Screenshot_2 Svet24.si

Umrl je Božidar Lapaine, hrvaški oblikovalec ...

fantka Svet24.si

Drobna zadovoljstva vodijo v prostor neskončnih ...

1663812312-036mv Necenzurirano

Kakšna stavka? Največja zasebna klinika podira ...

janez janša, shod Reporter.si

Kdo ima koga za norca? Janša, večkrat v ...

kozelj ronaldo Ekipa24.si

250 evrov kazni za Janeza, kar pa ne bo šlo iz ...

pakiranje Njena.si

Celotnega pakiranja in selitve v oddaji ne vidite

novak djokovic Ekipa24.si

Je zaradi tega počilo med Đokovićem in ...

Mama jo je pri 19 letih zaklenila v stanovanje

Andreja Paljevec, Ženska, 29.08.2018 12:01:27

Marja Černelič odkrito o svojem odnosu do mame in očeta ter svoji knjigi Šola življenja – spoznanja na moji poti.

Delite na:
Mama jo je pri 19 letih zaklenila v stanovanje
Pomembno je zavedanje, da je vse odvisno od vas samih. Thinkstock Photos

Kakovosten odnos z mamo je izmed vseh odnosov najpomembnejši, saj v največji meri vpliva na nas in naš pogled na svet. V knjigi Drugo rojstvo; Si za to, da se rodiva skupaj? ga v svoji osebni zgodbi pogumno in lucidno razkriva Marja Černelič, univerzitetna diplomirana ekonomistka in magistrica znanosti s področja organizacije in poslovodenja, hkrati pa tudi bioterapevtka in svetovalka za osebnostni razvoj.

Marja s pomočjo analitične psihologije in simbolnega jezika mitološkega tarota razpleta Ariadnino nit svoje življenjske zgodbe, ki sta jo zaznamovala odsotnost očeta in zapleten odnos z materjo. Knjigo, ki se simbolično začne s karto Norčka in konča s karto Sveta velike arkane tarota, je pisala več let ter vanjo vključila dragocene modrosti in citate o zorenju človeške duše. Kot ugotavlja avtorica, ki se je znala soočiti s svojimi ranami in je ob tem doživela veliko notranjo preobrazbo, na svet pridemo nevedni in naivni iz temne luknje, kozmične maternice, potujemo skozi življenje in pri tem srečujemo in razrešujemo različne izzive, dokler prek spoznanj ne dosežemo celovitosti in občutka božanske enosti, ko se zgodi notranja poroka s samim seboj.

Obsežno knjigo s 460 stranmi je začela pisati leta 2009 na morju. Zanjo je potrebovala osem let introspektivnega življenja v precejšnji osami, v puščavi. Vzporedno z življenjsko zgodbo, zaznamovano z otroštvom v enostarševski družini, avtorica odstira poglobljeno psihološko obravnavo, prepleteno s simboličnim jezikom mitološkega tarota. Prek teh simbolov in poznavanja mitologije odkriva arhetipe, ki so po Jungu najmočnejši energetski »stroji«, ki nas preoblikujejo. Izkušnja očeta ji ni bila dana, spoznala ga je šele po materini smrti. Te se spominja kot dobre mame, ki ji je brezpogojno nudila vse, po drugi strani pa je imela tudi drugi pol v obliki velike, zahtevne in posesivne matere. Njun odnos je prepoznala v starogrškem mitu o Demetri in Kori.

Preberite tudi: V čem tiči bistvo korejske lepote? Kliknite TUKAJ!

Mit o Demetri in Kori

»Arhetipa, ki se dotakneta vsakogar, sta arhetip matere in arhetip očeta. Mojo zgodbo, povezano z mamo, ponazarja grški mit o Kori in Demetri, s katerim sem se poistovetila. Kora je bila punčka, ki je potem, ko jo je ugrabil Had, bog podzemlja, ugriznila v granatno jabolko ter postala noseča in Hadova žena. Nič več ni bila Kora, postala je Perzefona ali ta, ki ljubi noč. Tudi mene je dobesedno ugrabil Had. Mama me pri devetnajstih letih ni pustila nikamor. A je bila ljubezen močnejša, pa ne le ljubezen, ampak tudi uporništvo. Pri 19 letih me je zaklenila v stanovanje, ker je vedela, da se bom srečala s fantom. Hotela je preprečiti najino ljubezen, ampak zaman. Zgodilo se je nekaj podobnega kot v mitu. Demetra je neutrudno iskala svojo Koro in trpela. Tri mesece potem, ko sem od mame odšla, me mama sicer ni iskala, ampak je zelo trpela, in jaz tudi. V tem obdobju sem preko tete preverjala, ali je že zrel čas, da se ponovno vidiva in pogovoriva. Po treh mesecih sva imeli spet druga drugo, ampak tako kot v mitu, ne vse dni. Perzefona je bila pol leta v podzemlju, pri možu, pol leta pa je smela biti pri materi. Demetra je boginja plodnosti. Narava takrat, ko je hčerka pri njej, rodi, pol leta pa počiva, ko je mraz. Tako je bilo tudi pri meni, živela sem med dvema ognjema in se v obeh svetovih učila drugačnih lekcij. In tako sva bili z mamo do njene smrti tesno povezani.«

