v praksi preverili njeno razlago. Resnično deluje!

Kaj se vam kot porodni spremljevalki zdi najpomembnejše pri porodu?

Da se ženska pri porodu počuti popolnoma varno, sproščeno in prisotnim povsem zaupa, sicer prevladata strah in negotovost, ki sta največji oviri na poti do lahkega, hitrega, lepega poroda. V nosečnosti se je vredno opremiti z znanjem in skrbno izbrati kraj poroda, predvsem pa osebe, ki bodo z nami. Idealno bi bilo, da bi se ženska že v nosečnosti povezala z babico, ki jo bo spremljala pri porodu. Tako bi imeli dovolj časa, da se spoznata, pogovorita in ugotovita, ali je med njima tista prava kemija, da bi lahko sodelovali tudi pri porodu. Lepo se mi zdi, da se tudi partnerji vse bolj vključujejo v porod. Podpora ljubečega partnerja, ki razume porod, močno prispeva k dobri porodni izkušnji in poglobi povezanost družine.

Katere modrosti in izkušnje babic smo ženske z vstopom poroda v bolnišnice pozabile?

Preden je človek postal poljedelec, naj bi se ženske umaknile in rojevale na samem. Potem je porod postal del zaupnega kroga izkušenih žensk, s selitvijo rojevanja v porodnišnice pa je ženska stopila v neznano okolje: sama med neznanimi ljudmi. Porod je bil »očiščen« seksualnosti – postal je sterilen. Ženska je izgubila svojo moč, pogosto tudi dostojanstvo. Postala je pacientka, številka na tekočem traku, ki ji je bil odmerjen čas in ji je bilo narekovano, kako naj se obnaša, diha, pritiska. Nekatere ženske pa so rojevale močno omamljene, tako da se poroda sploh niso spomnile. Od otrok, ki so bili praviloma umetno hranjeni, so bile ločene. Zaradi nespoštovanja potreb porodnice je bil fiziološki porod močno oviran in potrebni so bili številni posegi z mnogimi negativnimi posledicami za telesno in duševno zdravje žensk in otrok. Danes je bolje: ženske pri porodu lahko spremlja partner ali druga oseba, veliko porodnišnic dovoli tudi spremstvo dule, pa vendar se prakse v naših štirinajstih porodnišnicah, od katerih jih je dvanajst novorojenčkom prijaznih, razlikujejo in je še precej priložnosti za izboljšave. Ponekod se ob vstopu v ustanovo začne odštevanje časa (če porod v toliko in toliko urah ne bo napredoval za toliko in toliko …), še vedno so pogosti posegi, ki motijo fiziološki porod, navezovanje in dojenje.

V ležečem položaju bi težko izločale blato, torej tudi rojevanje v tem položaju ni najprimernejše?

Izkušnje, raziskave in ne nazadnje zdrava pamet, ki se sklicuje na zakon težnosti, narekujejo, da so najboljši položaji za rojevanje takšni, v katerih je ženska v pokončnem položaju. Že več kot štiri desetletja vemo, da je rojevanje leže na hrbtu škodljivo in lahko zelo boleče tako za mamo kot za otroka, pa vendar ogromno žensk še danes rojeva tako, ker naj bi bilo to najbolj primerno za osebje. Pomembno vlogo imajo tudi mediji, iz katerih poznamo le rojevanje po hollywoodsko: od brezglave vožnje v porodnišnico do veliko kričanja, hitenja, rojevanja obvezno v postelji leže ali napol sede, ženska je priključena na aparate, infuzijo, obdana z zamaskiranimi in orokavičenimi zdravstvenimi delavci, ki ji narekujejo, kako naj diha in pritiska …

Ženska naj bi bila med porodom predvsem sproščena, pravite. Kaj se takrat dogaja? Kako doseči mero sproščenosti, ki dela nam v prid?

Če je ženska pri porodu tako varna in sproščena, da lahko 'odpotuje' v svoj svet, torej se aktivnost novih možganov zmanjša, starih, sesalskih možganov pa poveča, je normalno, da se med porodom lahko 'čudno' oglaša ali obnaša. To je normalno. Greh je, da jo motimo z govorjenjem, odpiranjem vrat, prižiganjem luči, selitvijo v drug prostor ipd. Vse to porod moti in podaljšuje. Priznani porodničar dr. Michel Odent je nekoč pojasnil, zakaj babice pletejo – da so zaposlene. Sicer so prisotne, vendar molčijo in se po nepotrebnem ne vpletajo v porod. Ob pravi babici se ženska počuti močno in spoštovano. V porodnišnicah babice hkrati lahko skrbijo za več žensk, zato pletenje in nenehna prisotnost ob porodnici od začetka do konca poroda odpadeta. Breme po navadi pade na partnerja, nekatere ženske ali pari se odločijo za dulo, ki je z njimi ves čas.

Na kaj nikoli ne smemo pozabiti, ko rojevamo?

