Igor Mikić 3 Odkrito.si

VIDEO: Igor Mikić pozira v kopalkah

Opel Corsa 24. 6. 2019 Svet24.si

VIDEO: Slovencem avto »vzelo« hrvaško morje

pajek Petisvet.si

Če se določene živali bojite, to pomeni ...

velenje jezero bobo Svet24.si

Nove podrobnosti v zvezi s smrtjo v Velenjskem ...

Masterchef Slovenija Anna Paynich Svet24.si

Njene knjige gredo za med, sedaj odhaja v tujino

booty naslovna Njena.si

Zakaj ima 80 % žensk celulit in kako ga lahko ...

tomaž bizjak izločanje Njena.si

Tomaž z oddajo spoznal, da ima lahko tudi druga ...

Gospod doktor, kaj pa prijazna beseda?

Neva Železnik, 11.06.2019 14:01:19

Danes se pacienti ne pritožujejo več samo zaradi nedosegljivosti pri telefonskem naročanju, ko telefon zvoni v prazno ali je zaseden, ali pa zaradi kaosa pri elektronskem naročanju ter zaradi nedostojno dolgih čakalnih dob. Bolniki in njihovi svojci velikokrat pripovedujejo, da se z nekaterimi zdravniki težko pogovarjajo. Ti so nedostopni, vzvišeni, ne znajo nič preprosto povedati, se jim kar naprej nekam mudi itd. Če jih bolniki veliko sprašujejo ali celo nasprotujejo zdravljenju, so mnogi ljudje v belem močno prizadeti in užaljeno sprašujejo bolnike, ali so morda oni študirali medicino.

Delite na:
Gospod doktor, kaj pa prijazna beseda?
Fotografija je simbolična. Revija Zarja

O pravici bolnika in svojca, da mu zdravnik razumljivo pojasni, kako je z njim, sta za revijo Zarja razmišljali zdravnica Duša Hlade Zore, zastopnica bolnikov pravic v Ljubljani, in Mateja Erjavec iz Litije, ki nam je zaupala, da se  zdravnik iz Bolnišnice Golnik, kjer se je zdravil njen oče, z njo in njeno sestro dolgo ni hotel sestati ter jima pojasniti, kaj se z očetom dogaja. 

Zdravje vse pomembnejše. »Zdravje postaja vedno večja vrednota in pogovori o njem, bolezni in telesu postajajo pogostejši kot tisti o vremenu. Tudi odnos ljudi do medicine se spreminja, in sicer iz brezpogojnega zaupanja v pogojno in celo v dvom,« opaža Duša Hlade Zore in opozarja, da se zdravniki včasih premalo zavedajo, da je pogovor pravzaprav del zdravljenja. »Bolnik se je v preteklosti zdravniku v celoti prepustil in mu skoraj slepo zaupal. Zdravnik je bil zanj bog in kot bog se je tudi obnašal. Takšen neenakopraven, pokroviteljski odnos zdravnika do bolnika je začel izginjati šele v prejšnjem stoletju.« Žal tega nekateri še niso dojeli, ne bolniki in ne zdravniki. »Za dobro počutje bolnika in hitrejše zdravljenje nikakor ni dovolj, da ga zdravi odličen strokovnjak, pomembno je, da ga jemlje kot človeka in ne le kot medicinski primer. Vzame naj si čas zanj, se mu posveti, mu s preprostimi besedami odgovarja na vprašanja o bolezni, poteku zdravljenja, možnih zapletih, naj se ne izogiba odgovorom na neprijetna vprašanja, zazna naj njegove strahove in stiske ter mu dovoli o njih spregovoriti. Če se med bolnikom in zdravnikom vzpostavi zaupen odnos, je zdravljenje lahko uspešnejše, življenje bolnika pa bistveno kakovostnejše,« poudarja. »Mnogo bolnikov se sploh še ne zaveda, da je njihova brezpogojna pravica, da izvedo vse o svoji bolezni. Molče trpijo ali iščejo informacije drugod.«

zdravniki golnik hlade zore - foto JK.JPG
Duša Hlade Zore: »Zdravnik težje zdravi bolnika, če čuti, da mu ta ne zaupa.«
Jaka Koren

Poleg tega je vedno znova treba opozarjati uradno medicino, kako pomembno je za zdravljenje, da zdravnik ne obravnava samo telesnih simptomov bolnika, ampak da ga zanimajo tudi njegovi čustva, strahovi, stiske. »Pogovor je za bolnika ključen. Izguba dobrega pogovora med bolnikom in zdravnikom je usoden primanjkljaj sodobne medicine in eden glavnih razlogov, da se toliko bolnikov zateka tudi k zdravilstvu,« meni in dodaja, da se bolniki včasih bojijo kaj reči, ker opažajo, da »bogovi v belem in modrem« slabo prenašajo pripombe uporabnikov.