Marja je odraščala v ozračju, kjer je bilo prepovedano karkoli spraševati o očetu. In ker je bila brez očeta, je v sebi čutila veliko praznino, črno luknjo v smislu lastne vrednosti in zavedanja svojih korenin. Dolgo časa si ni dovolila izraziti se, imela je navado biti tiho, tudi če je poznala odgovor. Tri leta po mamini smrti, leta 2003, je poiskala očeta, ki je nosil isti priimek kot ona. Na poti k njemu jo je spremljala osemnajstletna hči. Pri svojih 40 letih ga je končno spoznala in dana so jima bila tri leta do njegove smrti. Spoznala je tudi tri polsestre in enega polbrata. Kmalu po njenem rojstvu se je namreč oče poročil in si ustvaril novo družino. Srečanje z očetom je bilo zelo čustveno nabito doživetje, prepleteno s sinhronijo, tako kot vse v njenem življenju Njegova žena je umrla maja, sama pa je bila pri njem julija. Natanko ob pravem času.

Spoznanja v šoli življenja

Celoten proces osvobajanja in zakonitosti osebnega zorenja je opisala v drugem delu knjige z naslovom Šola življenja – spoznanja na moji poti. Ko je na svoji poti poglobljeno raziskovala samo sebe in hodila na individualne ter skupinske terapevtske seanse, je počasi spoznavala lastne vzorce obnašanja, tudi vlogo žrtve, ki jo je igrala. Družinskih vzorcev se je počasi osvobajala šele, ko se je soočala s senco v sebi, ko je odpustila vsem vpletenim in zacelila svoje rane. Naš proces evolucije ponazarja zadnja karta mitološkega tarota s figuro hermafrodita, karta Sveta. »To je eno telo z dvema glavama, moške in ženske. Ko se notranje energetsko integriram, ko se v meni uravnotežita načelo jin in jang, potem mi partner več ne predstavlja bergle, na katero se opiram, ampak mi je v veselje. Tedaj sem lahko vesela za vsak trenutek, ki ga skupaj preživiva, ker mi je lepo, ne gre pa za odvisnost. Prva karta v mitološkem tarotu je Norec, ki predstavlja nov cikel ter našo naivnost, ko se rodimo. Po vseh postajah, ko se učimo preko različnih lekcij, končno pridemo bližje sebi, čeprav se učimo celo življenje. In potem smo boljši partner in lahko polno živimo partnerski odnos ter v njem doživljamo veliko več, kot vidijo naše fizične oči.«

Kot ugotavlja sama, je ključ do rešitve vselej na notranji strani vrat, saj je boj s samim seboj najpomembnejši. »Pomembno je zavedanje, da je vse odvisno od mene same. In da sem pravzaprav jaz tista, ki se na koncu odločim. Tudi če trpim, sama dovolim, da trpim. Tudi če me nekdo užali, okoliščine so, kakršne so. Drugih ljudi ne morem spreminjati, in tega, kako se določen človek do mene obnaša, tudi ne. Edino, kar lahko spremenim, je moj zorni kot gledanja na druge ljudi, na stvari in na dogodke. Lahko si dopustim, da me nekdo užali, ali pa si rečem, poln je težav, to je v njem in se na ta način odziva. V vsakem od nas je tudi kaj lepega. Ampak vprašanje je, kaj najprej vidim, tisto lepo ali tisto slabo. Odvisno od mene. In na tem je treba delati.«

osebnostna rast 20180406_111204.jpg
Marja Černelič: "Življenje je aktivno načelo, dano zato, da nabiramo izkušnje."
Osebni arhiv

