Nekoč so bili odnosi veliko bolj tolerantni
Bolezen, kot sta rak dojk in rak rodil, je samo dogodek v življenju ženske, ki je prešla iz otroštva in mladostnice v odraslo obdobje in morda (odvisno od starosti) tudi že do zaposlene žene in mamice. Do trenutka, ko se ji je zgodil rak, je že marsikaj doživela. Vse, kar je bilo prej, vpliva na to, kako bo razumela in sprejela, kaj se ji dogaja, pravi Sanja Rozman, dr. med., specialistka medicine dela in športa, avtorica sedmih knjig in psihoterapevtka, ki v Zavodu za psihoterapijo Sprememba v srcu ljudem v stiski že 25 let pomaga prepoznavati in premagovati posledice odvisnosti. Sanja Rozman je pri 46 letih tudi sama zbolela za rakom dojk in bila kot dolgoletna članica Europe Donne kar dva mandata predstavnica Slovenije v Evropski zvezi ED.
Življenje pred rakom in po njem
Travmatski dogodek lahko ženski, ki je veliko delala na sebi, bila trdna in odgovorna do sebe in ima pozitivno samopodobo, pomaga, da okrepi svoje pozitivne sile in zna ločiti, kaj je v življenju res pomembno in kaj manj. Zave se svoje minljivosti in spozna, da na svetu nima toliko časa, kot bi ga rada imela, da bi uresničila vse svoje načrte. Dotedanje vrednote (kariera, materialne dobrine …) in vsakdanjost (morebitni spori s sosedi ali na delovnem mestu …) so v hipu drugotnega pomena. Spoznanje, da ima zdrav človek sto želja, bolan pa samo eno, jo spodbudi, da živi še bolj odgovorno.
Na drugi strani pa so ženske, ki so sprejele preveč kompromisov, bile preveč odvisne od odnosov, preveč marljive, ki so naredile preveč za druge in premalo zase, tako rekoč idealne ženske, ki so živele svoje življenje skozi druge ljudi v prepričanju, da same, takšne, kot so, niso vredne ljubezni. Tako so jih učili v otroštvu. Da bi si »zaslužile ljubezen«, morajo za druge narediti vse, se žrtvovati, delati desetkrat več kot lahko, nikoli reči NE, nikoli biti slabe volje, vedno pripravljene na vse. Živijo v prepričanju, da bo, če bodo živele tako, zagotovo vse v redu in bo življenje bolj varno. Ko se zgodi bolezen, jo doživijo kot šok, kot izdajstvo, kot krivico, saj so bile vendar pridne, vse so naredile prav, vsem ustregle in bile vsemu in vsakomur na voljo. Z boleznijo se v njih vzbudi upor in odločitev, da se ne bodo več trudile za druge, da bodo poskrbele tudi zase. Verjamejo, da bo prav tudi za druge, če bodo poskrbele zase.
Odločijo se sestopiti s prestola super ženske. Zavedo se svoje ranljivosti, krhkosti in tega, da se drugi »šlepajo« na njih. Ko si take ženske po kirurškem in sistemskem zdravljenju opomorejo, pogosto ugotovijo, da so zmogle skrbeti za toliko in toliko ljudi, oni pa zanje, ko so jih najbolj potrebovale, niso mogli. Odločijo se, da bodo odslej živele drugače. Okolica jih pri tem ne podpira, ker pričakuje, da bodo po zdravljenju takšne kot prej. One pa vedo, da nikoli več ne morejo biti takšne kot prej. Nekako slutijo povezavo med boleznijo, izčrpanostjo in izkoriščanjem.
Samopodoba
Z boleznijo se samopodoba poruši. Simbolično je dojka organ, ki skrbi za druge. Izguba dojke prizadene bistvo ženskosti. Ženske, ki imajo pozitivno samopodobo, niso tako prizadete kot tiste, ki mislijo, da je najpomembnejše popolno telo. Ranljive so predvsem ženske, ki so imele negativno samopodobo že pred boleznijo, oziroma tiste, ki so dovolile, da so drugi videli v njih zgolj telo.
