zirija znan obraz 2019 Odkrito.si

Zamenjali so uveljavljene žirante oddaje Znan ...

chynna deese, lucas robertson Svet24.si

Spoznala sta se na Hrvaškem, umorili so ju v ...

lev 1 Petisvet.si

Andreja Novak: tedenski horoskop od 23. 7. do 28. ...

natakar Svet24.si

Pomanjkanje kadra: Natakar, »špricar«, prosim! ...

Dijana Milojković Svet24.si

Dijana se je borila kot levinja, bilo je zaman: ...

Tanja Postružnik Njena.si

Voditeljica Ljubezni po domače ničesar ne jemlje...

rasema kosovar2 Njena.si

Rasema pokazala, kako vroče jo je ljubil ...

Luka Tratnik o psihedelikih in širjenju obzorij z njimi

Ksenija Vimont, Ženska, 12.05.2019 15:01:37

Ljudje se po izkušnji s psihedeliki spremenijo. Oziroma spremeni se njihov pogled na svet.

Delite na:
Luka Tratnik o psihedelikih in širjenju obzorij z njimi
Luka Tratnik: "Nekoč so morali mladi preživljati izjemno naporno dobo iniciacije, vstopa v odraslost, tudi s pomočjo naravnih psihedelikov." Ksenija Vimont/osebni arhiv

»Praktično so bila vsa moja dela inspirirana s strani psihedelične izkušnje,« pravi umetnik in likovni pedagog Luka Tratnik, ki je veliko časa posvetil teoretičnemu raziskovanju psihedelikov, predvsem njihovih vizualnih učinkov in umetnosti, povezani z njimi. Psihedeliki so vplivali na vse aspekte njegovega življenja, ne zgolj na umetniško izražanje. Najpomembnejše pa je bilo spoznanje, da mora slediti poti likovnika in želji po tem, da vizualni aspekt, če že ne samo psihedelično izkušnjo, približa ljudem.
Njegova prva psihedelična izkušnja je bila nekako stvar dveh plati. Najprej je bila radovednost in fascinacija nad spremenjenimi stanji zavesti, druga pa dejstvo, da se je na tisti točki v življenju počutil ujetega in izgubljenega hkrati. Diagnoza bi verjetno bila depresija. »O psihedelikih sem ogromno bral, v zasebnem življenju pa sem svojo depresijo in osamljenost preganjal z neustavljivim žuriranjem in vsem, kar pride zraven, kar je vse skupaj samo poslabšalo. Prišla je priložnost in takrat sem jo zagrabil. Bilo me je zelo strah, vendar sem imel občutek, da nimam več česa izgubiti.« Pred tem je bilo obdobje, ko je bil zmeden, komaj polnoleten, depresiven, vase zaprt najstnik, ki si ni upal odpreti ust in s težavo navezal stik celo z vrstniki. Po tistem večeru je bilo vse drugače. Po izkušnji z ayahuasko, je bil precej izžet, ampak se je naslednji mesec počutil psihofizično veliko bolje kot prej. Skoraj kot prerojen, pravi. »Seveda življenje prinese nove težave, vendar sedaj nisem več tako apatičen in se lažje soočam s tegobami, ki mi jih naloži. Postalo mi je jasno, da tudi zame obstaja mesto pod soncem, da štejem – nekaj, česar mi zeitgeist do tedaj ni ponudil.«

Občutek povezanosti z vesoljem

Ljudje se po izkušnji s psihedeliki spremenijo. Oziroma spremeni se njihov pogled na svet. Ljudje se ves čas spreminjamo, pojasnjuje Luka. »Nekateri pravijo, da ves čas rastemo in to je res, pozabijo pa omeniti vse padce, ki se zgodijo vmes in botrujejo temu, da smo se primorani razvijati naprej. Moje prvo soočenje s psihedelikom je bilo grenko-sladko. Prve tri ure so bile izjemno naporne in neprijetne, tako fizično kot psihično, potem pa je sledil val evforije in jasnosti. Prva, najbolj opazna razlika je bila zagotovo ta, da sem iz tihega, plahega, žalostnega fanta postal bolj sproščen v družbi, bolj vesel, zgovoren in odprt še leta zatem, ko je stvar zapustila moje telo. Škoda da sprememba ni bila permanentna.«

Spomni se tudi, da je človeštvo ali pa še bolje življenje na planetu in planet sam, začel dojemati kot celoto oziroma en organizem, v katerem je mesto tudi zanj. »Spremenil se je tudi moj pogled na naše navade, običaje in kulturne vzorce. Še bolj se mi je začelo upirati nasilje, praktično prenehal sem gledati televizijo in politika je postala nekaj izjemno bizarnega in lažnega. Pozneje se mi je začel na primer tudi upirati alkohol.« Izsledki raziskav kažejo, da je s psihedelično terapijo še veliko možnosti pri zdravljenju anksioznosti in depresije.

