»Odkar sem mama, imam ves čas slabo vest.«
Na intervjuju je bila ves čas nasmejana in polna energije, čeprav prizna, da je z dvema otrokoma in službo življenje lahko kar naporno.
Na srečo uživa v svojem poklicu in ima najboljšega moža na svetu, trdi Teja D. Kunst, ki jo poznamo kot eno od voditeljic oddaj Poletna scena in Kultura ter novinarko kulturnega uredništva TV Slovenija. Devetintridesetletna diplomirana filozofinja je poročena z novinarjem Pop TV Miho Drozgom, a delo na različnih (konkurenčnih) televizijah ju prej združuje kot razdvaja.
Imate zelo primeren priimek, saj Kunst v nemščini pomeni umetnost.
Ja, to pa res. (smeh) Moj mož se piše Drozg in se mi je zdelo simpatično, da dam vmes še njegov priimek in poudarim to srečno naključje. Zdaj sem torej Teja D. Kunst. (smeh)
Zakaj ste se na TVS odločili za kulturo, vas je zanimala že prej?
Ni bilo po naključju, ves čas me je zanimala, študirala sem filozofijo in sem bila ves čas v teh vodah. Ko sem prišla na televizijo, sem najprej delala v jutranjem programu in vedno se mi je zdelo, da je v drugem nadstropju, kjer je kulturna redakcija, svetišče. Kultura se mi je zdela nekaj neverjetnega. Ko se je pokazala priložnost, da grem v kulturno redakcijo, so se mi uresničile sanje. Ko sem kot deklica gledala Osmi dan, se mi je to zdelo najbolj fino delo na svetu.
Govoriva o kulturi ali popkulturi?
O obojem, seveda.
Kakšna pa je pravzaprav razlika? Popkultura ima navadno slabšalni prizvok.
Res je, a velikokrat neupravičeno. Pomembna je vsebina, če je ta kakovostna, je vseeno, ali gre za kulturo ali popkulturo. Samo da gledalcu nekaj da, mu ponudi nekaj več kot le golo kožo in butasto besedilo.
A verjetno morate tudi na nacionalki vseeno pokriti kakšno bolj banalno, a priljubljeno stvar?
Seveda. Sploh Poletna scena mora pokriti vse, kar zanima ljudi in kamor radi hodijo. Ničesar ne črtamo kar a prióri, vedno se o vsem pogovorimo. Čeprav morda tako deluje, nismo neko vzvišeno uredništvo, ki ocenjuje in obsoja. (smeh) Odprti smo za vse.
Vam je katero področje še posebej ljubo?
Včasih je imel vsak svoje področje, ki ga je zanimalo, pri nas pa tega ni več, kultura je že tako in tako usmerjeno področje in vsi pokrivamo vse. Čeprav mene najbolj zanima sodobna likovna umetnost.
Morda tudi sami rišete ali se ukvarjate s kakšno umetnostjo?
Absolutno nimam nobenega umetniškega talenta, ne za risanje ne za petje. Žal so šli mimo mene. (smeh)
Ampak otrokoma Edvardu (eno leto) in Adi (tri leta) pa verjetno vseeno kaj zapojete?
Ja, otrokoma pojem, ker še mislita, da lepo pojem. (smeh) A čakam dan, ko bosta rekla: »Mami, prosim, nehaj!« Takrat ne bom užaljena, ker sem dovolj samokritična, da vem, da moje petje ni v redu. Upam samo, da jima s tem glasbe ne priskutim. Za zdaj jo imata še rada. (smeh)
Pred kratkim ste se po skoraj treh letih vrnili s porodniškega dopusta. Je bil šok?
Uf, to je res kar naporno obdobje. Ker je med otrokoma tako malo razlike v letih, me res dolgo ni bilo v službi in tako »padeš ven«, saj si na porodniški v nekem svojem svetu. Malo že spremljaš dogajanje, ampak nikakor ne tako redno, zato se mi zdaj res zdi, da nisem na tekočem in da moram začeti znova.