In s čim se je najbolj borila, kaj je bilo najtežje preseči pri sebi, kdaj je prišlo do preboja? »Notranji boj je proces. Proces, ki se začne že takrat, ko se zaveš, da se ti neki vzorec ponavlja. Morda se počutiš drugačnega, neadekvatnega in te določene stvari premočno prizadenejo. Sama sem bila ranljiva in plašna kot otrok in kot najstnica, z veliko strahov. Takšna sem pritegnila v odnos močne osebe, od mame, ki je bila ukazovalna, po drugi strani pa ranjena in je vse to prenašala name. Sama sem to nesla naprej. V partnerski odnos sem prišla zelo »neopremljena«. Brez lastne vrednosti. In takšen najdeš dominantnega partnerja … Poskusiš, kako deluje zakon močnejšega. Kot duše si izberemo različno poslanstvo. Lahko igram vlogo žrtve do konca, lahko pa se na neki točki ustavim, rečem, dovolj je tega, in se vprašam, kaj se dogaja z menoj, da me spremlja isti vzorec v odnosu do vseh avtoritet – do staršev, do šefa, do partnerja, tudi če ga zamenjam z drugim.«

Kaj je najbolj pomembno za izpolnjujoč partnerski odnos, za pravo ljubezen, ki jo tako iščemo? »Odnos do samega sebe. Kako sem v sebi uravnotežena, to je najbolj pomembno za partnerstvo. Od tega je odvisno, katerega partnerja pritegnem in kaj je tisto, kar se mi bo dogajalo. Pomembni so moji vzorci, do katere mere so predelani, kaj še vedno vlačim s seboj. V mitološkem tarotu o izbiri v odnosu govori karta Zaljubljenca. To je zgodba o Parisu, ki je izbral med tremi ženskimi boginjami najlepšo in je nehote zanetil trojansko vojno. Kaj izbere mlad fant? Paris je izbral z zemeljskimi očmi in izbral je najlepšo – boginjo Afrodito. Ta mu je podarila najlepšo zemljanko, lepo Heleno, in zanetila trojansko vojno. Ko izbiraš, izbiraš s stopnjo zavedanja, na kateri si. Lahko dobiš nejevoljo s strani neizbranih in tu se je ravno to zgodilo. V življenju izbiraš sam. Če bi Paris izbral drugo za najlepšo boginjo, bi se mu dogajale druge stvari. Kdo izbere? Jaz izberem. Izberem pa ne naključno, ampak kot rečeno, primerno stopnji zavedanja, svoji notranji opremi, ki ni vidna. Na zunaj me nekaj pritegne, ampak v resnici me pritegne nekaj veliko globljega, nekaj, kar ne vidim, nevidna sila. Izbira partnerja je arhetipska, ni naključna.«

Spoznanje o cikličnem vračanju vsega …

»Karkoli se dogaja, se dogaja v ciklih. Zdaj je izbruhnil gejzir pomladi, povsod silijo ven rožice, zelenje, vse je vzcvetelo. In te sile ne moreš ustaviti. To je navzven. Znotraj pa so ravno tako cikli. In ko je znotraj zima, ko zmrzuje, je hladno, ni prijetno, ampak potem vedno pride pomlad in tudi rast. V mitološkem tarotu to simbolizira Kolo življenja. Enkrat si spodaj, drugič zgoraj, nič ni na miru … Življenje je aktivno načelo in prav je tako. To nam je dano zato, da nabiramo izkušnje. To ni zato, da nas kaznuje, da imamo slabe dneve, pomisleke, zakaj sem se rodil pod nesrečno zvezdo … Dokler si živ, se to dogaja, ampak ko si znotraj sebe boljše postavljen, je lažje. Sebe moramo transformirati, življenje je, kakršno je, na to ne moremo vplivati. Knjigo sem najprej napisala zaradi mene same, to je ekspresivno pisanje. Sem kakršna sem, mnenja drugih spoštujem, nisem pa več odvisna od njih. Končno sem spoznala, da vsem ne morem biti všeč, in to moram sprejeti, sicer me znova in znova boli.«

Odnos z višjo silo, bogom

»Brez tega odnosa ne gre naprej, ko prestaviš svojo težnost iz ega bližje k sebstvu. Spoznaš, da je vse prepleteno, da je vse povezano med seboj kot preproga, tkanina Življenja. Obstaja inteligenca, ki me presega. Vse se zgodi ob pravem času in tako, kot je na globlji ravni prav. Če gledaš neko žival, vidiš, kako je vse premišljeno do zadnje pike, enako velja za človeško telo … Kdo sem jaz? To je bistveno vprašanje. Celo življenje bi se morali spraševati, kdo sem jaz, da bi prišli počasi do zaključkov. To je proces. Jaz nisem kos mesa, nisem tisto, kar vidiš, ampak sem veliko več. Odnos z višjo inteligenco je zelo pomemben. To je edini odnos, ki ne more biti pretesen, pa ne mislim na religije, tam so lahko odvisnosti, dogme … To je stik z Naravo in z vsem, kar je. Preveč smo se oddaljili od Narave, od najvišje inteligence. V vsakemu od nas je božanska iskra, zato smo marsičesa zmožni, ampak tega se je treba zavedati, preveč iščemo zunaj.«