Je izgorelost bolezen ali izmišljotina sodobnega časa?

Svetovno gospodarstvo zaradi izgorelosti potroši 700 milijard evrov vsako leto. Pri nas se 72 odstotkov ljudi sooča s stresom, predpisanih antidepresivov je vedno več, Slovenci na portalih, kjer iščejo zdravstvene nasvete, tožijo o čedalje večji utrujenosti, ne zmorejo divjega tempa življenja, bolezen sledi bolezni. Čeprav smo vsi že slišali za izgorelost, je tako stanje oziroma njegove znake težko prepoznati, če s tem nimamo izkušenj. Zato je pomembno prisluhniti tistim, ki so se z njo že spopadli. Po navadi se ljudje tik pred sesutjem zdravniku potožijo: »Sem bolan, pa nisem, ne še za v bolniško, sem samo malo utrujen, vstati ne morem, spati tudi ne, ni veselja, ni smisla, koncentracija je na psu …«

O izgorelosti in tem, kako smo zaradi stresa v nemilosti, znata zelo veliko in izjemno nazorno povedati psihiatrinja Mojca Zvezdana Dernovšek in psihoterapevtka Urška Battelino. Da ljudi ta tema čedalje bolj zanima, pa dokazujejo polne dvorane na takih in podobnih predavanjih.

Za vse je seveda vzrok stres, saj brez njega ne bi bilo izgorevanja. Vendar je stres nekaj normalnega. »Brez stresa ni mogoče živeti, stres je odgovor našega organizma na porušeno ravnovesje. Čez dan imamo veliko stresov, v stresu smo tudi, kadar smo žejni. Stres ni enak za vse ljudi, in kako ga bo nekdo doživel, je odvisno od njegove osebnosti, izkušenj, energijske opremljenosti, okoliščin ter širšega in ožjega okolja, v katerem živi. Tako je lahko neki dogodek zame zelo stresen, nekomu drugemu pa pomeni spodbudo,« je na predavanju o izgorelosti brez cenzure, ki ga je pripravila založba Chiara, razložila Dernovškova.

Skrivnost suhih ust 

Ločimo velik stres, kar pomeni, da se po velikem stresnem dogodku (na primer smrti bližnjega) sprožijo stresen odziv, velika reakcija in podpražni stres. Na slednjega moramo biti še posebej pozorni, saj ga bomo najverjetneje podcenjevali. Podpražni stres so nenehni majhni dogodki čez dan, ki nas spravljajo v stisko – malo po malo, ves dan nam zaradi njih utripa lučka pozor, pozor –, tako smo ves dan v podpražnem stresu. Po navadi ga zanemarimo, prezremo, a ravno ta povzroča izgorelost.

»Podpražnega stresa je v naši družbi toliko, kot ga nismo imeli nikoli v zgodovini, in nanj nismo pripravljeni.«

Ljudje smo programirani za velik stres, saj smo v kratkem obdobju sposobni prenesti izjemno velike obremenitve, in takrat, ko mislite, da ne morete več, imate še petnajst odstotkov moči. »V kritičnih trenutkih jo lahko potegnete iz petnih žil, a ti preostali odstotki moči niso namenjeni ustvarjanju kariere – to je bilo namenjeno za naše preživetje. Takrat je bilo treba teči, zbežati, se boriti, in ta reakcija stresa je še vedno enaka. Zakaj mislite, da se vam v stresu, ko nastopate pred šefom, posušijo usta? Zakaj vas je narava tako opremila, da imate suha usta? Da bolje ugriznete! Zakaj nas oblije znoj? Da smo spolzki in se lahko izmuznemo, če bi nas kdo zagrabil. Zakaj so stopala in dlani mrzli? Da ne bi krvaveli, če bi se poškodovali,« nas je razsvetlila Mojca Zvezdana Dernovšek.

