Otroci in slabovidnost

Vid in sluh sta vsekakor zelo pomembni čutili, in če se težave s sluhom lahko hitro odkrijejo, saj se otrok na zvoke okolice ne odziva, so težave z vidom pogosto nekoliko bolj skrite. Treba se je zavedati, da novorojenčki vidijo slabo oziroma sta njihov vid in zaznavanje okolice močno omejena. Ločijo gibe in vidijo predmete, ki so od njihovih oči oddaljeni nekje do trideset centimetrov, pozneje začnejo razločiti grobe poteze obraza nekje do enega metra oddaljenosti, šele pri prvem letu pa začnejo obraze razločevati po podrobnostih. Barve vidijo bolj blede, sprva zgolj rdečo in zeleno, pri petih mesecih pa začnejo razvijati koordinacijo vida, rok in telesa ter tudi globinsko zaznavati svet okrog sebe.

Povsem jasno je, da so starši tisti, ki otrokom kažejo in razlagajo svet okoli njih. Predmete, ljudi, igrače, okolje … otrok pač ne ve, kaj je drevo, avto, knjiga, omara …, dokler mu vsega starš ne pokaže in tudi opiše. Tako se otroci pač učijo in začnejo razločevati svet. Podobo sorodnikov bo začel povezovati z glasovi, vonjem, tudi otipom, ampak … Kako ugotoviti, da otrok slabo vidi? Kaj, če otrok slabo vidi že od rojstva? On vidi svet okoli sebe, kot ga vidi in kot ste mu ga opisali. Otrok ne ve, da bi morala biti slika bolj ostra, jasnejša oziroma kot temu radi rečejo strokovnjaki, »otroško oko zna odlično goljufati, sploh ker jim možgani pri tem pomagajo«. Ena od značilnih težav je hoja po stopnicah, saj slabovidni otroci pogosto slabo dojemajo globino in z nogo pogosto tipajo ali pa – sploh če gre za neznan teren – preprosto zgrešijo stopnico in padejo. Kadar slabo oziroma slabše vidijo na eno oko, začnejo obračati glavo in bolj obremenijo zdravo oko, zelo značilen simptom pa je tudi škiljenje. Škiljenje je pogosto posledica napenjanja oči, da bi izostrile sliko oziroma pogled usmerile v isto točko. Pri škiljenju pogosto pomaga – tudi če otrok že nosi očala – pokrivanje boljšega očesa s posebnimi obliži in treniranje slabšega očesa.

In kaj potem?

Otrokovo slabovidnost bo prej ali slej ugotovil tudi pediater na enem od kontrolnih pregledov in vam predpisal napotnico za obisk oftalmologa. Čakalne vrste so dolge. Zato se pozanimajte pri kateri od optik (preverite pri znancih z izkušnjami, koga in zakaj vam priporočajo), ali lahko z napotnico pridete na pregled k njim (največkrat lahko) in tako skrajšate čakalno dobo.

Ena od težav, s katero se boste starši spopadli že na pregledu pri pediatru, je ta, da otroci neradi sodelujejo. Zanima jih vse drugo, poleg tega jim sploh prvič kažejo slike, za katere ne vedo, kaj predstavljajo (na primer starinski ključ, volk, ki bi lahko bil tudi lisica …), mnogi še ne ločijo leve od desne, oftalmologi pa sploh nimajo potrpljenja ali volje, da bi se podrobneje posvetili otrokovim težavam, in vas bodo na hitro odpravili. Sodobne aparature sicer pri tem pomagajo, a niso nujno zanesljive, in slehernega starša bodo natančna razlaga, kakšen nasvet in spodbudna beseda potolažili in mu vlili upanje, da bo nekega dne otrok videl tudi brez očal.

Očala

Slabovidnost zdravimo z očali. Kam boste šli po očala in koliko boste odšteli zanje? Država vam pri tem prav veliko ne bo pomagala, morda boste z receptom pokrili stroške okvirjev, leč pa že najbrž ne. Sploh če vaš otrok vidi slabo in potrebuje debelejše leče. Zavarovanje tega pač ne pokrije! Upoštevati morate tudi to, da so očala, sploh manjšim otrokom, pogosto v napoto in jih motijo, zato ne bodite presenečeni, če bodo več kot enkrat padla po tleh, če se bo nanje kdo usedel, jih pohodil, izgubil … Seveda, nesreče se dogajajo, zato naj bodo leče plastične, okvirji pa trpežni in fleksibilni, ki se lahko upognejo, ne pa tudi zlomijo. Pozabite na dizajnerske okvirje – otroci rastejo in že čez eno leto bo morda/najbrž dobil druga očala, pa tudi poškodujejo se hitreje, kot si mislite. Če že, potem nekaj več denarja namenite lečam in njihovi debelini.

