Odnosi med starši in odraslimi otroki: več tolerantnosti, več prilagajanja

Verjetno je tudi to razlog, da je nekaterim staršem težko spustiti vajeti iz rok ter prepustiti otrokovo življenje otroku. Posledično med starši in njihovimi odraslimi sinovi in hčerami naraščajo napetosti in konflikti, ki včasih močno skrhajo odnose v družini. Kako torej vzpostaviti in ohraniti dober odnos s svojimi odraslimi otroki?

Naraščajoče napetosti in stalni konflikti

Ko otroci odrastejo in se osamosvojijo, se med njimi in njihovimi starši lahko pojavlja veliko napetosti. Otroke namreč spravlja ob živce, če se starši še vedno vedejo do njih in ravnajo z njimi kot z otrokom, če ne vidijo in ne razumejo, da so zdaj odrasli, njihove potrebe pa so se spremenile.

Na drugi strani pa so starši, ki menijo, da so otroci do njih nesramni, da jih zavračajo, odklanjajo njihovo pomoč in dobronamerne nasvete, ki jih imajo kot izkušeni ljudje veliko na zalogi. Ne razumejo, da jih njihovi odrasli otroci še vedno potrebujejo, le na drugačen način. Za veliko staršev je zato odnos z njihovimi odraslimi otroki vir tesnobe, čustvenih bolečin in trpljenja. Mnogi so ob tem tiho, vendar (očitno) užaljeni, drugi pa se nenehno spuščajo v prepire in konflikte.

Otroci svojim staršem zato pogosto postavijo (ostrejše) meje - večina zgolj zato, da bi ohranili neko razdaljo v odnosu, ne pa zato, da bi pretrgali stike. Nekateri starši to vzamejo osebno, saj postavljanje meja zanje pomeni nespoštovanje mame, očeta in družinskih vrednot, konflikti pa se zato še poglobijo. Ko se odnosi še zaostrijo, pa se neredko zgodi, da otroci prekinejo odnos s starši (včasih pa tudi obratno).

Pustite otroku odrasti

Nekateri starši (predvsem mame), ki so pretirano zaščitniški in navezani na svoje otroke, pa tudi tako imenovani dominantni starši, ki želijo imeti ves čas nadzor nad svojimi otroki, otroke (nezavedno) priklenejo nase z nenehnimi navodili, usmerjanjem in kritiko. S tem pa otroku sporočajo, da se ni sposoben sam odločati o svojem življenju, da ne bo zmogel brez njih in njihove pomoči, predvem pa, da je nesposoben za samostojno življenje. In tudi če se otrok kljub vsemu uspe osamosvojiti, ga vlečejo nazaj nase - bodisi z nenehnim nadzorom (neprestani klici, obiski) bodisi s pretiranim zanimanjem za otrokovo življenje, delo, partnerstvo in odločitve, ki se staršev ne tičejo.

Sprejmite otrokovega partnerja

Otrokom pretirano zaščitniških oziroma dominantnih staršev je težje tudi v odnosu s partnerjem, saj v odnosu dejansko nikoli nista sama, temveč so vedno prisotni trije (ali celo štirje). Tovrstni starši težko sprejmejo otrokovega partnerja ali pa ga celo (očitno) zavračajo, kar kaže na njihovo nezmožnost ločiti se od svojega otroka (predvsem čustveno, nekateri pa tudi fizično). Klasična posledica tega so spori med taščami in snahami, ki kažejo na nerazrešen odnos med materjo in sinom.

Starši se morate zavedati, da bo otrok vedno vaš otrok, tudi ko odraste. Vendar pa morate razumeti in sprejeti tudi dejstvo, da je vaš otrok zdaj odrasla oseba s svojimi željami in potrebami ter da si je (si še bo) ustvaril svojo družino, ki ga potrebuje. To ne pomeni, da vas odrasel otrok ne potrebuje več, potrebuje vas, le na drugačen način. Še vedno mu lahko stojite ob strani, ga podpirate in spodbujate, še vedno ste del njegovega življenja (in njegove družine), vendar je nujno, da pri tem ne presežete meja oziroma ne posegate (se ne vtikate) v njegovo življenje.