Velik stres

Po hudo stresnem dogodku, zaradi katerega v resnici ne boste zboleli, vam pripada bolniški stalež. Čeprav se bo komu zdelo to odveč, pa te pravice nikar ne zametujte. Če preživite nekaj zelo hudega, je vaša pozornost zelo majhna, začasno je ustavljeno vaše delovanje, in bolniška je namenjena temu, da si opomorete. Si predstavljate, da sede pilot za krmilo dan po tem, ko mu je umrl otrok? Bi se počutili varne?

»Po drugi strani je podpražnega stresa v naši družbi toliko, kot ga nismo imeli nikoli v zgodovini, in nanj nismo pripravljeni, ne znamo ga upravljati, ni vgrajen v naš program. Tega si moramo zgraditi sami skozi življenje,« je povedala Dernovškova in opozorila, da lahko preveč podpražnega stresa človeka pripelje tudi do resnih bolezenskih stanj: depresije, anksioznosti, odvisnosti od alkohola (»pivce za živce«), do poslabšanja kroničnih nenalezljivih bolezni.

Sindrom izgorevanja je telesna motnja 

Izgorelost namreč pomeni, da se je človek telesno izčrpal, dobesedno se sesuje, medtem ko se psihično še naprej muči. »Po navadi ljudje pridejo na terapijo tik pred zlomom in šele po dveh mesecih bolniške ugotovijo, kako hudo so sesuti. Nekaj je narobe, ampak bom zdržal, pravijo. Zato pomoči ne poiščejo že na začetku,« je razložila Urška Battelino.

Inteligentni, nadarjeni, izgoreli. Kdo so ljudje, ki se ženejo do izgorelosti? Po navadi so inteligentni, razgledani, zanimivi, izobraženi, nadarjeni, ustvarjalni, občutljivi, večinoma izhajajo iz urejenih, intelektualnih, socialno stabilnih družin. »V otroštvu so prejeli premalo potrditev, pohval, spoštovanja, preveč kritike, njihovo mnenje v družini ni štelo, odraščali so v senci sorojencev, pogosto poniževani, zasmehovani, nekateri so že v otroštvu dobili nalepko problematični, primerjali so jih z drugimi, starši so jih zavijali v vato (zaradi tega se razvije močan strah pred neuspehom), jim dajali potrditev samo z materialnimi dobrinami; to so tisti, s katerimi so starši tekmovali v uspešnosti, ki niso bili deležni ljubezni, njihovi interesi niso bili dovoljeni, ter tisti, ki so izgubili enega od staršev, v otroštvu so jih fizično in psihično zlorabljali. Hlepijo po potrditvi okolice, ljubezni, in to znajo dosegati le z delom – vse to se dogaja v njih, medtem ko na zunaj delujejo in so videti perfektno! Tega se ne vidi,« pojasni Urška Battelino.

»Ravno tako, kot se je treba znati pomiriti, se je treba znati spreti! Pri nas imamo družinske prepire v stilu pop koncertov: najprej so nove uspešnice, nato pa sledijo še stari hiti. Nobenega problema ne znamo zakopati!«

Delovno mesto je poligon stresa: vedno premalo časa in preveč dela, opis delovnih nalog je nejasen, poleg tega umanjkajo priznanja, nagrade, ni podpore sodelavcev in nadrejenih. »V slovenskih podjetjih opažam 'janičarje'. Prodana slovenska podjetja so nastavila menedžerje, ki imajo nepredelan Ojdipov kompleks, zato svojemu imaginarnemu očetu (avtoriteti oziroma tujemu lastniku) neprestano dokazujejo: mi smo dovolj dobri, ustvarili smo dobiček. Zato trpi cela piramida navzdol, ustvarja se psihoza, ljudje so v strahu, ne upajo si delati napak, ne gredo domov pred 18. uro. Največkrat izgoreva srednji menedžment, katerega člani želijo ugajati tistim pod in nad njimi, drugi jih vidijo kot uspešne, sami sebe pa kot nikoli dovolj dobre,« je povedala Battelino. Pomembna značilnost izgorelosti je to, da se zadovoljuje potrebe drugih. Ko hočeš zadovoljiti svoje, si označen za egoista. Zato je najpomembnejši del psihoterapije razvijanje odnosa s sabo, saj moramo ubiti tirana v sebi, ki nas priganja v take odnose in tako delovanje.

