4_Isaac in Patricija_fb Odkrito.si

Isaac Palma ima strto srce

ante mahkota Svet24.si

Umrl je vrhunski slovenski alpinist, mož Marjane ...

Roka, negativna energija Petisvet.si

Če bi vedeli, kaj se skriva za hudobijo

Ivan Mikec Svet24.si

Ivan je gorečo blazino porinil ženi Ani v naročje

prometna, noč, splošna Svet24.si

V razbitinah je umrla udeleženka priljubljenega ...

gaja_decembra_matic_gabriel_01 Najstnica.si

Mlada slovenska pevka spet navdušila

Indira Ekić in Matic Kolenc Njena.si

Indira pokazala neverjetno spremembo

Dobro počutje

Stiske otrok in mladostnikov

Urša Blejc, Ženska, 10.06.2017 13:00:00

Naš lastni občutek nemoči je lahko glavno vodilo, ko se odločamo, ali bomo poiskali pomoč, ko ima naš otrok čustvene in vedenjske težave.

Delite na:
Stiske otrok in mladostnikov

Če poiščemo pomoč, to ne pomeni, da smo kot starši odpovedali, meni psihologinja mag. Ranja Salmič iz svetovalnice Prima pomoč, ampak je to, prav nasprotno, znak moči in pripravljenosti, da težavo premagamo.

V se več otrok dobi diagnozo katere od čustvenih in vedenjskih motenj. Vse več jih prejema tudi zdravila. Ranja Salmič, ki je magistrica znanosti na področju duševnega zdravja otrok in mladostnikov, ugotavlja, da to ni zgolj zato, ker bi bilo duševnih stisk pri otrocih dandanes v resnici toliko več. »Mislim, da je več predvsem opredeljenih diagnoz. Neko simptomatsko vedenje danes prej označimo kot bolezensko. Veliko vedenjskih posebnosti pa je pravzaprav del razvoja, ki je pri vsakem otroku drugačen. Otroci se namreč razlikujejo v temperamentu, hitrosti razvoja in podobno.«

Razvojna značilnost ali motnja

Ena od diagnoz, ki jo ima v zahodnem svetu že vsak deseti otrok, je motnja hiperaktivnosti s pomanjkanjem pozornosti. »Merila za postavitev te diagnoze so še vedno predmet debat. Med njimi je na primer tudi to, da se otrok ne more zbrati, da se težko organizira skozi dan … To pa so razvojne značilnosti, ki se pojavljajo pri veliko otrocih. Seveda to ni dovolj za diagnozo, a tudi veliko drugih meril ni objektivno dokazljivih,« ugotavlja sogovornica.

Koliko je torej v resnici otrok s to motnjo? »Neka resnična prevalenca, ki naj bi držala, je dva do tri odstotke. Res pa je, da ima danes diagnozo že 11 do 12 odstotkov otrok v zahodnem svetu. Največji je delež v Združenih državah Amerike, v Sloveniji je nekaj manjši, a še veliko nižji je na Finskem ali v Franciji.«

Glede na povedano bi lahko sklepali, da preveč otrok prejema zdravila in mag. Ranja Salmič meni, da bi dejansko zdravila morala priti na vrsto šele, ko odpovedo vse druge možnosti obravnave. To je predvsem psihološko- -terapevtska obravnava, svetovanje staršem, učenje socialnih veščin za otroke in starše, prilagoditve v okolju (doma in v šoli), spremembe v rutini – v vzorcih spanja, prehrane in gibanja.

Ne smemo čakati predolgo

Otroku (in staršem) je težje pomagati, če z iskanjem pomoči odlašajo predolgo. Pri tem, kdaj je pravi čas, mag. Ranja Salmič svetuje, da se najbolj zanesemo na svoj starševski instinkt in ne toliko na poplavo priročnikov in internetnih nasvetov o vzgoji. »Pravi čas je takrat, ko vidimo, da je otroku težko in čutimo nemoč, ko mu ne znamo pomagati. Gre za povsem subjektivni občutek, ko zaznamo, da so vzorci čustvovanja in vedenja, ki jih otrok, kaže težava zanj ali za okolico. Subjektivna izkušnja je največ, kar imamo in meni se zdi intuicija zelo pomembna. Učitelji lahko povedo, da je otrok neprilagojen in da ne sledi pouku, a v šoli je cilj, da so otroci poslušni in da pouk nemoteno teče. Staršem pa naj bo predvsem pomembna otrokova dobrobit.«