Tuje in tudi redke domače raziskave kažejo, da je bolnikovo zadovoljstvo z medicinsko oskrbo v veliki meri odvisno prav od zdravnikove prijaznosti, razumevanja … Tega pa v naših zdravstvenih ustanovah bolniki včasih ne dobijo. Bolnike prav tako moti osornost v zdravstveni birokraciji, še posebno na slabem glasu so vratarji in telefonisti.

Razložite, prosim! Duša Hlade Zore pove, da v vseh teh letih (decembra jih bo že deset), ko je zastopnica bolnikov pravic, ni bilo veliko pritožb zaradi strokovnih napak; največ jih je zaradi slabega sporazumevanja. Zato že ničkolikič poudari, da je zdravnik dolžan, tudi če ga bolnik nič ne vpraša, pojasniti vse v zvezi z njegovo boleznijo. Pojasnilo mora biti kratko, jasno in jedrnato, brez tujk. Bolj ko je poseg nujen, bolj natančno in izčrpno mora biti pojasnilo! Poleg tega zdravnik bolniku ne sme razlagati o bolezni po telefonu ali na hodniku. Nespoštovanje te pravice je lahko podlaga za zdravnikovo odškodninsko odgovornost, kar se že dogaja. »Pravica do obveščenosti je ena redkih v zakonu o pacientovih pravicah, kjer se ta prekršek lahko kaznuje tudi denarno!« 

Poudari še, da »v zakonu o pacientovih pravicah piše, da lahko bolnik sam izbere ne le zdravnika, temveč tudi izvajalce zdravstvenih storitev. Zdravnik, ki ga bolnik zapusti, naj spoštuje bolnikovo odločitev, končno tudi zdravnik težje zdravi bolnika, če čuti, da mu ta ne zaupa.« A v praksi taki bolniki težko najdejo drugega zdravnika na primarni ravni, torej med osebnimi zdravniki, ginekologi, zobozdravniki in pediatri.

Boleči spomini. »Spomini na enomesečno umiranje osemdesetletnega očeta Franca Konca, upokojenega kmetijskega tehnika in amaterskega slikarja ter umetniškega fotografa z Iga, me preganjajo še danes, skoraj leto dni po njegovi smrti. Njegovi nemi kriki bolečin, njegovo shujšano telo in trpljenje se mi prikazujejo čez dan, ponoči me tlači mora,« začne njegova hčerka Mateja Erjavec iz okolice Litije.

zdravniki golnik mateja erjavec - foto MJP.jpg
Mateja Erjavec: »Svojemu očetu ne morem več pomagati. Si pa želim, da bi zdravniki enkrat, namesto da grozijo s stavkami in zahtevajo višje plače, spregovorili še o svojem odnosu do bolnikov ...«
Mateja J. Potočnik

Njen oče se je doma onesvestil. Njegova partnerka je poklicala reševalce, in ti so ga odpeljali v Klinični center v Ljubljani. Tam so ugotovili, da ga ni zadela možganska kap, kot so sprva mislili, temveč ima virozo, ki bi bila zanj lahko zelo nevarna zaradi oslabelih pljuč in bolnega srca. Zato so ga po dveh dneh odpeljali na zdravljenje v Bolnišnico Golnik, in sicer na intenzivni oddelek za pljučne bolezni in alergijo. Njegov lečeči zdravnik je bil tudi šef tega oddelka. »On, ki naj bi bdel nad zdravljenjem mojega očeta, bi se moral z njim in nami takoj pogovoriti o njegovi diagnozi, zdravljenju, bolezni in rehabilitaciji. Pa se ni!«