Se znate dobro spreti?

Dernovškova je opozorila na zelo neugodne delovne razmere v Sloveniji in nizko poslovno kulturo. »Tako profesorji kot čistilke pri nas doživljajo enake stvari, le da je besednjak na eni strani lahko zelo svilen, na drugi pa krvav, a pove isto. V neugodnih delovnih razmerah nam izgorevajo ljudje zaradi službe – mogoče pogosteje kot zaradi česa drugega. Izgoreva nam tudi tako imenovana sendvič populacija – to so tisti z majhnimi otroki, ki morajo hkrati skrbeti za ostarele starše, zraven morajo hoditi pa še v službo. Izgorevajo tudi tisti, ki imajo zelo nezadovoljujoče partnerske odnose ali že desetletje neurejene družinske odnose, v katerih so na tapeti vedno ene in iste zadeve. Prav tako je hudo v družinah, kjer se ne znajo spreti. Ravno tako, kot se je treba znati pomiriti, se je treba znati spreti! Pri nas imamo družinske prepire v stilu pop koncertov: najprej so nove uspešnice, nato pa sledijo še stari hiti. Nobenega problema ne znamo zakopati!«

Nekateri priznani strokovnjaki v Sloveniji izgorelosti ne priznavajo kot bolezni, temveč pravijo, da gre za izmišljotino sodobnega časa. Zgodi se, da izgorelost prezrejo in začno zdraviti depresijo. »Če si površen, je končna slika izgorelosti res podobna depresiji. Vendar bo antidepresiv dvignil energijo in človek, ki je izgorel, se bo ponovno zagnal v delo ter stanje se bo ponovilo,« opozarja psihiatrinja, njena kolegica psihoterapevtka pa dodaja, da pri spopadanju z izgorelostjo ni hitrih rešitev. »Psihoterapija po navadi traja kar celo leto, najuspešnejše pa je sodelovanje psihoterapevta in psihiatra. Ljudje v izgorelosti niso sposobni videti 20 let nazaj, treba je napasti simptom in iskati vzroke. Cilj terapije je pomoč pri okrevanju, da si telo spet opomore, in preprečevanju ponovitve, namen pa, da prepoznamo tirana v sebi in se znamo ustaviti.«

Zgledujte se po Garfieldu 

Izkazalo se je, da smo takrat, ko nam je najtežje, najbolj pripravljeni na spremembo. Da pa bi se breznu izgorelosti izognili ali nikoli več ne zašli vanj, si velja zapomniti koristno priporočilo: bodite inteligentno leni in zdravo sebični. Telo ima svojo lastno govorico, le prisluhniti mu je treba. Bodite pozorni na znake, kot so bolečine, trzanje, tresenje, tiščanje, človek je po navadi prestrašen, saj zdravnik za te simptome ne najde razloga in ni kaj zdraviti. Koristila vam bo tudi strokovna literatura o Garfieldu (v vseh možnih oblikah). Najbolj leni maček na zemeljski obli se zdi strokovnjakinjama krasen junak: je zdravo sebičen in inteligentno len, zato naj vam bo zgled pri tem, kaj moramo doseči, da si ne bomo več škodovali.

Ne prezrite! 

Ko želimo opisati, kaj se pri izgorelosti dogaja v telesu, pogosto ne najdemo besed. Za to, kako bomo spoznali, da smo v stresu, obstaja zvijača: ženske bomo videti slabo in si v ogledalu nikakor ne bomo všeč, moškim pa ne bo do seksa, čeprav njihov aparat povsem dobro deluje in tudi partnerka mu je še všeč. Samo želje ni. Zakaj je tako, je pojasnila Mojca Zvezdana Dernovšek: »Če ste v stresu, to ni dober čas za potomstvo. Če nisi sposoben poskrbeti sam zase, kako boš šele za potomca! Tudi ženskam v stresu v resnici ni do seksa, vendar se zaradi tega ne bodo sekirale.«