Otrok se bo moral na očala navaditi, zato bodite na začetku strpni in ne pričakujte, kaj šele, da bi od otroka zahtevali, da bo očala nosil ves čas. Za otroka je to velika sprememba – marsikaj bo videl drugače, oči bodo nekoliko bolj spočite, potožiti zna zaradi bolečin (nosni koren, za ušesi …), poleg tega bo moral biti tudi bolj previden, sploh pri igri. Otroka je treba čim prej navaditi na odgovornost in skrb za očala – naj bodo zvečer pospravljena, čez dan pa čista in na otrokovem nosu.

Okolica

Nekdaj so bili otroci, ki so škilili, predmet posmeha in očala jim pri druženju niso pomagala. Najprej zasmehovani kot 'škiliji', pozneje v najboljšem primeru 'špeglarji', ob vstopu v šolske klopi pa obvezno 'piflarji'. Danes so otroci z očali glavni – preprosto zato, ker izstopajo in so drugačni. In lepo je vedeti, da je drugačno sprejeto in občudovano, kajne? Vsi bodo želeli poskusiti otrokova očala in nenadoma bo v družbi glavni.

Ivo Rimc, tehnik optik in študent optometrije, direktor Optike Rimc Brežice

Ali opažate povečanje slabovidnosti med najmlajšimi?

Pri nas opažamo povečanje slabovidnosti (ambliopije) na splošno, ne samo pri otrocih. Veliko ljudi potrebuje očala za različne vrste slabovidnosti, tako da si ne bi upal trditi, da gre za povečanje slabovidnosti zgolj pri otrocih. Današnje življenje se z uporabo novih tehnologij vsekakor spreminja.

Kaj je bolj pogosto: da otroci slabo vidijo na blizu ali na daleč?

Zelo posplošeno lahko rečemo, da je pri otrocih pogostejša kratkovidnost (miopija), torej da ne vidijo dobro na daleč, in/ali astigmatizem, ki vključuje še ne ostro sliko. Vsekakor so prisotni tudi primeri daljnovidnosti (hipermetropije), ki se občasno lahko veže na eno od oblik strobizma (škiljenje) in se razvije pri otrocih, mlajših od treh let. Treba ga je nemudoma korigirati z očali, da se lahko vid in vidna pot normalno razvijata. V teh primerih gre pogosto za genske motnje in prirojene očesne napake, ki jih praviloma vedno spremlja tudi slabovidnost.

Ali je slabovidnost posledica televizorjev in vseh pametnih naprav s hitrim osveževanjem slike in premalo časa, preživetega zunaj?

Preveč časa, preživetega pred vsemi mogočimi sodobnimi napravami, je vsekakor vzrok za pridobljeno slabovidnost. Ena od težav je ta, da držimo oziroma smo preblizu zaslonom – ta razdalja bi morala vedno znašati najmanj 25–30 centimetrov, odvisno od velikosti. Še pomembnejše pa je, da se spreminja sposobnost očesne akomodacije (spreminjanje goriščne razdalje) na blizu, kar je sicer bolj pogosto po štiridesetem letu in povzroča slabovidnost, saj se s tem zavestno ne ukvarjamo. Težava je, da pozabimo mežikati in imamo posledično bolj suho roženico, oči pa se znajdejo po svoje. Staršem priporočam, naj svoje malčke opozarjajo na mežikanje in se predvsem trudijo, da otroci čim manj časa preživijo pred zasloni, saj hitro osveževanje slike vpliva tako na možgane kot zbranost in posledično povzroča slabovidnost. Ne vem, ali so to že znanstveno dokazali, sem pa prepričan, da naši predniki s tem niso imeli težav, oko in celotna vidna pot pa sta popolnoma enaka. Je pa znanstveno dokazano, da je zelena barva tista, ki nas pomirja in sprošča, zato je gibanje v naravi zelo pomemben dejavnik dobrega vida in seveda tudi odraščanja na splošno.