Posttravmatski stresni sindrom: Brazgotine na duši

Posttravmatska stresna motnja, za katero zbolimo, če smo v krču mesec ali dlje, lahko zelo negativno vpliva na naše življenje in povzroča večjo duševno stisko včasih še nekaj let po izpostavljenosti smrti ali grožnji s smrtjo, hudi telesni poškodbi ali grožnji s hudo telesno poškodbo. Nujno je, da skozi krizo ne gremo sami, ampak da si poiščemo podporo med bližnjimi in strokovnjaki.

Kako motnjo prepoznamo?

Prevladujejo čustva strahu, sramu, jeze, občutki krivde in nemoči. Njeni najbolj očitni znaki pa so:
- Ponavljajoča se vsiljiva podoživljanja travmatskega dogodka v obliki podob, misli in zaznav.
- Ponavljajoče se sanje o travmatskem dogodku.
- Izogibanje dražljajem, ki so povezani s travmatskim dogodkom.
- Otopelost oziroma na splošno slabše odzivanje na dogajanje v okolici, ki se lahko kaže tako, da se človek trudi, da bi se izognil mislim, občutkom in pogovorom, povezanim s travmatičnim dogodkom, da bi se izognil krajem ali ljudem, ki ga spominjajo na ta dogodek. Prizadeti denimo ni sposoben, da bi se spomnil kakšnega pomembnega vidika hude prometne nesreče ali posilstva.
- Težave z zbranostjo.
- Razdražljivost in izbruhi jeze.
- Motnje spanja.
- Omejeno čustvovanje.
- Pomanjkanje zanimanja za pomembne dejavnosti in sodelovanje pri njih.
- Huda duševna stiska ob soočenju z ljudmi, krajem ali s čim drugim, kar spominja na fizični napad.
- Občutek krivde zaradi travmatičnega dogodka.
- Občutek odmaknjenosti od drugih.
- Pomanjkanje zanimanja, osiromašeno načrtovanje prihodnosti.
- Glavoboli, vrtoglavica, bledost, močno potenje, motnje srčnega ritma, tesnobnost, občutki krivde zaradi travme, za katero sploh ni odgovoren.

Kaj lahko storimo?

Nujno je, da si po življenjski tragediji, ki nam izčrpa vse naravne sposobnosti celjenja ran, poiščemo psihoterapevtsko pomoč, morda tudi psihiatrično pomoč in podporne skupine. Slednje pa še zdaleč ne pomeni, da bomo lahko okrevali s čudežno paličico terapije, še naprej se moramo »pestovati« tudi sami, in sicer:
a. Z razmišljanjem:
- Spomnimo se stvari, ki so nam v preteklosti pomagale spoprijeti se s stresnimi dogodki, na primer ob smrti v družini, ločitvi.
- Spomnimo se stvari, ki nas navdajajo z upanjem, ki smo se jih ali se jih še vedno veselimo, pomislimo nanje, ko se ne počutimo dobro.
- Ne krivimo sebe za to, kar se je zgodilo.
- Negativne misli o travmatskem dogodku lahko spremenimo v vizualizacijo prijetnih dogodkov, prizorov, ob katerih se počutimo varno, bolj mirno in sproščeno.

b. S čustvi:
- Jeza, žalost in podobna čustva so povsem običajna po travmatski izkušnji, dovolimo si jih čutiti, izraziti.
- Strah ni pomanjkanje poguma in izraz šibkosti. Nekatere je sram sebi in drugim priznati, da jih je strah, razbremenimo se tega. Strah je vedno povezan z nesrečo oziroma nasiljem, saj je posledica zaznave grožnje za našo varnost in varnost drugih ljudi. Sproži se kot del samozaščitnega odziva.

c. S skrbjo za telesno zdravje in dobro počutje:
- Poskrbimo za dobro telesno počutje, dovolj spimo, počivajmo in redno jejmo.
- Jejmo zdravo, uravnoteženo in raznovrstno hrano, saj naše telo potrebuje različne snovi za zdravo delovanje. Čez dan zaužijmo več manjših obrokov in ne enega ali dveh obilnih. Zmanjšajmo količino kave in drugih snovi, ki stimulirajo odziv telesa.
- Rekreirajmo se, vendar ne pretiravajmo. Poslušajmo svoje telo. Kadar smo utrujeni, potrebujemo počitek.
- Napetost lahko sprostimo z različnimi sprostitvenimi tehnikami, kot so mišična relaksacija, avtogeni trening, meditacija, z masažo, kopeljo, sprehodom.
- Kadar se ob podoživljanju travmatskega dogodka vznemirimo, se lahko umirimo z mirnim in enakomernim dihanjem.

