Sofia Streisand 1 Odkrito.si

Med pripravo muzikala Mojster in Margareta so se ...

neda ukraden Svet24.si

FOTO: Neda, babica treh vnukov, je dopolnila 69 ...

sladoled uvodna Svet24.si

Za vsak astrološki znak drugačna ohladitev

reševanje jamarja Svet24.si

FOTO: Padajoče kamenje jamarju prebilo čelado, ...

meghan harry Svet24.si

Harry in Meghan sta bila ostro napadena, brani ju ...

marijana Njena.si

Ljubezen na vasi: Ima voditeljica dvojčico?

luka_basi21 Njena.si

Vesela novica za oboževalce Luke Basija

Streljanje z neba

Katja Božič, Zarja, 02.07.2019 14:01:49

Ena od zadnjih neviht nam je postregla s točo neverjetnih razsežnosti, ponekod so na zemljo padle celo krogle v velikosti grenivke.

Delite na:
Streljanje z neba
Zrna toče so bila velika tudi v velikosti grenivke. osebni arhiv

Nočemo si niti predstavljati, kaj bi se zgodilo, če bi nas zadel takšen delec, ki prileti z neba s hitrostjo od 120 do 150 kilometrov na uro! Na srečo orjaška toča ni poškodovala ali, bog ne daj, ubila nikogar. Kar je – kar pomislite, kakšni izstrelki so leteli z neba – vsaj majhen čudež. Kako so jo odnesle živali na prostem, ni znano. Meteorolog Branko Gregorčič iz Agencije republike Slovenije za okolje sicer pomirja, da se nevihte s tako veliko točo pojavijo zelo redko in na zelo omejenem območju ter najpogosteje pozno popoldne ali proti večeru, ko so ljudje že v svojih domovih ali se lahko tja pravočasno umaknejo. A vseeno: se moramo po novem bati, kaj bo priletelo z neba?

Katastrofalne toče, prekletstvo marsikakšnega kmeta, ki mu ledena zrna na polju, v vinogradih in sadovnjakih lahko v nekaj minutah uničijo ves pridelek, v Sloveniji poznamo že od nekdaj. Pred tem nesrečnim pojavom so se v zgodovini poskušali obvarovati na najrazličnejše načine – s streljanjem z možnarji, z raketami, molitvijo. Ena najstarejših oblik je zvonjenje cerkvenih zvonov, ki pred hudo uro v nekaterih krajih še zvonijo, nekateri pa se v Sloveniji s točo še vedno spopadajo tudi s pomočjo letal. Eni v to verjamejo, drugi ne, strokovnjaki pa pravijo, da učinkovitosti delovanja vsega naštetega niso nikoli ustrezno dokazali. Zato se moramo proti toči zaščititi, kakor vemo, znamo in zmoremo. Ker leži Slovenija na enem najbolj nevihtnih območij v Evropi, jo imamo v toplih mesecih, torej od maja do septembra, nekajkrat vsako leto. Čeprav so zrna po navadi velikosti graha, oreha ali izjemoma kurjega jajca (zrna v velikosti pomaranče so bila znana predvsem za Severno Ameriko in Indijo), nas je že lani 8. junija presenetila nevihta s podobno velikimi zrni toče kot letos. »V resnici je vsako leto nekaj primerov debele toče. Sam se tako debele toče res ne spomnim, ampak to ne pomeni, da je še ni bilo,« pravi Gregorčič. »Zanimive podatke lahko najdemo v knjigi pokojnega kolega Mirana Trontlja Kronika izrednih vremenskih dogodkov XX. stoletja, v kateri lahko na primer najdemo zapise, da je 27. julija 1937 strašna nevihta s točo v Dobrepolju v Suhi krajini povzročila milijonsko škodo, da je bila maja 1955 na Primorskem toča, ki je predvsem v Brdih naredila velikansko škodo, da je 4. julija 1965 vrtinčast veter na območju Hruševja–Postojne–Ravbarkomande–Škocjana–Cerknice podrl 100.000 m³ lesne mase. Neurij s točo je bilo precej tudi v letih 1978, 1979, 1980, 1987, 1988, 1989, 1992, 1993, 1994 ... Morda lahko omenimo še tornado 23. 8. 1986 na območju med Novim svetom pri Hotedršici in Tomišljem.« 
 