Če je otrok nemiren, raztresen, se zapira vase, učno zaostaja ali se znajde v drugačni stiski, vse to so lahko razlogi za iskanje pomoči. To tudi ne pomeni, da smo kot starši odpovedali. »Prav je, da priznamo napake, iz tega se tudi otroci največ naučijo. Zmotljivi, pristni in čuteči starši so najboljša naložba v vzgojo.« Pomembno se ji zdi tudi, da se z otrokom pogovarjamo in da ga sprašujemo, kako mu gre v šoli, ali težko sledi, ali potrebuje pomoč, kako se razume s sošolci in učitelji … Takšna vprašanja med drugim otroku povedo, da nam zanj ni vseeno. Poleg tega strokovnjakinja poudarja, da so zgledi pomembnejši od besed. »Bolj pomembno je, da otroka sprašujemo in se z njim pogovarjamo, kot pa da ga učimo. Besedno učenje otroku ne ostane toliko kot modelno učenje.«

Pomembno se je pogovarjati

Težav, s katerimi otroci in starši prihajajo po pomoč, je veliko. »Otroci se pogosto počutijo nerazumljeni bodisi doma bodisi v šoli in to lahko preraste v vedenjske spremembe. Zato je medsebojna komunikacija pomembna. Pomaga nam razumeti njegovo zaznavanje različnih odnosov. Odrasli pogosto mislimo, da otroka razumemo, ker imamo določene izkušnje. A te nam ne pomagajo dosti, če otroka ne vprašamo po njegovih željah in ciljih, če se ne spustimo na njegovo raven, mu težko pridemo blizu.« Sama se v obravnavi najprej pogovori s starši, tako da ti sami povedo, kje vidijo bistvene težave, kakšne so njihove želje in cilji, ter kaj si želijo za svojega otroka. Naslednjič pridejo skupaj z otrokom in takrat tudi otrok pove, kako vse skupaj vidi. »Včasih vidi težave drugje, a največkrat jih samo opiše z drugačnimi besedami. Pridemo skupaj in se odločimo, na kakšen način bomo delali. Največkrat delamo na otrokovih primanjkljajih in ga tu podpremo. «

Sodelovanja ni vedno lahko doseči. »Najlažje je, kadar si otroci tako zelo želijo nekoga, ki bi jih razumel, da sami pripeljejo starše. Kadar je obratno, pa je treba malce več delati na motivaciji. Običajno smo kljub vsemu uspešni in otroci se pozneje čedalje bolj radi vračajo.« Njene glavne stranke so osnovnošolci in srednješolci. »Predšolskih otrok je malo, ker v tem obdobju težave še niso tako izrazito ali pa starši mislijo, da niso tako zelo resne in da bodo morda izzvenele same. V vrtcu okolje tudi še ni tako storilnostno naravnano in se čustveni in vedenjski primanjkljaji še ne odrazijo v manjši storilnosti.« A najbolj lahko otroku pomaga, če pride čim prej, ko se pojavijo težave. »Če začnemo z mladimi je to največja investicija.«

Spremembe z vsako generacijo

Pomoč pogosto potrebujejo tudi starši. Povsem razumljivo je namreč, da so naši otroci danes obnašajo drugače, kot smo se nekoč sami, ko smo bili še otroci. »To je normalno. Da je bilo včasih drugače govori vsaka generacija. Dejansko nekateri starši pridejo tudi z mislijo, da pomoč potrebuje otrok, a morda pomoč in podporo rabijo predvsem sami. V takih primerih v obravnavo vključim oba, otroka in starša,« še pove mag. Ranja Salmič.

Poudarja, da vzgoja v današnjem času ni lahko naloga. »Toliko zahtev, kot jih je v sodobnem času v starševstvu, v zgodovini še ni bilo – pri delu, vzgoji in še čemu. Mislim, da moramo razumeti tudi starše, ki vsega ne zmorejo. Včasih je bila za vzgojo otroka potrebna cela vas, danes pa pogosto mislimo, da lahko vse naredimo sami.«

Prvi korak je torej priznati si, da nečesa ne zmoremo in prositi za pomoč. »Če smo kot starši ranljivi in to pokažemo, prihranimo veliko sebi in otroku. Povsem normalno in človeško je iskati pomoč, saj ni posameznika, ki bi bil samozadosten. Potreba po sprejetosti in povezanosti je naša temeljna potreba. S tem, ko poiščemo pomoč tudi damo vedeti, da potrebujemo podporo in sprejetost v svojem čustvenem stanju. To ni strah, ampak je moč – pogum, da se pokažemo kot ranljivi in človeški.«