Torej se počutite kot začetnica?
Ja, počutim se, kot da me je povozil čas. Včasih sodelavke sprašujem kakšne zanje prav trapaste stvari. (smeh) Ni me bilo tri leta, pa se mi zdi, kot da jih je minilo deset! Nekatere stvari so res hitro napredovale. Saj sem bila vmes na kratko nazaj pri Poletni sceni, a zelo malo, ker sem bila takoj spet noseča. Ampak ni mi žal, bom že vse nadomestila!
Kako zdaj usklajujete urnike oziroma službo in družino?
Zdaj imam še skrajšani delovni čas, kar je najboljša možnost, saj imam vse – sem doma in se lahko posvetim družini, sem pa tudi v službi in delam na polno in nekaj, kar me veseli. Kljub štirim uram ni polovičarstva – ne doma ne v službi, zaradi česar sem srečna.
Kako sta vaš odhod v službo sprejela otroka?
Dobro, ker grem v službo zjutraj za nekaj ur ali pa zvečer, ko že spita. Ada je tako in tako že v vrtcu, Edvard pa gre septembra. Ko bosta oba v vrtcu, bo veliko lažje.
Ampak takrat boste spet polno v službi. Vas malo stiska?
Ja, predvsem zaradi organizacije dela in kako bo to šlo, ker je moja služba predvsem zvečer. Mislim, da se vse da, samo toliko bolj se moraš zorganizirati. Novinarstvo ni služba od osmih do štirih, zato potrebuje več prilagajanja, ampak tudi zaradi tega je ta poklic dela toliko bolj razgiban in zanimiv. Če bi želela službo »od do«, bi verjetno zdaj sedela kje drugje. (smeh)
Si sploh lahko predstavljate, da bi delali kaj drugega?
Ne, še vedno ne. Včasih pomislim – tako kot kdaj vsi –, da bi morda delala kaj drugega, ampak res ne vem, kaj. Zagotovo bi kaj našla, a trenutno me ne vleče nikamor drugam.
Veliko žensk z nosečnostjo odlaša zaradi kariere. Vi niste imeli pomislekov?
Tudi jaz sem dolgo čakala, a ne zaradi kariere, ampak – tole se bo slišalo res klišejsko – da bom začutila, da bom pripravljena. Nikoli pa nisem razmišljala o karieri in kako bom to dvoje združevala. Če imaš svoje delo rad, se potrudiš in na koncu se izide. Bi bila pa zelo nesrečna, če zaradi službe ne bi imela otrok ali obrnjeno – da bi bila zaradi njih samo gospodinja. Zdaj vidim, da je zelo zelo naporno biti samo doma z otroki. (smeh)
Morda je malce trapasto spraševati ženske o usklajevanju družine in kariere ali kdaj je čas za otroka, ampak verjetno smo za to same krive, ker preveč premišljujemo o tem ...
Saj verjetno moški tudi razmišljajo o tem, čeprav morda ne na tak način. Pravi čas ni nujno odvisen od kariere. Jaz res nisem razmišljala o tem. Ko si mlajši, si zagotovo želiš prej službo in finančno preskrbljenost. Ali pa tudi ne, pri nekaterih je želja tako močna, da ne razmišljajo o ničemer, ampak se kar vržejo v to. To je velikokrat celo najboljši način, da sploh ne tuhtaš preveč. Mislim, da je najbolj pomembno, da si pripravljen in si otroka res želiš.
Ampak priznajva: za ženske je usklajevanje vseeno težje.
Seveda, ker smo ženske tiste, ki smo z otrokom doma. Čeprav se zdaj trend menja in se veliko očetov odloči, da ostanejo doma, in gredo ženske nazaj v službo.
In potem jih malo postrani gledajo.