Večina ljudi (ne glede na bolezen), ki ima občutek lastne majhne vrednosti, poskuša svojo samopodobo dvigniti bodisi z večjim ugledom, z denarjem, seksualno privlačnostjo, s pohvalami ... Ljudje s pozitivno samopodobo tega ne potrebujejo. Vsak človek si zasluži spoštovanje takšen, kot je že zaradi tega, ker je. Čemu bi moral za to nekaj postati ali nekaj narediti?
Odnosi na delovnem mestu
Služba je služba, družba je družba, pravi pregovor, kar pomeni, da ni treba pričakovati, da nas bodo imeli sodelavci v službi radi. V službi imamo obveznosti, ki jih je treba postoriti. Ženske, ki delajo dobro, ki vlagajo v delo vso svojo življenjsko energijo in delajo več, kot se od njih pričakuje, z delom popravljajo občutek lastne nevrednosti (sem zanesljiva, dobra delavka, vedno pripravljena prevzeti vsako delo … in na to sem ponosna). Ko se vse to podre, se pokaže, kakšni so v resnici odnosi na delovnem mestu. Nihče ne more biti vedno zdrav, super odporen in sposoben, vedno na zdravi nogi. Na žalost je tako, pravi Sanja Rozman:
»V svojem osemintridesetletnem aktivnem delovnem obdobju sem dodobra spoznala ljudi in medicinska dela. Danes ugotavljam, da so bili nekoč odnosi veliko bolj tolerantni, da se je spoštovalo, da ima delavec tudi pravice in ne zgolj dolžnosti, da se ima pravico tudi spočiti in biti bolan, da na delovnem mestu ne more biti vedno sto- ali celo večodstoten, ker delo ni olimpijada ali športno tekmovanje, kjer naj bi bili rezultati iz leta v leto boljši in norme višje. Nekje so vendar meje človeške zmogljivosti!
V kapitalistični tekmi za prestiž in denar se je izgubila solidarnost, ki je povezovala ljudi med sabo in so jo ljudje zagotavljali drug drugemu. Danes se obnašajo, kot da je bolezen kaprica, če si dovolimo zboleti in oditi na bolniško za leto ali več, kadar zdravljenje to zahteva. (Naj mimogrede omenim, da se tudi organizacije civilne družbe, ki se sicer borijo za pravice bolnih žensk, velikokrat borijo le za pravico do dela, čeprav bi se morale tudi za pravico do počitka in bolniške). Pri obolelosti za rakom se zagotovo nihče ne pretvarja, kvečjemu obratno. Da iz banjice ne bi vrgli skupaj z vodo tudi dojenčka, torej skupaj s tistim, kar je dragoceno, tudi tisto, kar je odveč (kot pravijo Angleži), je treba poslušati stroko.
