Panika in anksioznost na pohodu
Hiter tempo življenja, nove tehnologije, odtujeni odnosi, povečan stres na delovnem mestu ... vse to so dejavniki, ki so gotovo pripomogli k temu, da ta hip beležimo največje število psihičnih motenj v zgodovini.
Depresija, denimo, bo po napovedih nekaterih zdravnikov čez nekaj let najpogostejša bolezen na svetu. Poleg depresije pa se v zadnjem času vse več govori tudi o anksioznosti, predvsem med mlajšo generacijo, vendar pa to nikakor ne pomeni, da so odrasli nanjo imuni.
Tesnobne motnje niso samo občasni napadi panike (nenadno hitro razbijanje srca, bolečina v prsih, slabost, dušenje, kar pogosto spominja na srčni infarkt) ali tesnobe (tiščanje v prsih in hud strah). Razdelimo jih lahko na osem skupin, med katerimi so najbolj razširjene panična motnja (ponavljajoči se panični napadi), socialna anksioznost (hud strah pred javnim nastopanjem, neznanimi ljudmi, pogovarjanjem po telefonu, sklepanjem prijateljstev, izpostavljanjem v družbi) in generalizirana anksiozna motnja (napadi tesnobe, neutemeljena skrb v situacijah, ki človeka sicer ne ogrožajo). Poleg teh mednje spadajo še posttravmatska stresna motnja (po travmatičnih dogodkih se pojavijo ponavljajoči se napadi panike), separacijska anksioznost (strah pred zapustitvijo, odhodom od doma, močna navezanost na ljudi, ki so ti blizu), selektivni mutizem (komunikacijska anksioznost), različne fobije in agorafobija (strah pred odprtimi prostori, ki jih oseba dojema kot potencialno nevarne).
Ravno zaradi opisanih motenj v zadnjem času tudi v Sloveniji največ ljudi poišče strokovno pomoč. Hude oblike teh motenj lahko namreč privedejo do tega, da je človek popolnoma nezmožen delovanja v družbi.
Mašina zgodba
Dvajsetletna Maša je pred začetkom napadov panike živela povsem običajno življenje. Poleg predavanj je redno opravljala študentsko delo, se družila s prijatelji, imela kup hobijev in zanimanj. Nekega običajnega dne, ko je prišla domov, so se ji začele tresti roke in postala je utrujena. Ker temu ni pripisovala prevelike pozornosti, se je ulegla, da bi se malo odpočila, vendar simptomi niso izginili. Pojavilo se je še razbijanje srca, občutek dušenja, stiskanje pri srcu, občutek slabosti in omedlevice, prepričana je bila, da bo umrla. Napad je minil po desetih minutah in naslednji dan je normalno nadaljevala svoje življenje, misleč, da je šlo za enkratno situacijo. Vendar pa so se napadi v naslednjih dneh stopnjevali, dokler ni prišlo tako daleč, da si ni upala več zapustiti stanovanja. Takrat je poiskala zdravniško pomoč. Začelo se je obdobje intenzivnega zdravljenja, psihoterapije in dela na sebi. A čeprav se je stanje vmes večkrat izboljšalo, je eno leto po postavitvi diagnoze pristala v psihiatrični bolnišnici. V tem času se je tesnobnim motnjam pridružila tudi depresija, posledica kombinacije različnih zdravil, ki jih je bila prisiljena jemati.
»Če bi mi kdo pred dvema letoma rekel, da se bom znašla tukaj, mu ne bi nikoli verjela,« pripoveduje. »Vendar so tesnobne motnje zdaj del mene in sprejeti moram to, da so v procesu zdravljenja vzponi in padci.« Dodaja, da je najpomembnejše delo na sebi in pogovor o tem. Tu nima v mislih samo pogovora z ljudmi, ki preživljajo enake težave, in s strokovnjaki, marveč želi spodbuditi tudi diskurz o tem v javnosti. »Psihična motnja je telesna okvara, na katero oboleli ne more vplivati. Žal pa smo še vedno tarča hude stigmatizacije. Če imaš raka in se zdraviš v bolnici, ti nihče ne bo rekel 'Sam si kriv' ali pa 'Potrudi se, boš že ozdravel', psihični bolniki pa so še vedno vse prepogosto deležni komentarjev v smislu 'Zakaj nisi bolj optimističen/a' ali 'Vse je samo v glavi'.« Ravno zato je na svojih družbenih omrežjih in blogu zasnovala družbeno odgovorni projekt, s katerim želi ozavestiti javnost o tem, kaj so duševne bolezni, in vzpostaviti neformalno mrežo pomoči. Sicer pa je o svoji prihodnosti ne glede na psihično motnjo optimistična. »Želim si nadaljevati študij socialnega dela, moj cilj v življenju so namreč reforme na področju duševnega zdravja.«
Pomoč
Če se tudi vi soočate s tesnobnimi motnjami, ne oklevajte in si poiščite pomoč. Na območju Ljubljane se s tovrstnimi motnjami ukvarjajo Psihiatrična klinika Ljubljana, njena podružnica Center za mentalno zdravje in Center za izvenbolnišnično psihiatrijo na Polikliniki UKC Ljubljana. Na voljo je tudi brezplačni SOS telefon Klic v duševni stiski, s somišljeniki pa se lahko povežete na blogu Ne pozabi nase, vzemi si čas zase (instagram: @nepozabinase).