d. Z vedenjem:
- O travmatski izkušnji, o svojih težavah, o tem, kako se počutimo, kaj doživljamo in o čem premišljujemo, se pogovarjajmo z zaupnimi osebami. Pogovor o tem, kar je ogrozilo naše življenje, nam lahko pomaga ustrezno predelati travmatske spomine, zmanjšati z njimi povezana močna čustva, razumeti vpliv izkušnje na naše razmišljanje o sebi in življenju.
- Lahko pišemo dnevnik.
- Ne zapirajmo se vase in ne izključimo bližnjih iz svojega življenja.
- Ne izogibajmo se situacijam, ki jih povezujemo s travmatskim dogodkom, postopoma se soočajmo z njimi. Izogibanje nas sčasoma lahko zelo omeji v našem življenju.
- Postopoma vzpostavimo svoj običajni ritem, če smo utrujeni in se ne počutimo dobro, pa ne pretiravajmo z dnevnimi obveznostmi.
- Začnimo sprejemati manjše in manj pomembne odločitve, to nam bo vrnilo občutek nadzora nad življenjem.
- Počnimo stvari, ob katerih se počutimo dobro, da se lahko vsaj nekoliko sprostimo.
- Svojih obveznosti se lotevajmo postopno in previdno. Po hudem stresu je verjetnost, da se nam zgodi kakšna nesreča, večja.
- Izogibajmo se uživanju alkohola in podobnih sredstev, denimo pomirjeval, za ublažitev čustvene stiske. Odvisnost od njih ne bo prispevala k okrevanju, postala bo samo še dodatna težava.
- In poudarimo še enkrat, poiščimo strokovno pomoč zdravnika, psihologa, psihoterapevta. Pri soočanju s posledicami travmatskega dogodka in njihovi predelavi ter pri ponovnem vzpostavljanju občutka ravnovesja in varnosti sta lahko pomembna podpora svetovanje in psihoterapevtska pomoč.

Pomen najbližjih

Pomembno vlogo pri spoprijemanju s posledicami po travmatski izkušnji ima podpora posameznikovega socialnega okolja, zlasti družine in skupnosti. Podporni medosebni odnosi so namreč eden glavnih varovalnih dejavnikov, ki spodbujajo prožnost, delujejo preventivno in lahko ublažijo posledice nesreče oziroma kriznega dogodka.
Študije kažejo, da po hudih nesrečah hitreje okrevajo ljudje z individualnimi varovalnimi dejavniki. Ti pa so:
- dobri odnosi z drugimi in zmožnost sprejeti pomoč,
- kognitivne sposobnosti,
- uravnavanje čustev, nadzor impulzov,
- dobre komunikacijske veščine,
- dojemljivost in sočutje za nesreče drugih, saj se iz njih tudi sami lahko ogromno naučimo,
- pozitivna samopodoba,
- upanje,
- zmožnost videti smisel,
- vera in občutek, da nekomu pripadamo,
- izkušnja, občutek, da lahko prispevamo k življenju v skupnosti,
- ustvarjalnost,
- prijetna čustva in humor,
- občutek nadzora,
- neodvisnost, avtonomija, kar denimo pomeni, da se umaknemo od odnosov in situacij, ki niso dobre za nas,
- zaupanje vase in v druge ljudi,
- delo na sebi oziroma skrb za svoj osebnostni razvoj,
- prilagodljivost oziroma zmožnost prilagajanja spremembam,
- aktivno reševanje težav s primernimi veščinami glede na situacijo in osebo,
- prepričanje, da lahko stres krepi človeka, k čemur spodbuja že pregovor: »Kar ne ubije, nas okrepi.«
- zmožnost videti stresno situacijo kot priložnost,
- vztrajnost, kar pomeni, da se borimo kljub težavam,
- sprejemanje neprijetnih čustev in prepričanje, da negativne izkušnje lahko pripomorejo k naši osebnostni rasti.
- dostop do preventivnih aktivnosti in virov ter njihova uporaba.

Pozitivna plat travme

Skozi travmatično izkušnjo lahko torej razvijemo prožnost, to je sposobnost, da se pozitivno prilagodimo, rastemo in uspevamo, ne glede na to, kaj se zgodi v našem življenju. Je sposobnost, da v časih stiske ali povečanega stresa ponovno vzpostavimo osebnostno ravnovesje in se postavimo na noge, močnejši kot pred tem.