Kot da bi se gledal skozi tuje oči

Prve pol leta po prvi izkušnji je Luka Tratnik preživel v nekem prerojenem stanju. Četudi psihedeliki na neki način nudijo veliko odgovorov, pa hkrati postavljajo še več vprašanj. O njih je začel še več brati, začel pa je tudi eksperimentirati z različnimi likovnimi tehnikami in motivi. »Da ne bo pomote – zaradi te izkušnje nisem postal neko utelešenje pozitivnih sprememb. Življenje je še naprej imelo svoje vzpone in padce in naredil sem še marsikatero neumnost, le da sem se teh morda hitreje zavedel in si jih lažje priznal. Včasih sem se zaradi tega celo bolj sekiral, kot bi bilo potrebno. Psihedeliki imajo namreč fantastično lastnost, da nas lahko za časa izkušnje oropajo ega in nam omogočijo, da sami sebe vidimo brez obrambnih mehanizmov – skoraj, kot da bi se gledal skozi tuje oči. To je marsikdaj lahko tudi zelo težko. To lahko marsikoga tudi odvrne od tega, da bi izkušnjo ponovil.«

Uvid v to, kar je res pomembno v življenju

Največji izziv na področju psihedeličnega raziskovanja je, da iz psihedelikov ne naredijo še enega kapitalističnih produktov, namenjenega primarno zaslužkarstvu ali pa zgolj zdravljenju simptomov bolne družbe in spodbujanju hiperproduktivnosti posameznikov, meni Tratnik. »Tukaj do neke mere jemljem v obzir tudi svojo človeško naravo in željo po blaginji. Seveda si želim, da bi nekega dne lahko preživel od svojega znanja in umetniških del. Morda bo zato največji izziv spoznanja in zavedanja, ki jih psihedeliki nudijo, vpeljati v prakso.«

Psihedeliki zavesti ne zožijo, temveč jo začasno razširijo in tako omogočijo posamezniku, da ob izredno jasnem umu pridobi nove, globlje uvide v naravo osebnih in medosebnih duševnih procesov kot tudi globlje uvide v samo duhovno naravo stvarstva. Včasih je uvid v to, kar je res pomembno v življenju, prav tisto, kar nekateri ljudje potrebujejo, da najdejo svoj klic, svojo vlogo v družbi in se kot osebe začnejo uresničevati. Steve Jobs je svojo vlogo videl v izgradnji enega najuspešnejših tehnoloških podjetij v zadnjem stoletju, ki je s svojimi izdelki temeljito spremenilo sodobno družbo, se vpisalo v sodobno zgodovino in močno vplivalo na človeško zavest.

Mandala.jpg
Mandala
Luka Tratnik

Niso čarobna paličica

Danes že uporabljajo psihedelike MDMA, psilocibin ali LSD za pomoč pri psihoterapiji, pri izboljšanju duševnega zdravja in bi lahko nadomestila ali spremenila način delovanja psihiatrije, kot področje medicine. Nekatere raziskave dokazujejo, da je psihedelična terapija lahko učinkovita zoper anksiozno motnjo in je boljše izhodišče od trenutnega zdravljenja z antidepresivi in pomirjevali. »Raziskave na moje veliko veselje kažejo, da bi psihedeliki lahko vsekakor spremenili zdravljenje depresije, anksioznosti in posttravmatskega stresnega sindroma, alkoholizma in ostalih odvisnosti. Morda sem kaj izpustil, pomembno pa se je zavedati, da lahko pri nekaterih duševnih stanjih, kot sta shizofrenija ali psihoza, stanje poslabšajo, zato menim, da niso neka čarobna paličica, s katero bi povsem spremenili delovanje psihiatrije,« opozarja Tratnik. Pri nas je odnos do psihedelikov pri mladih izjemno pozitiven, starejši ljudje pa so že pregovorno veliko bolj rigidni in odporni na spremembe, meni. »Nekaj vode bo še preteklo preden psihedeliki pri nas preidejo v 'mainstream' vendar moram priznati, da sem precej optimističen.«