Izstrelki s hitrostjo 150 kilometrov. Toče v resnici ne moremo predvideti. Meteorološke razmere, ki omogočajo nastanek močnih neviht, lahko napovemo dan ali dva vnaprej, ne pa tudi njihove lokacije. Meteorologi lahko na podlagi radarskih meritev, ki se izvajajo na vsakih pet minut, z uporabo posebnega algoritma verjetnost pojava toče le predvidijo. To lahko na njihovi spletni strani (http://meteo.arso.gov.si/met/sl/warning/hail/) spremljamo tudi sami. Nevihte, ki trosijo točo na ozemlju okoli en kvadratni kilometer, se v Sloveniji pojavljajo nekaj desetkrat na leto, take, ki prizadenejo ozemlje nekaj kvadratnih kilometrov, nekajkrat, tiste z večjim obsegom pa vsakih nekaj let enkrat. Toča, ki nas je presenetila prejšnji torek, je najbolj pustošila prav tam, kjer je udarila že lani: v občinah Kočevje in Črnomelj, nekaj težav so imeli tudi v občinah Ribnica in Sodražica. Zrna toče, ki so padala na jugovzhodu Slovenije v Poljanski dolini ob Kolpi, so še tri ure po nevihti v premeru merila tudi do 11 cm. Velika sreča torej, da niso nikogar ranila. »Toča so po navadi sprimki manjših zrn v večje konglomerate, ki se ob udarcih razletijo. Če lahko naredijo luknje v vetrobranskih steklih in na strehah, domnevam, da bi lahko tudi huje poškodovala človeka. Zrna, premera do enajst centimetrov, namreč padajo na tla s hitrostjo od 120 do 150 kilometrov na uro. K sreči so tako velika padala na razmeroma majhnem območju, pa tudi verjetnost, da človeka zadene takšno zrno, je relativno majhna, saj ljudje v takih trenutkih po navadi poiščejo zavetje – razen tistih, ki hitijo pokrivat svoje avtomobile in se tako po nepotrebnem izpostavljajo nevarnosti. A v literaturi do zdaj pri nas še nisem zasledil smrtnega primera zaradi toče,« je še dejal Gregorčič.

Bog daj pohlevnega dežja! Glede na to, da nenehno pravimo, da se vreme spreminja, ali potemtakem lahko sumimo, da bo toče takih razsežnosti v prihodnje vse več? »Spremenljivost vremena na območju Alp je od nekdaj zelo velika. Temperature na tem območju so v zadnjih nekaj desetletjih v povprečju narasle za okoli dve stopinji C. Tako je v toplejšem ozračju lahko več vodne pare. Pretvorba vodne pare iz plina v kapljevino je zaradi sproščanja latentne toplote vir energije za neurja. Upravičeno nas lahko torej skrbi povečana možnost močnejših neurij v prihodnjih letih in desetletjih,« je še povedal Gregorčič. 

toca1a.jpg
Slovenija leži na pretežno nevihtnem območju.
shutterstock

Tudi Bločan Dušan Kaplan, ki že vrsto let opazuje vreme in s pomočjo ljudske modrosti napoveduje, kaj si lahko obetamo v prihodnosti, meni, da ni več vse tako, kot je bilo. »Do konca vročinskega vala okoli polne lune v torek (danes, op. a.) se bo malo ohladilo, temu bo sledil naslednji vročinski val do začetka julija, ko se bo potem za en teden spet močno ohladilo. To pomeni, da se bo temperatura s 36 za nekaj dni spustila na okoli 15 stopinj, potem pa se začenja tretji val, ki bo zdržal do 15. avgusta. Takrat se bo začelo počasi hladiti in konec avgusta bomo imeli že krasno jesensko vreme s temperaturami okoli 16 stopinj. Vmes, med vdori hladnega zraka, lahko vedno pričakujemo tudi točo in podobne nevšečnosti. To je takrat normalno – takoj ko je razlika v temperaturi za 20 stopinj in je malo hladnega zraka na vrhu in spodaj, se zgodi, kar se je v Beli krajini in na Kočevskem. V preteklosti smo že imeli ekstremne vremenske dogodke, recimo tornado na Blokah leta 1960, pa vetrolom pred petimi leti. Toče bo sicer manj na višinah nad osemsto metri, tam je kvečjemu kakšna sodra, nižje pa lahko še pričakujemo podobne stvari, kot so bile v teh dneh. Kadar je moj ded poleti zagledal črn nevihtni oblak, je vedno rekel: 'Boh daj pohlevnega dežja!' in smo upali na najbolje. Kot kaže, bomo morali popraviti nekatere resnice in modrosti iz ljudskega izročila, ali pa sestaviti nove, primernejše temu času.«

