Hiperaktivni otroci niso nevzgojeni

Stežka se osredotočijo na eno stvar, težko upoštevajo navodila, nalog po navadi ne opravijo do konca, veliko, hitro in glasno govorijo, neredko pa so tudi precej agresivni. Ko prestopijo šolski prag, pa se zanje težave šele začnejo, saj zaradi svoje hiperaktivnosti težko, če sploh, sledijo pouku in imajo zato slabši učni uspeh. In kot da vse to ni dovolj, njihovo vedenje težko sprejema okolica, ki takšne otroke hitro označi za moteče, neprilagodljive, nevzgojene in celo razvajene.

O hiperkinetični motnji ali sindromu ADHD

V svetu pogosto slišimo izraz motnja pozornosti in koncentracije s hiperaktivnostjo ali brez nje. Včasih je bil ta sindrom znan kot motnja pomanjkanja pozornosti oziroma ADD (Attention Deficit Disorder), kot so jo poimenovali v Ameriki. Leta 1994 pa so jo preimenovali v sindrom ADHD (Attention Deficit/ Hyperactivity Disorder). V Sloveniji se je uveljavil izraz hiperkinetična motnja (HKM).

HKM je ena od pogostejših nevropsihiatričnih motenj v otroštvu in mladostništvu. Gre za skupek motenj, za katere sta značilna zgodnji začetek (navadno v prvih petih letih življenja) in izražanje s simptomi, ki segajo na področje motorične hiperaktivnosti, impulzivnosti in znižane pozornosti.

Na spletni strani Društva za psihološko svetovanje Kameleon (svetovalnicakameleon.si) pišejo o tem, da se motnja deli v tri podtipe, izmed katerih ima vsak določene značilnosti oziroma vzorce vedenja.

1. Pretežno nepozornostni tip

Otrok se težko osredotoči na podrobnosti, zato po navadi dela površne napake. Prav tako se težko osredini na različne naloge, ima težave s poslušanjem in organizacijo, težko sledi navodilom, pogosto je zmeden, izgublja svoje stvari in pozablja na dogovore in aktivnosti. Neredko se izogiba nalogam, ki od njega zahtevajo miselni napor.

2. Pretežno hiperaktivnoimpulzivni tip

Ti otroci so pogosto nemirni, težko sedijo pri miru ali čakajo v vrsti, sicer pa so ves čas v pogonu in se jim vedno mudi. Pri njih je mogoče opaziti pretirano, tudi (pre) glasno govorjenje ter nenehno prekinjanje sogovornika.

3. Kombinirani tip

Gre za najpogostejši podtip te motnje, združuje pa kombinacijo lastnosti obeh že omenjenih podtipov.

Za HKM trpi več dečkov kot deklic

Po podatkih s spletne strani Nacionalnega inštituta za javno zdravje (nijz.si) je metaraziskava na 175 različnih raziskavah o prevalenci, razširjenosti motnje, narejenih v zadnjih 36 letih, ocenila prevalenco HKM na 7,2 %. Motnja je pogostejša pri dečkih, razmerje med spoloma namreč znaša 3-4 : 1. Vpliv spola sicer še ni povsem pojasnjen, znano pa je, da je razmerje med moškimi in ženskami v odrasli dobi skoraj izenačeno.

Sloveniji število obiskov osebnega zdravnika ali specialističnih ambulant zaradi HKM v zadnjih letih narašča, kar pa je najverjetneje posledica boljše diagnostike in večje ozaveščenosti o tej motnji, ne pa večanja prevalence, menijo na NIJZ, kjer sicer nimajo podatkov o prevalenci in incidenci (pogostnosti) HKM.

Pred leti je veljalo, da je HKM motnja otroštva, ki med mladostništvom izzveneva in popolnoma izgine do odrasle dobe, danes pa vemo, da ni tako. Motnja se namreč nadaljuje tudi v odraslosti, vendar v nekoliko drugačni obliki.