Ne gre za bližnjico

Novejše raziskave nakazujejo, da lahko že ena sama psihedelična izkušnja statistično pomembno vpliva na osebnostni potezi odprtosti in ustvarjalnosti. Psihedelična izkušnja omogoči vpogled na raziskovalni izziv, ki se razlikuje od ustaljenih okvirov razmišljanja, ki predstavljajo eno od pogostejših ovir pri iskanju novih rešitev. Psihedelik te poglobi, ti pokaže stvari brez popuščanja. Z uporabo psihedelikov je lažje razumeti, kaj je bistveno, meni sogovornik. »Človek pa mora biti pripravljen slišati in se spreminjati. Ponavljam, ne gre za bližnjico, kot si to marsikdo predstavlja. Za spreminjanje trdovratnih vzorcev je potrebno veliko dela na sebi, tudi ko nismo pod vplivom psihedelika. Konja lahko pelješ do vode, ne moreš pa ga prisiliti piti. Poznam veliko ljudi, pri katerih bi glede na zaužito količino psihedelikov pričakoval, da bodo spremenili življenjski slog, pa tega ne storijo. Veliko vlogo tukaj igra namen uporabe,« je prepričan Luka.

Obstajajo številni razlogi, zakaj ljudje uživajo droge. Da se zbudijo, da lažje zaspijo, za koncentracijo, za paraliziranje bolečine, za povečanje užitka. Vendar je težko določiti potrebo po psihedelikih. Je morda komuniciranje z drugimi, povezava z višjo močjo, raziskovanje naše notranjosti? Ne glede na razlog, je LSD postal neločljivo povezan z duhom časa šestdesetih let kot prvi psihedelik, ki je dosegel priljubljenost v zahodni civilizaciji. Privrženci so menili, da jim omogoča, da razumejo svet na popolnoma nov način. Kot je povedal izumitelj LSD-ja dr. Albert Hofman: »Čutil sem, da sem videl svet, kakršen je v resnici bil.«

Prva raziskava psihedelikov pri nas

Nove znanstvene študije, kot tudi izkušnje psihedelične psihoterapije iz 1960-ih in 1970-ih let kažejo, da so psihedeliki večinoma varni in da ob pravilni rabi ne predstavljajo nevarnosti organskih poškodb in ne povzročajo odvisnosti. Portugalci, pa tudi Norvežani so dekriminilizirali vse droge, vključno s psihedeliki. Jasne so jim posledice prohibicije. Dekriminalizacija je po Tratnikovem mnenju vitalna za kakršenkoli resničen napredek na tem področju. »Sicer pa pri nas le ne zaostajamo tako zelo. Formiralo se je na primer Psihedelično društvo, ki povezuje, informira in ozavešča posameznike, ki jih zanimajo psihedeliki, z raziskovanjem psihedelikov pa se pri nas ukvarjata OMI inštitut ter inštitut Zajčja luknja. Nastala je tudi prva tovrstna raziskava v Sloveniji in sicer o ayahuaski, ki jo je opravila dr. Mina Paš s sodelavci. Stvari se premikajo v pravo smer, vsekakor pa ne bo šlo čez noč

Psihedeliki 1.jpg
Glavne značilnosti psihedeličnih del so žive barve, simboli, ponavljanje struktur.
Luka Tratnik

Psihedelična umetnost

Psihedeliki pa niso samo orodje za duhovno in osebnostno rast, so tudi odlični estetski ojačevalci, pojasnjuje umetnik Luka Tratnik. Če je posameznik vizualni tip, postane svet pod vplivom psihedelika lahko zelo zanimiv. Izstopijo barve, rišejo se vzorci, mandale, ali po naše rozete, pri večjih dozah pa človek stopi v stik s fantastičnimi bitji, ki najbolj spominjajo na kakšna indijska božanstva ali pa tista, ki jih vidimo v tibetanski knjigi mrtvih. Ko se človek zave, da pravzaprav vsa sakralna umetnost izjemno podobna oziroma ima vse zakonitosti psihedelične umetnosti, nujno sledi vprašanje, ali je mogoče le ta tista, iz katere verstva pravzaprav izhajajo.