Ja, žal živimo v družbi, ki misli, da je moški copata, če ostane doma in skrbi za otroka. Zame je to popolna bedarija, zame so takšni moški večji frajerji. (smeh)
Je vaš Miha vzel očetovski dopust?
Je, ampak jaz ne bi nikoli dala svoje porodniške. To je res krasen čas, ki se mu ne bi nikoli odrekla.
Oba sta novinarja, nimata fiksnih urnikov. Kako se zdaj usklajujeta?
Veliko se prilagajava, dan prej se vedno pogovoriva, kako in kaj. Miha zdaj dela rubriki 24ur Fokus in Inšpektor, zato nima več toliko večernega dela, razen kadar vodi 24ur zvečer – to pa ni tolikokrat, da se ne bi mogla uskladiti. Zato je zdaj lažje.
Z Miho sodelujeta ali sta konkurenta?
Sodelujeva! Niti ne moreva biti tekmeca, ker delava na različnih področjih. Zelo rada pa primerjava delo obeh TV-hiš, se pogovarjava in drug od drugega učiva. Super je, da imava podoben poklic, to je še ena najina skupna točka. In zaradi tega se tudi bolje razumeva, kar zadeva nestalni urnik, da je treba kdaj kam iti itd.
Se kdaj prepričujeta, kateri je boljši – TVS ali Pop TV?
Tudi kdaj. (smeh) Ga prepričujem, a se ne da. Za zdaj ni še nihče zmagal.
Kateri ima večvrednostni kompleks?
Žal sem kar jaz tista. (smeh)
Sta kdaj razmišljala, da bi delala v isti hiši?
Še ne, čeprav bi me zanimalo videti, kako delajo drugje, saj sem zdaj že skoraj 20 let na nacionalki.
Ampak vaše delo verjetno ni rutinsko?
To pa res ne. Čeprav tudi to, da ni urnika, čez čas lahko postane rutina. Torej po eni strani je rutinsko! (smeh)
Kakšnega dela se najbolj veselite?
Vodenja Kulture in Poletne scene! To je super, sploh ker je pri Poletni sceni tudi gost in se moraš pripraviti tako na oddajo kot na gosta. Zelo rada delam tudi daljše stvari, kot so 20-minutne ali polurne oddaje, ker se lahko eni temi res posvetiš.
Ste radi pred kamero?
Sem. Ampak zanima me voditeljstvo, da si sam pripraviš stvari, ki jih potem poveš pred kamero. Pomembno se mi zdi, da sodeluješ pri pripravi oddaje, ne bi pa se le postavila pred kamero in brala napovedi. No, saj takšnih voditeljev pri nas ni. Grem pa rada v masko, izberem obleko …
Da ste lahko ženska?
Tako je! To je tudi čar tega, da se iz nekih umazanih, od otrok posmrkanih oblek, ki si jih nosil čez dan, zvečer preoblečeš v lepo obleko in te naličijo – in potem si videti, kot da si spočit, svež in poln energije, tudi če sploh nisi. Vsaj upam! (smeh)
Je novinarstvo glamurozen poklic?
Morda kje druge je, pri nas pa niti malo. Včasih je lahko celo nevaren. (premišljuje) Katerikoli drugi pridevnik bi lahko prej dodala kot glamurozen. Novinarji nismo kot zvezde, da nas vse urejene pripeljejo na prizorišče, kamor vstopimo s pompom, intervjuvamo izbranca in potem gremo. (smeh) Je pa lep poklic, to pa res.
Kako pa je videti, ko si vzamete čas zase, kaj počnete?
Po obeh porodniških in otrocih skoraj ne vem, kaj je čas zase. Velikokrat sem pod pritiskom, da zdaj pa imam nekaj časa zase in bi morala kaj početi. Hobijev nimam, zelo rada pa zvečer pogledam kakšno dobro serijo. To je čas zame.
In katero ste gledali nazadnje?
Černobil. Zdaj me pa čaka nova sezona Dekline zgodbe.
