Ranjaki – metuljasti cvetovi za sončne kotičke
Kot sonce rumeno ali morda kot ogenj oranžno, včasih nežno rožnato ali popolnoma belo … Ranjaki s svojim cvetenjem popestrijo v juniju prav vsako zeleno trato. Čeprav ob obilici junijskega cvetja morda ostanejo nekoliko prezrti, pa lahko prav ranjaki na domačem vrtu popestrijo bodisi skalnjak, škarpo ali druge sončne in sušne kotičke.
Rod ranjakov (Anthyllis L.) spada v družino metuljnic. Tako kot drugi predstavniki te družine imajo tudi ranjaki značilen metuljast cvet. Rod obsega številne grmičaste in zelnate vrste ter je razširjen v Evropi, na Bližnjem vzhodu in v severni Afriki. V Sloveniji sta prisotni dve vrsti, in sicer A. jacquinii Kerner (jacquinijev ranjak) ter A. vulneraria L. (pravi ranjak). Slednji je zastopan še s štirimi podvrstami. Celoten rod je v slovenskem jeziku poimenovan po pravem ranjaku, saj latinska beseda vulneraria pomeni rano in nakazuje na njegovo vsesplošno uporabo v tradicionalni medicini.
Za pravi ranjak je značilno, da ima liste sestavljene iz sedmih parov več kot 1 cm dolgih eliptičnih lističev. Končni list je večji od preostalih, cel list pa je lahko dolg do 6 cm. Na vrhu 20 cm dolgega stebelca se konec maja ali junija nad podpornimi listi razvije socvetje, ki je sestavljeno iz sedečih metuljastih cvetov rumene, oranžne ali rdeče barve. Ti so veliki od 9 do 19 mm. Obarvanost cvetov pravega ranjaka je eden izmed razlikovalnih znakov posameznih podvrst. Te pa se med seboj ločijo tudi po pojavljanju v Sloveniji. Tako so doslej na primer podvrsto A. vulneraria subsp. carpatica našli le v Trenti in A. vulneraria subsp. praepropera le v Mojstrani.
Razlika med pravim ranjakom in jacquinijevim ranjakom
Pravi ranjak je vrsta, ki jo najpogosteje najdemo na travnikih vse od nižine pa do alpinskega pasu. Najraje ima suha in sončna rastišča. Tvori čudovite pritlikave neprave grmičke. Rastline namreč ne olesenijo, kar je značilnost pravih grmičkov.
Še bolj tipična vrsta kamnitih travnatih pobočij je jacquinijev ranjak. Zanj je značilno, da so listi sestavljeni iz drobnih ozkih in le do 1 cm dolgih lističev. Končni listič tu ni večji od drugih. Na posameznem listu je lahko kar od 7 do 15 parov lističev. Ti so po obeh straneh prileglo dlakavi, kar daje rastlini srebrno svilnat videz. Tudi na otip je rastlina prijetno mehka. Na približno 10 cm visokem stebelcu se nad podpornimi listi razvije socvetje, ki je podobno tistemu pri pravem ranjaku, le da so cvetovi veliki le do 1 cm in so rožnato, mesno rdeče ali belo obarvani. Rastlina tvori goste blazinice, ki zapolnijo vsako špranjo med skalami. Ima dolge in precej močne korenine, ki najdejo vsako razpoko v skalovju in rastlino trdno usidrajo v tla. Tako lahko kljubuje burji, a se hkrati nastavlja močnemu kraškemu soncu. Pred poškodbami sončnega sevanja jo varuje sivo zelena obarvanost listov, ki je posledica posebnih barvil. Ta preprečujejo poškodbe listov pri močnem sončnem sevanju.
Obe vrsti sta kot vir hrane priljubljeni za divje čebele z dolgimi jezički. Kajti le te lahko sežejo globoko v ustje cveta in dosežejo medičino. Čmrlji pa so pri pridobivanju nektarja iz pravega ranjaka ubrali popolnoma drugo taktiko. Ker so preveliki, da bi lahko s svojim ustnim aparatom segli v cvet, ga z zunanje strani pri dnu pregriznejo, naredijo luknjico in nato skoznjo posesajo medičino. Pri tem seveda cvet ostane neoprašen. Nekatere vrste rodu ranjakov so hrana tudi za ličinke nekaterih hroščev.
Nepogrešljiv v tradicionalni medicini
Že od nekdaj je pravi ranjak predstavljal pomembno rastlinsko vrsto v tradicionalni medicini. Ima učinek proti slabosti in je rahlo odvajalo. Kot že ime pove, so ga uporabljali predvsem za celjenje ran, odrgnin, ureznin, srbečice in težav s kožo. Uporabljal se je lahko svež ali posušen. Posušena socvetja pa so bila tudi nadomestek čaja. Čaj naj bi pomagal proti kašlju. Še dandanes je ranjak ena izmed glavnih sestavin različnih kozmetičnih pripravkov, pa tudi domačih čajnih mešanic.
Brez truda čudovit okras na vrtu
Ranjaki so tudi zelo lep okras na domačem vrtu. Gojiti jih ni težko, včasih jih je celo bolje pustiti pri miru in nanje malenkost pozabiti. Zagotoviti jim moramo le sončen prostor in odcedna tla, jacquinijev ranjak pa se bo najbolje počutil še ob kakšnem kamnu. Ranjaki so zelo primerni kot pokrovne rastline, saj tvorijo resnično zgoščene neprave nizke grmičke. S sajenjem tako nezahtevnih rastlin na naše vrtove bomo pridobili zagotovo več časa za uživanje ob pogledu na cvetice, ki nas obdajajo, pa še pestrost opraševalcev na vrtu se bo povečala.
