Dojenčkov jok je njegova komunikacija
Obstaja več vrst joka, in ko jih prepoznamo, z bitjecem lažje komuniciramo.
Dojenčkov jok je lahko za starše prava nočna mora, ki se dogaja tudi podnevi. Nikomur ni lahko pri srcu, ko posluša jok svojega otročka, in rad bi mu pomagal. Obstaja več vrst joka, in ko jih prepoznamo, z bitjecem lažje komuniciramo; ko namreč ugotovimo, kaj nam dojenček z jokom želi povedati, se odzovemo hitreje in ga tako tudi lažje pomirimo.
Jok je del dojenčkove komunikacije s svetom. In tako kot so nekateri odrasli ljudje glasni v govoru, »mogočni« v gibih, so tudi živahnejši otročki, polni energije, glasnejši tudi v joku. Takšni dojenčki hitro zajočejo, so glasni, ton njihovega joka je visok in težko ga je potolažiti, pravi ameriški pediater in strokovnjak za razvoj dojenčkov dr. Brazelton v knjigi Otrok: Čustveni in vedenjski razvoj vašega otroka (MKZ) in dodaja: »Miren in občutljiv dojenček po navadi zajoka pozneje, večkrat se poskuša potolažiti sam (z dudo, sesanjem prsta, se obrača, gleda naokrog ipd.). Če mu samotolažba ne uspe, pa je njegov jok nižji, neprijetno zahteven in zveni kot vztrajno vekanje.«
Preberite tudi: S toploto nad tumorje.
Večerni jok novorojenčkov
Kar 85 odstotkov novorojenčkov zvečer neutolažljivo joka. Njihov jok je dolgotrajen, razdražljiv, starše lahko spravlja v obup. Večinoma ga povezujemo s kolikami – krčevitimi bolečinami prebavil. Nekaterim dojenčkom pomagajo homeopatski ali probiotični pripravki proti krčem, drugi se nanje žal ne odzivajo. Pomembno je, da smo do otročka razumevajoči, nežni (pomagajo lahko pomirjevalni, umirjeni, tihi, počasni prijemi, zibanje, miren ples v mamičinem objemu ob mirni glasbi, po navadi si dojenček takrat želi biti pri mamici, včasih pa mu pomaga tudi guganje v viseči mreži ali zibki), da ga tolažimo (s tihim mrmranjem, prigovarjanjem, petjem) in njegov jok razumemo (tudi) kot puščanje pare, ki se je nabirala čez dan. Prav z jokom se vsak dan reorganizira nezreli živčni sistem. Okoli dvanajstega tedna živčni sistem dozori in takrat se večerni jok navadno konča. Da pa bo dojenček čim lažje »predelal« vse informacije iz okolja, mu omogočimo varen prostor, ki zajema rutino, in zmanjšajmo dražljaje iz okolja. Najpomembneje od vsega je, da poskrbimo, da smo ob dojenčku čim bolj mirni mi, da si življenje organiziramo tako, da smo lahko za dojenčka mehka, a odločna zaščita. Ko se bo počutil miren, bo tudi jokal manj. A najprej se morate mirni in varni (ter brez nenehnih skrbi, kaj vse je narobe ali kaj vse bi lahko šlo narobe) počutiti vi. Dojenček zelo dobro čuti, v kakšnem stanju je njegova mama, in se na to tudi odziva. Čeprav je res, da ob krčevitem in neskončnem joku dojenčka nismo najsrečnejše bitje na svetu, se potrudimo gledati pozitivno, pomislimo na trenutke, ko je miren, ko vama je lepo, in poskušajte s temi trenutki živeti tudi v manj prijetnih delih dneva. Poskrbite zase in za svoj partnerski odnos, priskrbite si pomoč v gospodinjstvu in se v materinski vlogi poskušajte imeti čim lepše. Če ste depresivni, čim prej poiščite pomoč pri dobrem strokovnjaku, saj vas bo jok še bolj spravljal iz tira, dojenček pa bo le še bolj jokal. Ne prepustite se začaranemu krogu, pomagajte si s psihološkim ali drugim terapevtskim svetovanjem, za šentjanževo olje pa že obstajajo dokazi, da vam lahko pomaga ob tesnobnih občutjih depresije. Pomagajte sebi in pomagali boste dojenčku.
Zakaj dojenčki jokajo?
Tako kot z nasmehom, ki topi srce in nam da vedeti, da se dojenček počuti odlično, z jokom, ki ni tako prijeten, dojenček sporoča svoje nelagodje in z njim prikliče našo pozornost. Joka zaradi najrazličnejših vzrokov, in ne zato, da bi nam nagajal, nas izsiljeval ali da bi nas moralo skrbeti, kaj je narobe z njim. Zavedajmo se, da je jok sredstvo dojenčkove komunikacije, naučimo se slišati, kaj želi (vaja tudi tu dela mojstra) in se odzovimo na njegov jok. Ne pustite ga jokati, ker mu boste s tem sporočili, da vas njegove potrebe ne zanimajo. Poleg tega je že dokazano, da dojenčki, ki jih starši pustijo jokati, postopno ne jokajo manj. Nasprotno: jokajo bolj moteče, preveč se oklepajo staršev in postanejo pozneje samostojni. Obratno je pri dojenčkih, ki »dobijo mamico« vedno, kadar jo potrebujejo – čeprav so morda na začetku videti nesamostojni in pretirano jokavi, nenadoma postanejo izjemno samozavestni in zadovoljni otroci. In to se zgodi že pred prvim letom starosti.