In kakšna se vam je zdela serija Černobil?
Bila sem malo razočarana. Saj je lepo posneta, ampak se mi zdi, da se vidi, da je režiserju ta tematika tuja. Morda tudi zato, ker je nam toliko bližja, saj se nesreče vsi spominjamo iz otroštva.
Vas torej ni prijelo, da bi obiskali Černobil?
Absolutno naš naslednji družinski izlet ne bo v Černobil!
Kam pa boste šli?
Nimava predsodkov, rada potujeva z otrokoma, ampak trenutno bolj na počitnice na morje, ne na potovanja. To zimo smo preizkusili prvo daljše potovanje v tropske kraje, dva daljša poleta; ni bilo najbolj prijetno, smo pa preživeli, tako da sva se zdaj malo opogumila. Trenutno je bolj dopust za naju, njima še ni tako pomembno, kje smo. Komaj pa čakam, da bosta malo starejša, da bomo lahko raziskovali mesta, ko ju bo to resnično zanimalo. Sicer poletja preživimo na Krku v vasici Vrbnik, kjer se je rodila moja zdaj že pokojna babi. Tam imamo hiško.
Kje sta se z Miho spoznala?
Oba sva iz Maribora in sva se poznala že, ko sva bila zelo mlada, potem pa sva se spet srečala v Ljubljani in postala par.
Torej ni bila ljubezen na prvi pogled?
Ne, takrat sem bila z drugim fantom. Bila je ljubezen na drugi pogled. (smeh)
Kakšen oče je Miha?
Najboljši! Nočem, da bralci dobijo sladkorno bolezen, a res si ne predstavljam boljšega očeta. Zelo sem ponosna, da sem izbrala takšnega moža in očeta. Vse dela prav!
Kako Ada dojema, da sta njena starša na televiziji?
Zelo simpatično si predstavlja, da grem v televizijski aparat in potem pridem ven. (smeh) Pomembno ji je, da pridem ven, drugo je niti ne zanima. (smeh) Včasih jo vzamem s sabo na televizijo in tam je v avli lutka Radovednega Tačka, ko ga vidi, tudi zanj misli, da dela v televiziji. Poskušam ji razložiti, da ni tako, da slika pride v našo dnevno sobo s pomočjo tehnologije, ampak je še malo premajhna.
Razmišljata o tem, kako otroka vzgajati z moderno tehnologijo, da ju ne bo zasvojila, pokvarila, speljala v past?
Nobena skrajnost ni dobra, ne moreš vsega čisto prepovedati, pa tudi ne vsega dovoliti. Pri televiziji imamo za zdaj omejitev eno risanko zvečer, za telefone pa sta na srečo še premajhna. Se pa trudiva pred njima čim manj uporabljati telefone, da ne visiva pred njima ves čas na njih. Poskusiva se umakniti, kadar morava kaj pogledati. Ampak otrokom je ta tehnologija nekaj čisto normalnega, Edvard vzame na primer žlico in vanjo vpije: »Halo, halo!« Vajen je tega. Sem pa bila čisto presenečena, ko sem videla, da starši dajo otroku pri večerji na mizo tablico in mu predvajajo risanke. To se mi zdi grozno, a ne obsojam, ker ne morem vedeti, zakaj to delajo. Če me je starševstvo česa naučilo, je to, da ne obsojam. Ko nimaš otroka, pametuješ, česa vsega tvoj ne bo oziroma kako ti ne boš ravnal – pa se potem vse to zgodi. To mi je dalo res pomembno lekcijo. A najbolj od vsega me skrbi, kako otrokoma pojasniti te zlagane stvari in pretvarjanje, ki v nas buta z družbenih omrežij. Tam so vsi srečni, lepi in zadovoljni. Se mi zdi, da bo težko razložiti, da je ta popolnost, ki jo vidiš, zlagana. To si moramo tudi sami včasih dopovedovati, kako potem šele to dojemajo otroci? Mene so vzgajali, da lepota ni najpomembnejša, učili so me, da je veliko pomembneje to, kaj znaš. To si želim predati otrokoma.