Ker zaradi gripe in viroz prvi teden s sestro Natašo Lesnjak nista smeli k očetu na obisk, sta zdravnika vsak dan klicali po telefonu. »Ko sva ga dobili, če sva ga, je odgovarjal le na zastavljena vprašanja in hitro prekinil pogovor.« Tudi kasneje ni bil zgovoren. »Pravzaprav se je ves čas izogibal pogovoru z nama.«  Dodaja, da je bilo tudi sicer zdravstveno osebje Bolnišnice Golnik zelo redkobesedno. »Kadar sva kaj vprašali, so nama takoj rekli, da nama ne smejo nič povedati, saj je za to pristojen zdravnik.« Njega pa takrat, ko sta prišli, praviloma ni bilo več v službi.

Ob očetovi postelji. S sestro sta hoteli vedeti, kaj se z očetom dogaja, in hkrati sta se zavedali zdravnikove pojasnilne dolžnosti. Zato sta poklicali Dušo Hlade Zore, in ta jima je svetovala, naj se potrudita in se vendarle srečata z zdravnikom, v skrajnem primeru pa naj se obrneta še na direktorja bolnišnice. To sta tudi storili. Potem jima je zdravnik po telefonu sporočil, da je oče v bolnišnici dobil novo virozo in bakterijsko okužbo. »Nisva mogli razumeti, od kod nove okužbe pri očetu, če so bili vsi obisku prepovedani.«

Ko so jima ga le dovolili obiskati, sta bili šokirani, saj je imel roke privezane na posteljo, v ustih pa cevko za umetno dihanje, prav tako tesno privezano okoli glave in ust. Zato ni mogel govoriti. »Takoj sva opazili, da ga pretesno pritrjene priveze motijo, in zdravstveno osebje prijazno prosili, ali mu jih vsaj malo popustijo.« Pa niso. Rekli so, da se mu cev lahko iztakne in lahko umre. Pa tudi trakov, s katerimi je imel roke privezane ob posteljo, niso hoteli popustiti.

Še vedno pa sta čakali na pogovor z zdravnikom. Končno je pristal in dogovorili so se za uro srečanja. »Dolgo sva ga čakali na hodniku.« Potem so jima rekli, da ju zdravnik čaka v očetovi sobi. »Kar ob njem, kot da bi bil nerazumen in gluh, je rekel, da bi imel več možnosti za ozdravitev, če bi ga k njim pripeljali prej oziroma ne v stanju, v kakršnem je sedaj.« Ni jima dal veliko upanja v ozdravitev. »Če bi bil oče bolj zdrav, bi ga gotovo premestili v drugo bolnišnico.«

Vaš oče bo umrl. Ko sta med enim od obiskov opazili, da očeta boli, ker je naslonjen na poškodovano ramo, ni pa se mogel sam premakniti, ker je bil tesno zvezan, sta prosili zdravstveno osebje, ali mu lahko pomagajo, da se nasloni na nasprotno, nebolečo ramo. »Najino prošnjo so takoj zavrnili, češ da sledijo protokolu obračanja na dve uri, zaradi možnosti preležanin. Videlo se je, da se jim zdiva sitni.« Tak občutek so jima dajali ob vsakem obisku.

Ker se je v nedeljo, 8. aprila lani, očetu stanje poslabšalo, saj je imel visoko vročino, motne oči in povečan utrip, je sogovornica zaskrbljeno vprašala medicinsko sestro, ki jo je takrat prvič videla, kaj se dogaja. Pa ji je rekla, naj to vprašanje zastavi dežurnemu zdravniku, pravzaprav zdravnici, ki pa je tedaj nihče ni našel. »Ko sem jo od doma zvečer le priklicala na telefon, je bila nejevoljna in mi je najprej rekla, da o očetu ne ve ničesar, saj ima 150 bolnikov.« Na vprašanje, ali so ukrepali, ker ima oče vročino, ji je najprej zabrusila, da ne, saj bo o tem odločal njegov zdravnik v ponedeljek, ko pride v službo. »Ko sem ji vljudno omenila, da je takšen način sporazumevanja s svojci nesprejemljiv in da bom o tem pisala predstojniku, mi je pa nenadoma rekla, da očetu sicer zbijajo vročino, in osorno pripomnila, da bo verjetno kmalu umrl. Kar je bil zame res šok!«

