Kako preprečiti samomor?
Samomor je v Sloveniji že nekaj časa precej prisotna oblika smrti. Zadnja leta sicer opažamo trend upadanja samomorov, a je številka še vedno visoka.
Povečanje depresije in tesnobnosti je pripeljalo do tega, da vse več mladih ne najde več smisla v tem, da bi nadaljevalo življenje, zato je pomembno, da znamo prepoznati opozorilne znake samomora.
Samomor na svojo vseprisotnost nikoli ne opozori bolje kot takrat, ko se zgodi v medijih. Ko se zgodi kateremu od priljubljenih zvezdnikov, za katerega si nikoli nismo mislili, da ima kakršne koli težave. To jasno kaže, kako zelo nepredvidljiv je lahko samomor oziroma kako zelo malo smo ljudje pozorni na ljudi okrog sebe. Statistike zadnje čase kažejo, da je vse več samomorov pogojenih z depresijo in tesnobnostjo in da se takšne vrste samomor vse bolj širi med mladimi. Ljudje se preprosto ne zmorejo več bojevati z demoni, ki jih je ustvaril sodobni čas razčlovečenih odnosov. In ravno odnosi – občutek, da nam za drugega ni vseeno, da je pomemben, da nas skrbi zanj, da mu želimo posvetiti delček svojega časa – so tisto, kar ima ključno vlogo pri preprečevanju samomora. Naša pozornost do ljudi okrog sebe, naša skrb za bližnje in naš pogum, da znamo težavo, ki/če jo opazimo, pravočasno nasloviti.
Preberite tudi: Pomen darovanja za ledvične bolnike. Kliknite TUKAJ!
Spremembe v vedenju
Opozorilni znaki za samomor se pri različnih ljudeh različno kažejo. Nekateri o tem jasno govorijo, spet drugi na prvi pogled ne kažejo nobenih znakov, da bi kar koli utegnilo biti narobe. Zato psihologi svetujejo, da smo pozorni na tiste spremembe, ki na neki način nakazujejo spremembe v vzorcu vedenja posameznika. Ljudje imamo neki ustaljen vzorec, po katerem se vedemo, in tisti, ki nas poznajo, lahko hitro opazijo, kdaj se je nekaj spremenilo ali kdaj nekaj skrivamo. Zato se tudi tiste, ki o samomoru ne govorijo odkrito, da prepoznati kot ogrožene, če smo le dovolj pozorni. Lahko so ljudje, ki imajo samomorilska nagnjenja, povsem polno zavzeti in vpleteni v življenje, vendarle pa so postali nekoliko bolj razdraženi, napadalni in prepirljivi. Tudi to je lahko vzrok, da nekaj v njihovem življenju ni v redu, da nekaj skrivajo in da so lahko potencialno ogroženi.
Splošni opozorilni znaki
Čeprav so znaki o nagnjenosti k samomoru pri različnih ljudeh različni, pa je nekaj ključnih vedenjskih sprememb, na katere je treba biti pozoren. Med najočitnejše spadajo govor o samomoru, smrti, poškodovanju, iskanje orožja, zdravil in drugih sredstev, ki lahko vodijo v samomor, in poslavljanje od ljudi brez očitnega razloga. Zelo pogosto pa samomorilce spremljajo tudi umik od prijateljev, družine in družbe, intenzivna nihanja v razpoloženju, občutek nemoči in ujetosti, zatekanje k alkoholu ali drogam, nenehno spanje ali nespečnost in težave s spanjem, razdraženost in nenadzorovan bes, samouničevalno vedenje in razdajanje svojih stvari.
Kdo spada med ogrožene?
Čeprav samomor svojih žrtev ne izbira, pa statistika vendarle kaže pogostost samomora pri določenih skupinah ljudi. To so tisti, ki trpijo za duševnimi boleznimi, so odvisni od alkohola ali drog, imajo samomor prisoten v družini, so na smrt bolni, trpijo za kronično bolečino, so družbeno izolirani ali pa so bili izpostavljeni travmatični izkušnji, kot je izguba ljubljene osebe in podobno. Te ljudje so navadno v večji nevarnosti za samomorilska nagnjenja, a vendarle ne smemo zanemariti podatka, da se samomorilska nagnjenja lahko pojavijo pri komer koli v katerem koli življenjskem obdobju. Ne nazadnje je samomor v Ameriki drugi najpogostejši vzrok za smrt med najstniki.
Kako pomagati bližnjemu v nevarnosti?
Če pri bližnjem opazite vedenje, ki bi lahko namigovalo, da se poigrava z mislijo o samomoru, nikar ne odlašajte, misleč, da bo pri tem že posredoval nekdo drug in da sami niste strokovnjak, ki bi lahko kakor koli pomagal. Vsak od nas, ki prevzame aktivno vlogo v skrbi za takšnega posameznika, lahko reši njegovo življenje. V takšnih okoliščinah se ljudje navadno nagonsko umaknemo, misleč, da nismo usposobljeni za takšne primere in da pravzaprav ne moremo pomagati, a vsaka skrb je v takšnih razmerah dobrodošla. Če sumite, da ima vaš bližnji samomorilska nagnjenja, je najbolje, da začnete odprt in iskren pogovor z njim o njegovem počutju, kjer zavzemite bolj vlogo poslušalca kot pridigarja. Če iz pogovora razberete, da je oseba depresivna, se čuti ujeto in brez izhoda, nikar ne ovinkarite in se izogibajte očitnega vprašanja, temveč naravnost vprašajte, ali ima samomorilske misli. Čeprav se vprašanje morda zdi preveč neposredno, položaja nikakor ne bo poslabšalo, temveč bo zasadilo seme upanja – upanja, da je nekdo opazil njegovo stisko, da je nekomu mar. Pri tem je predvsem pomembno, da njegove odločitve ne obsojate. Prav tako se izogibajte pridiganju o tem, kako je življenje čudovito in sveto in kako se vedno da najti razloge, da živimo naprej. S tem boste zgolj degradirali in zbanalizirali posameznikovo stisko, kar lahko vse skupaj še poslabša. Raje v takšnih trenutkih iskreno povejte, koliko vam oseba pomeni in kako vas skrbi zanjo, ter jo skušajte prepričati, da si poišče ustrezno pomoč pri spoprijemanju s stisko. Bodite tej osebi v oporo in ji pomagajte poiskati ustrezno pomoč, ne zgolj navreči te modrosti in oditi.