Ampak delate na televiziji, tam je videz še kako pomemben.
Res je, ampak če ni ničesar zadaj, to vsi opazijo in deluje le na kratek rok. Je le lepa podoba, ki jo pogledaš in pozabiš.
Kako se bo nadaljeval ta trend?
Samo še huje bo. (kisel smeh) Nimam nekega upanja. Šlo bo v skrajnosti, vse več ljudi bo odmaknjenih od medijev, drugi pa bodo ves čas priklopljeni.
To ni ravno lep svet za otroke ...
Ni, ampak otroci so tako dolgo priklopljeni na tvoj svet, da jim znotraj tega lahko daš ogromno dobrih stvari. Ko jih enkrat izpustiš iz tega svojega mehurčka, pa upaš, da so pripravljeni na zunanji svet.
Grozljiva misel, da si odgovoren za ta mala bitja.
Odkar sem mama, imam ves čas slabo vest. Slabo vest, da bi jima lahko dala bolj zdravo hrano, da smo se premalo igrali, da bi jima lahko dala to ali ono … Ves čas bi nekaj morala. Ni se še zgodilo, da bi si rekla, da sem danes pa nekaj super naredila. A po treh letih sem tega že vajena in nekako živim s tem. Prava slovenska mati!
Cankarjanska?
To pa ne! Sem zadovoljna, vzamem si tudi čas zase. In se trudim, da ne bi opazila te slabe vesti oziroma jo tiho držim v sebi. (smeh)
Kot mama drugače občutite svet?
Ja, drugače. A ne v smislu, da sem zdaj izpopolnjena, ampak ko enkrat nisi več ti v fokusu, začneš drugače dojemati svet okoli sebe. Sem bolj strpna do drugih, razumevajoča, trudim se ne obsojati nikogar za nič.
Tudi drugače dojemate svoje delo?
Ko si brez otrok, se ti zdi vse malo bolj »drama«. Saj se še vedno »sekiram«, če gre kaj narobe, ne zdi pa se mi več konec sveta. Bom že preživela, tudi če se kaj zmotim, včasih pa je bila katastrofa. Ampak ne vem, ali so to res toliko otroci ali so bolj izkušnje in leta.
Kako poskušate otrokoma približati kulturo?
To je tako in tako naš način življenja. Za zdaj obiskujemo Lutkovno gledališče in galerije. Zdi se mi, da bi bila škoda, če jima ne bi dala te izkušnje. Seveda pa ne pretiravam, ker sta še premajhna.
Se vam zdi pomembno, da otrokoma vcepite veselje do umetnosti?
Zelo, ker je to res lep del življenja in bi bilo škoda, da tega ne bi imela. Enako velja tudi za šport. A tega ima čez Miha. (smeh)
Ampak prav kultura je tista, ki jo veliko ljudi dojema za najbolj nepotrebno in ki »odžira davkoplačevalski denar«?
V mojem krogu nihče ne misli tako. Meni se kultura zdi najpomembnejša, ker je kot hobotnica razpasena na vseh področjih. Saj imamo vsi doma kakšno sliko na steni, poslušamo glasbo, gledamo filme, hodimo na koncerte … Vse to je kultura. Kultura je del življenja, ni ločena od njega, ne moreš se ji kar izogniti, tudi če se je še tako otepaš.
Zakaj je umetnost pomembna?
Uf, kakšno vprašanje! Predstavljajte si življenje brez umetnosti. Jaz si predstavljam, da bi bilo kot življenje v temi. Brez knjig, filmov, glasbe … sploh ne gre. Kot bi me vprašali, zakaj je pomembno, da nam po žilah teče kri. To je del življenja, brez tega se ne da. Umetnost je del nas.