V svojem diplomskem delu »Oblikotvorne značilnosti psihedelične umetnosti« je Luka raziskoval, kako psihedeliki vplivajo na vidno zaznavo in kako se to odraža v psihedelični umetnosti. Psihedelična izkušnja ni vplivala le na duhovni razvoj naših prednikov, imela je neizmerljiv vpliv tudi na sodobno umetnost. Pretresla je ustaljene vzorce ustvarjanja na področju slikarstva, risanih in igranih filmov, literature in glasbe. Umetniki so se pod navdihom psihedelične izkušnje začeli bolj posvečati upodabljanju kompleksnih in prikritih notranjih duševnih procesov. To je omogočilo uprizarjanje arhetipnih tematik, ki nas branijo pred nihilizmom in eksistencialnim obupom. S tem je umetnost prevzela pozitivno družbeno vlogo, kakršno so nekdaj imeli miti.

Luka, ki je veliko časa posvetil teoretičnemu raziskovanju psihedelikov, predvsem njihovih vizualnih učinkov in umetnosti, povezani z njimi, pravi, da so bila praktično vsa njegova dela inspirirana s strani psihedelične izkušnje. »Od moje prve izkušnje sem skušal vsa svoja umetniška dela približati vizijam, ki sem jih imel. Vem, da se bo slišalo čudno, vendar je bila celo goba tista, ki mi je sugerirala, da je to tisto, kar bi moral storiti. Sicer pa se mi zdijo do neke mere vsa umetniška dela, (tudi tista, ki ne izvirajo direktno iz psihedelične izkušnje) psihedelična, kadar ne gre ravno za realizem ali pa seveda fotorealizem.«

Psihedeliki so vplivali na vse aspekte njegovega življenja, ne zgolj na umetniško izražanje. Odprli so popolnoma novo dimenzijo, ki je prej ni poznal. »Vse skupaj se mi je zdelo tako zelo zanimivo in kompleksno, da sem bil najprej v dvomih, če kaj takega lahko sploh spravim v umetniško delo. Če sem iskren se še vedno počutim, kot da sem šele na začetku. Močna psihedelična izkušnja je izjemno kompleksna stvar in zajame vse čute, zato jo je izjemno težko spraviti na papir ali platno, še težje pa v kiparsko delo.« Svetovnih umetnikov, ki ustvarjajo psihedelično umetnost, sploh mlajših je zadnje čase vedno več, pojasnjuje sogovornik. Najbolj popularna in znana sta gotovo Alex Grey in njegova žena Allyson Grey. Precej spopularizirana je na primer tudi Amanda Sage. Zelo znan, za katerega malo kdo ve, da črpa navdih iz bolj temačnih psihedeličnih izkušenj, je H. R. Giger, avtor Aliena. Isaac Abrams je postavil prvi psihedelični muzej v ZDA. V Amsterdamu ima fantastičen interaktivni muzej UV-psihedelične umetnosti Nick Padalino. Na japonskem deluje na primer Naoto Hattori … Zanimiva je zgodba Roberta Venose, ki je po prvi psihedelični izkušnji opustil mesto direktorja multimilijonske oglaševalske agencije v Los Angelesu, zato da bi se izučil za umetnika …

Pri nas se je s »psihedelično« umetnostjo dve ali celo tri desetletja nazaj ukvarjala skupina OHO. V narekovajih zato, ker ni šlo za dela, ki bi imela vizualne zakonitosti psihedeličnega, pač pa bolj psihedelično konotacijo v smislu, da so naredili na primer inštalacijo šestih škatlic za vžigalice, na katerih je pisalo »LSD UŽIVAM«. Izjemno psihedelična so dela Marka Jakšeta, čeprav Luka ne ve zagotovo, če se je sam kdaj oklical za nekoga, ki ga zanima psihedelično. Izpostavi tudi dela Maje Kocjan, Eve Drašak ali pa Klemna Orešnika, kot mlajših ustvarjalcev, katerih dela se spogledujejo s psihedeličnim – kakšne so njihove izkušnje s psihedeličnimi substancami ali metodami pa ne ve. Pravzaprav pri nas zelo pogreša kak kolektiv ali pa vsaj kakšno bolj udarno razstavo na tem področju. »Velikokrat razmišljam, da je morda celo na meni, da kaj takšnega speljem, vendar pa sem trenutno zelo zaseden s službo in 5-letno hčerko. Če bi se dalo pri nas preživeti zgolj z umetnostjo, bi se tega lotil z večjim zanosom. Še bolj pa bi bil vesel, če bi kdo, ki to bere in ga te stvari zanimajo, pri tem priskočil na pomoč.«

Objavljeno v reviji Ženska št. 3, 4. 3. 2019.