Pustite otroku dihati

V Sloveniji je kar nekako normalno, da otroci, ko odrastejo, ostanejo doma, si uredijo svoje stanovanje v domači hiši in si morda sezidajo svoj vhod. Rešitev, ki je sprva videti najboljša že s finančnega vidika, pa se kmalu izkaže za napako. Odnosi se hitro zaostrijo, so vedno bolj napeti, »ta mladi« se več kregajo med sabo, trpijo pa predvsem otroci oziroma vnuki.

Najbolje za vse bo, če svojim odraslim otrokom pustite dihati. Hiša je res vaša, vendar so vaši otroci odrasle osebe s svojim življenjem ter potrebami, željami in cilji, ki se morda ne skladajo z vašimi. Če/ko se boste tega zavedali in to tudi sprejeli, bodo tudi vaši odnosi (bolj) zdravi. To ne pomeni, da morate na primer tolerirati glasno nočno življenje ali posege v prostor, s katerimi se ne strinjate. Vaša naloga je le, da živite in pustite živeti.

Seveda pa morajo tudi otroci upoštevati vas in vaše želje ter se naučiti živeti v sožitju z vami - to pa pomeni več tolerantnosti in več prilagajanja, tako z njihove kot z vaše strani.

Ko gre otrok na svoje

Nekateri starši so povsem šokirani, ko jim otrok pove, da se bo odselil od doma, drugi so zaradi tega žalostni in tesnobni, pri tretjih pa se žalost in tesnoba mešata z občutki veselja, ponosa in navdušenja nad tem, da se bo otrok osamosvojil.

Povsem normalno je, da vam je ob otrokovem odhodu hudo, vendar pomislite na to, kako uspešno ste opravili svoje starševsko delo ter kakšno čast imate, da lahko občudujete svojega otroka, kako bo zakorakal v svet. Vedite, da se vaša vloga starša s tem ne končuje, temveč le spreminja.

Za starše otrok, ki se odselijo od doma, je to posebna prelomnica, ob kateri lahko doživljajo tako imenovani sindrom praznega gnezda. Po dolgih letih, ki so jih posvetili vzgoji otrok, ostanejo sami in ob tem lahko občutijo hudo praznino in žalost. Odhod otrok od doma je namreč čustveno naporen dogodek, ki pošteno pretrese družinsko dinamiko. To pomeni, da se spremenijo odnosi v družini, pa tudi med zakoncema. Če sta partnerja že leta odtujena, bosta morda čutila, da si nimata več česa povedati, zato je zdaj odlična priložnost, da se ponovno zbližata, najdeta medsebojni stik ter popravita in utrdita svoj odnos. Zakonca, ki imata trden in ljubeč odnos, pa imata zdaj priložnost, da ga še poglobita, se prepustita skupnim interesom ter uživata v medsebojnem druženju.

Z odhodom otrok od doma pa se seveda spremeni tudi odnos med starši in otroki. Večina odraslih otrok priznava, da imajo s starši, odkar so se odselili od doma, veliko boljši odnos. Bolje se razumejo, več se pogovarjajo in raje se družijo. Če imajo otroci že svoje otroke, pa je družinska dinamika še posebej zanimiva. Otroci niso več otroci, vsaj ne v smislu, ki ste ga bili vajeni, temveč so njihovo vlogo zdaj prevzeli njihovi otroci oziroma vnuki. Starši, ki s tem postanejo stari starši, se tako znajdejo v novi vlogi, ki jim lahko da nov zagon v življenju.

Preberite tudi: Hujšajmo vsak dan - brez diete. Kliknite TUKAJ!