Da smo čudovite in močne, opremljene z najboljšo možno opremo za porod in dojenčka – svojim krasnim telesom, ki nosi novo življenje. Življenje je čudež. Porajanje novega življenja je edinstveno popotovanje, zato si vsaka ženska zasluži spoštovanje, varnost, ljubeče okolje, podporo. Ko rojevamo, moramo vedeti, da vsak popadek pride le enkrat – in ga nikoli več ne bo nazaj. Indijanci pravijo, da so popadki darilo mami in otroku, da bosta lahko kmalu skupaj. Vedeti moramo, da se v trenutkih največjih preizkušenj v nas poraja moč, za katero se nam niti sanjalo ni, da jo imamo. Da zmoremo. Vedeti moramo, da je normalno, da na neki točki kapituliramo, se vdamo, predamo, pomislimo, da ne moremo več. Porod pomeni tudi biti odprta, ranljiva. Porod je popolna predaja – za to pa je potrebno popolno zaupanje. Torej izbira kraja poroda in oseb, ki bodo z nami, ne bi smela biti stvar naključja.

Kako se lahko pripravimo na čim lažji porod?

Opremimo se z znanjem, da porod res razumemo. Veliko je poudarka na tehničnem poteku poroda, manj razumemo vlogo hormonov in čustev, gibanja, položajev, sproščanja itd. V nosečnosti se povežemo z ženskami, ki imajo za seboj lepo porodno izkušnjo. Preberimo kakšno dobro knjigo, na primer Modrost rojevanja (Gaskin) ali Moj porodni načrt (Wagner), Birth and Breastfeeding (Odent), oglejmo si film Orgasmic Birth ali preberimo istoimensko knjigo. Povežimo se z dulo, poleg šole za starše obiščimo še kakšne druge priprave na porod, pojdimo na ogled porodnišnice itd. Pripravimo si seznam želja – česa si pri porodu želimo in česa ne. To je lahko odlično izhodišče za pogovor z babico ali porodničarjem, morda tudi z dulo. Odsvetujem pa branje forumov in grozljivih zgodb. Nosečnost je čudovita priložnost, da se povežemo s seboj, partnerjem, otrokom. Je čas, da se obdamo z lepimi zgodbami, pozitivnimi ljudmi, ki verjamejo v življenje. Že v nosečnosti je vredno premisliti, kako se odzovemo, ko smo izjemno utrujene, prestrašene, v stiski – in predvsem, kaj nam ob takšnih trenutkih pomaga. Vredno se je poglobiti v družinske vzorce – kako so rojevale naše ženske prednice, kako smo bile rojene same. Zgodovina se namreč ponavlja. Opremljene z znanjem in podporo pravih oseb lahko spremenimo marsikaj. S pomočjo gravitacije (na primer sedenjem ali ležanjem v ustreznem položaju) v nosečnosti pa lahko otročičku pomagamo, da se obrne v najugodnejši položaj za prihod na svet.

Kako nam pri porodu pomaga dula?

Ustrezno usposobljena dula z neprekinjeno prisotnostjo pri porodu ženski daje občutek varnosti – pomaga pri sproščanju, premagovanju bolečine, ponuja čustveno podporo, zmanjšuje strah in napetost, olajša pa lahko tudi komunikacijo med porodnico in zdravstvenim osebjem. Obenem dula partnerja razbremeni občutka odgovornosti in tudi njega pomirja s svojo prisotnostjo, morda predlaga, kako on lahko pomaga. Raziskave Marshalla in Phyllis Klaus ter Johna Kennela so pokazale, da se ob spremstvu dule pri porodu število carskih rezov zmanjša za polovico, trajanje poroda se skrajša za petindvajset odstotkov, uporaba umetnih popadkov za štirideset odstotkov, uporaba protibolečinskih sredstev za trideset odstotkov, manjše je število prerezov presredka, uspešnejše pa je tudi dojenje in povezovanje z dojenčkom. Logično – dojenčki po fiziološkem porodu so budnejši in dojenje lažje steče. Prednost dule je, da je neodvisna: ni niti del ženskine socialne mreže niti bolnišničnega osebja. Z žensko ostane ves čas poroda. Osebno ostanem z družino toliko časa, dokler se otrok uspešno ne podoji. Ključno je tudi, da se ženska z dulo dobro ujame.

Na kaj ste kot dula najbolj ponosni vi?

Vesela sem, da imajo ženske, pari, ki se obrnejo name, da bi se čim bolje pripravili na porod, dobre, zelo lepe izkušnje tako s porodom kot z dojenjem. Najbolj sem ponosna na uspehe žensk, ki so imele prej slabo izkušnjo s porodom oziroma dojenjem. Nekatere so imele predhodni carski rez ali vakuum, dojenje pri prejšnjem otroku ali otrocih ni steklo ipd. Ali pa so – dobro opremljene z znanjem in pripravljene – brez težav po naravni poti rodile, kljub temu da je bil otrok zelo velik, ali pa so večino nosečnosti preživele v strahu in skrbeh (na primer po umetni oploditvi, izgubi, splavih). Dobra porodna izkušnja jim vrne moč in lepo je biti priča tako izjemni preobrazbi, opazovati, kako so povezane z dojenčkom, partnerjem, kako z njo zacveti vsa družina.