Oče je naslednji dan zjutraj res umrl. »Njegov zdravnik je o smrti očeta obvestil mojo sestro po telefonu in ji izrekel sožalje ter pojasnil, da svojci lahko pridemo na Golnik in se od njega poslovimo. Očetovo zdravstveno izkaznico nam je predal kar zdravstveni tehnik in izrekel sožalje. Njegovega zdravnika ni bilo na spregled. »S sestro sva strti in potrti ugotavljali, da je za naše zdravstvo smrt neke vrste industrija.« Jokali sta, a nihče se ni ustavil, ju pobožal, jima rekel, da ju razume … »Hudo nama je bilo tudi zato, ker sva na svoji koži občutili, da so preštevilni ljudje, ki si v zdravstvu služijo kruh, sploh ne zavedajo, da si vsak človek, tudi mrtev, zasluži dostojanstvo. Pa tudi svojce pokojnika bi morali spoštovati!«

In kaj pravijo na Golniku? Doc. Aleš Rozman, dr. med. spec., direktor  Klinike Golnik:»Dolgotrajna obravnava kritično bolnih, še zlasti tistih, ki se ne odzivajo na postopke zdravljenja, je čustveno naporna, tako za svojce kot za osebje bolnišnice. Omejitve, ki jih postavljamo v času epidemij gripe in viroz, ter režimi gibanja in obiskovanja na intenzivnih oddelkih imajo namen zaščititi bolnike pred dodatnimi, potencialno usodnimi okužbami, hkrati pa so prepreka za obiskovanje svojcev, ki s tolažbo in opogumljanjem dajejo moč bolnikom v težkih trenutkih. Osebje je poleg velikih delovnih obremenitev pogosto še tarča nerealnih pričakovanj in pritiskov svojcev, ki bi za svojega bolnika storili vse in še več. Vse to razumemo. Razumemo bolečino ob izgubi in tudi to, da je jeza sestavni del žalovanja. Še posebno pomembne so nam zgodbe bolnikov in svojcev, ko je vsega konec: tako dobre kot tudi slabe. V njih si želimo videti partnerje, saj stojimo na istem bregu v boju proti bolezni in minljivosti. Ko smo 22. 4. 2018 prejeli kritično pismo gospe Mateje Erjavec glede obravnave njenega očeta, smo ga obravnavali z vso resnostjo, ker nismo zavezani zgolj najboljši obravnavi in zdravljenju, pač pa si iskreno prizadevamo tudi za primerno komunikacijo. Opravili smo analizo in pogovore z vsemi deležniki v obravnavi, prepoznali točke za izboljšavo in v pisnem odgovoru 11. 5. 2018 tudi obžalovali slabo izkušnjo gospe Erjavec in se ji zanjo opravičili. Gospa je v svojem pismu sicer pohvalila delo večine medicinskega osebja, zahtevala pa je ukrepe zoper nekaj posameznikov, in sicer z grožnjo, da nas bo očrnila v medijih in prijavila na več inštitucij. Razumljivo, takšnega linča si nad zaposlenimi, ki so svoje delo opravili vestno, bili pa so nespretni v komunikaciji, ne moremo privoščiti. Smo pa zelo zainteresirani, da najdemo skupni jezik s svojci in izboljšamo obravnavo, k čemur smo gospo Erjavec tudi pozvali. Iz vsega tega bi lahko nastala uspešna zgodba, ki bi pomagala še komu. Žal pa se vse skupaj sprevrača v še eno medijsko zgodbo, ki bo zgolj dvigovala naklado, v ničemer pa ne bo pripomogla k iskanju boljših rešitev. Na takšno ravnanje gledam z grenkobo, vendar ne zamerim nikomur, še najmanj gospe Erjavec. Razumem njeno bolečino in stisko. Na tem mestu še enkrat obžalujem njeno izkušnjo in se ji zanjo opravičujem. Si pa želim, da bi našla moč, da nas obišče in da kot naš partner pomaga iskati poti za izboljšavo. Morda bo to zdravilen obliž za njeno bolečino in luč drugim v podobni stiski.«

Objavljeno v reviji Zarja št. 23, 4. 6. 2019.