V medicini dela je veljalo pravilo, da je bolniških odsotnosti povprečno okrog deset odstotkov. Če je bolniških manj kot pet odstotkov, pomeni, da delajo bolni ljudje. Danes je bolniških skoraj povsod manj kot pet odstotkov. Bolni ljudje ne smejo delati, ker to dolgoročno ni nikomur v prid. Pravice, ki smo si jih v ta namen izborili, so potrebne. Ko je bolnica po operaciji na obsevanju in/ali na kemoterapiji, telo potrebuje mir, počitek in zdravo gibanje, ne ležanje na kavču ali delo za tekočim trakom. Seveda ne velja enako za delavke v uradih in za fizične delavke. Še posebno ranljive so ženske brez dela in tiste na čakanju, prekarne delavke in one, ki se šele borijo za eksistenco. Občutek imajo, da jih je družba izdala. To so hude stike. Bolezen ne bi smela nikogar eksistenčno ogroziti.«
Otroci in družina
Posebno za majhne otroke je lahko mamin rak huda travma. Zbujajo se ponoči ali se zatečejo nazaj k sesanju prstka, preganjajo jih strahovi, da bo mama umrla, se zaprejo sami vase ali v neprilagojeno agresivno vedenje. Mladostniki blažijo stiske s »špricanjem« pouka, z alkoholom ali se zatečejo v dvomljivo družbo. Mamo, ki je praviloma podpirala tri vogale v hiši in se ta zdaj podira, pa poleg skrbi zase skrbi tudi za otroke, kako bo z varstvom in gospodinjskimi opravili. Mnogo partnerjev se umakne ali se še bolj angažira v službi. Niso tudi redki, ki ženam ob vrnitvi v domače okolje brez dojke in z brazgotinami preprosto povedo, da jih ne zanimajo več, ker takšnih pač niso »kupili«. Ali drugi skrajneži, ki kmalu po zdravljenju izsiljujejo spolni donos, češ da imajo do tega pravico. Številne ženske s še vedno močno fizično in čustveno bolečino, ki si tega še ne želijo, sprejmejo ponižujoč in boleč odnos. V stiski so tudi mlade ženske, ki še nimajo partnerja, še niso poročene in še niso rodile, si pa to želijo. V zapletenem odnosu bolezni se na svoj način znajdejo vsi družinski člani, ki bi tudi sami potrebovali terapevtsko pomoč.
Bolne ženske morajo najprej misliti nase, začasno odmisliti delo, moža in otroke in se posvetiti sebi, posebej poudarja Sanja Rozman. Če ne zmorejo same, mora to zanje storiti nekdo drug.
Operacija, kemoterapija in druge oblike sistemskega zdravljenja z vsemi neljubimi stranskimi posledicami (oslabelost, bruhanje, izpadanje las, utrujenost, vročinski oblivi, nespečnost …) jih vržejo iz sedla. Ko zdravljenje ustavi še delovanje hormonov, ki so katalizator notranjih procesov, in ti sprožijo zgodnjo menopavzo, deluje telo, kot bi potegnili ročno zavoro.
Mnoge ne priznajo, da ne zmorejo, čeprav vedo, da telo potrebuje leto in več, da vnovič vzpostavi imunski sitem in se nauči, kako funkcionirati brez določenega dela telesa. Psiha mora predelati to veliko rano, bolečino, življenjsko ogroženost. Okrevanje potrebuje ogromno energije. Navadno se govori le o zdravljenju in ne o okrevanju. Bolno telo ozdravijo zdravniki, kar pa še ne pomeni, da je končano tudi okrevanje. Okrevanje terja vnovično vzpostavitev ravnovesja. Včasih so premožne bolnike, ki so imeli dovolj denarja, pošiljali za več mesecev v sanatorije, da so si fizično in psihično opomogli, dandanes pa pošljejo bolnico običajno takoj, ko je rana zaceljena, nazaj za tekoči trak. Ljudje pa smo še vedno biološko enaki. Nič se hitreje ne celi in tudi ne zmoremo več, kot smo zmogli nekoč. Pričakovanja, kaj vse naj bi ljudje dali od sebe, pa so nategnjena do skrajnih meja. Ni več rezerv. Zakaj si je tako težko vzeti en dan, se napotiti na sprehod po gozdu, se ukvarjati sam s sabo in okrepiti svoje notranje ravnovesje?
»Epilog«
Sanja Rozman si je po operaciji, rekonstrukciji in po okrevanju vzela čas za razmislek o svojem življenju in o tem, v kaj je vredno vlagati in kaj jo je nehalo zanimati. Ugotovila je, da so edino, v kar je vredno vlagati, dobri medčloveški odnosi in ljubezen. Vse materialne dobrine, ki presegajo nujni minimum, so odvečni balast.