Dirkalne hitrosti. Velikost toče je odvisna od vertikalnih hitrosti v nevihtnem oblaku in števila ciklov kroženja zrn znotraj oblaka. Končna hitrost padanja točnih zrn je odvisna od njihovega premera: drobna toča (od 1 do 2 cm) pada proti tlom s hitrostjo od 50 do 70 km/h. Srednje debela toča (od 3 do 5 cm) pada s hitrostjo od 80 do 120 km/h. Zelo debela toča (od 6 do 10 cm) pada s hitrostjo od 120 do 150 km/h.

Ali veste, kako nastane toča? Nevihtni oblak (cumulonimbus) nastane, kadar je v ozračju dovolj vlage, da temperatura razmeroma hitro pada z višino in da so sončni žarki dovolj močni. Temperature v spodnjem delu oblaka so najpogosteje med 15 in 20 stopinjami C, z višino pa temperatura pada. Nad okoli 4 km je že negativna in do vrha oblaka pade na okoli –55 do –60 stopinj C. Ob dviganju zraka se s padcem temperature relativna vlažnost zraka povečuje in kmalu nastopi zasičenje. Zato se vodna para izloča v obliki drobnih kapljic, ki jih vzgornik nosi s seboj navzgor. V območju negativnih temperatur nekatere zmrznejo. Velikost toče je odvisna od hitrosti dvigovanja vzgornika. Najdebelejša toča, debeline recimo od šest do enajst centimetrov, nastane v oblaku, kjer hitrosti presežejo 100 kilometrov na uro, nam je razložil Gregorčič. 

Slovenija, domovina neviht. Pri nas so nevihte tako pogoste, ker se srečujejo vplivi celinskega in gorskega podnebja. Prvi vpliv nam prinaša vlago, drugi pregrevanje in tretji prisilni dvig. Zato so pri nas naravne razmere zelo naklonjene nastanku nevihtnih oblakov. Enako velja za večino alpskih držav – najmočnejše so nevihte na meji med ravninskim pregretim svetom in predalpskim svetom – sem spada Slovenija pa tudi severna Italija, velik del Avstrije, južna Nemčija, zahodna Francija. 

Ture v gore končajte zgodaj! Najmočnejše nevihte se razvijejo v drugi polovici popoldneva ali zvečer, ko se zrak pregreje. Če planinarimo, se v gore odpravimo zgodaj zjutraj, da turo do dvanajste, trinajste ure končamo in si poiščemo primerno zavetje (tudi pred močnim soncem). Zaradi nižje vertikalne hitrosti vetra v nevihtnih oblakih je verjetnost velikih zrn toče v visokogorju razmeroma majhna, so pa toliko bolj nevarne strele in vetrolomi. Kmetom pa pred točo preostane pasivna obramba – eno je zavarovanje pridelka pri zavarovalnici, drugo pa so zaščitne mreže nad trajnimi nasadi. Njihova postavitev sicer zahteva veliko investicijo, a naj bi se v krajih, kjer vsaj enkrat na leto pada toča, povrnila v nekaj letih. 

Ženske prsi na nebu. Torkovo nevihto so predvsem na Gorenjskem zaznamovali posebno zanimivi oblaki mamatusi. Nekateri spominjajo na gobice na nebu, drugi na mehurčke, tretji pa na ženske prsi, po katerih so dobili ime. Ti oblaki so običajno znak razpadanja nevihtnega oblaka in so še posebno lepi, kadar jih obsije zahajajoče sonce.

Objavljeno v reviji Zarja št. 25, 28. 6. 2019.