Na pojav HKM vplivajo okoljski in genski dejavniki

Starši otrok s HKM se pogosto spopadajo z očitki, da je njihov otrok razvajen in nevzgojen, dejstvo pa je, da ta motnja ni posledica pomanjkljive ali napačne vzgoje, temveč je, kot pišejo na spletni strani NIJZ, verjetno kombinacija okoljskih in genskih dejavnikov, med katerimi imajo primarno vlogo genski, nevrofiziološki, nevrokemični, okoljski in psihosocialni dejavniki.

Študije so pokazale, da imajo številni otroci s HKM med bližnjimi sorodniki osebo, ki ima diagnosticiran isti sindrom.

Med vzroki strokovnjaki poudarjajo tudi nevrofiziološke dejavnike, kot je razlika v določenih delih možganov pri otrocih s HKM, ter nevrokemične dejavnike, med katere spadata na primer prevelika noradrenalinska aktivnost in pomanjkanje dopamina.

Prav tako so strokovnjaki povezali kajenje, uživanje alkohola in kokaina v nosečnosti s poznejšim pojavom HKM pri otrocih. Vzroki, ki izhajajo iz časa nosečnosti in vplivajo na pojav HKM, so lahko tudi anemija matere, izpostavljenost svincu in pomanjkanje joda. Drugi okoljski dejavniki tveganja so še prezgodnje rojstvo, zelo nizka porodna teža ter poškodbe možganov, ki so nastale ob rojstvu. Od postnatalnih okoljskih dejavnikov omenjajo nepravilno delovanje ščitnice, vnetje srednjega ušesa, epilepsijo, bolezni srca, avtoimunske in presnovne bolezni.

Med psihosocialne dejavnike, ki lahko vplivajo na nastanek HKM, pa strokovnjaki uvrščajo stresne psihične dogodke, dejavnike, ki sprožajo anksioznost, otrokov temperament, čustveno prikrajšanost ter zahteve družbe po prilagajanju otrokovega vedenja okolju.

Zdravljenje HKM

Če menite, da ima vaš otrok HKM, se obrnite na osebnega zdravnika oziroma pediatra, ki bo otroka napotil naprej.

Zdravljenje HKM se po navadi začne s specialnim pedagoškim vodenjem ter psihološko pomočjo (gre za individualni pristop skupaj s starši in otrokom). Če to ni dovolj, strokovnjaki predpišejo tudi zdravila, ki pa imajo seveda tudi neželene stranske učinke, kot so zastoj v rasti, zmanjšan apetit in nespečnost.

HKM je žal (vsaj za zdaj) neozdravljiva, vendar lahko to motnjo otrok uspešno upravlja in se nauči živeti z njo, predvsem v smislu nadzorovanja svojega vedenja. Pri tem imajo zelo pomembno vlogo starši, ki pri zdravljenju aktivno sodelujejo, tako da se ves čas izobražujejo o HKM, podpirajo svojega otroka in mu zagotavljajo dodatno učno pomoč, kadar je to potrebno.

Tudi starši lahko pomagate

Na spletni strani Društva za psihološko svetovanje Kameleon ponujajo zglede vedenjskih strategij, ki lahko pomagajo otroku s HKM:

• ustvarite rutino, da bo otrok vedel, kaj se v določenem delu dneva pričakuje od njega (kdaj je čas za nalogo, hišna opravila, spanje itd.);
• organizirajte se in postavite stvari vedno na isto mesto, s čimer boste zmanjšali verjetnost, da bo otrok izgubljal stvari;
• izogibajte se motečim dejavnikom, kot so televizija, radio, računalnik, še posebno v času, ki je namenjen domači nalogi in učenju;
• otroku omejite izbiro na največ dve stvari (npr. pri kosilu, oblačilih, igračah);
• namesto dolgih razlag otroka opomnite na njegove dolžnosti in obveznosti s kratkimi in jasnimi stavki;
• postavite cilje in otroka nagradite, ko jih doseže;
• pomembna je učinkovita disciplina brez kričanja in tepeža, temveč pri morebitnih kršitvah na primer z ukinitvijo posameznih ugodnosti;
• pomagajte otroku odkriti njegov talent in ga razvijati, s čimer si bo otrok krepil socialne spretnosti in samozavest.