Prepoznajte, zakaj vaš dojenček joka
Dojenčki jokajo zaradi različnih vzrokov in glede na vzrok je tudi jok različen. Najprej preverimo osnovne potrebe (je lačen, mu je treba zamenjati pleničko, mu je vroče oziroma ga zebe, je v neudobnem položaju, ga kaj boli ali le potrebuje bližino), nato pa se naučimo prisluhniti njegovim drugim frustracijam, ki so ga pripeljale do sporočanja njegovega počutja v obliki joka. In jih seveda poskusimo odpraviti glede na to, zakaj dojenček joka (dolgčas mu je, doživlja frustracijo, ker na primer nečesa ne doseže, deležen je prevelike količine dražljajev, raste mu zob …). In še nekaj – še preden malo bitjece začne jokati, po navadi pokaže tudi z neverbalnimi znaki, da mu nekaj ni v redu, oziroma na začetku, ko še ni zelo razburjen, za posamezno frustracijo uporablja določene znake oziroma glasove. Če bomo zmogli prepoznati, kaj ga moti, in mu ustregli s tistim, kar potrebuje, morda sploh ne bo začel jokati. Če bomo znake in zvoke med seboj ločili, bomo lažje prepoznali vzrok dojenčkovega joka. Nekdanja mezzosopranistka Priscilla Dunstan iz Avstralije je na podlagi resonance in barve glasu pri testiranju tisoč dojenčkov sklenila, da – ne glede na raso ali kulturo – obstaja le pet različnih vrsta joka dojenčkov, starih do tri mesece. Vrsto joka boste najlažje prepoznali čisto na začetku, v tako imenovanem predjoku. Če v joku slišite več različnih glasov, se osredotočite na prevladujočega, najglasnejšega.
1. Jok, ki se sliši kot 'neee', pomeni, da je dojenček lačen. Temelji na refleksu sesanja: ko se ta sproži, se jezik pomakne na vrh ustne votline. Dojenčkovemu 'neee' torej odgovorite z 'ja, ljubček, takoj bova jedla'.
2. Jok, ki se sliši kot 'he', pomeni, da dojenček občuti neko nelagodje. Na začetku je zvok 'h' močno poudarjen, zato tega joka ni težko ločiti od joka za lakoto ('neee'). Preverite, ali je dojenčku treba zamenjati plenico, ga sleči, ker mu je prevroče, ali ga obrniti v posteljici. Zvok 'he' je pogojen z refleksom na koži, ki lahko peče, srbi, je preznojena …
3. Jok, ki se sliši kot 'eair', pomeni, da ima dojenček krče ali vetrove (ali oboje). Ob zvoku 'eair' dojenček pogosto dvigne nožice proti prsnemu košu ali se napenja, lahko postane tudi čisto rdeč v obraz. Ob napenjanju mu ne bo ugajalo pristavljanje na prsi, temveč nežna tolažba z božanjem po trebuščku ali hrbtu s toplimi rokami ali toplo vrečko posušenih kamilic (na trebuščku), čeznjo položite še roko in zraven otročku mrmrajte ali pojte. Nekatere dojenčke pomiri tudi zvok sesalnika ali pralnega stroja. Najpomembneje je, da tudi ob tem predirljivem zvoku ostanemo mirni in otročka tolažimo, ga crkljamo, božamo in mu damo vedeti, da smo ob njem tudi, kadar mu je neutolažljivo hudo.
4. Jok, ki se sliši kot kratek 'e, e, e', pomeni, da mora otrok podreti kupček. Omenjeni zvok povzroči mehurček zraka, ki ostane v prsnem košu, refleks 'e, e, e' pa ga poskuša odpraviti skozi usta. Ob kratkem joku 'e, e, e' torej dojenčka položite s trebuščkom čez svojo roko ali na prsi z glavo čez ramo ter ga nežno trepljajte po hrbtu.
5. Jok, ki se sliši kot 'ou', pomeni, da je dojenček utrujen. Zvok 'ou' je pogojen z refleksom zehanja in se lahko na začetku res sliši kot zehanje, otroček lahko zraven tudi resnično zeha, utrujenost pa prepoznamo tudi po dojenčkovem mencanju oči. Dojenčka nežno uspavajte in se zavedajte, da bolj kot je utrujen, težje zaspi.
Pusti otroka jokati! Res?!
Kaj je vaš prvi odziv na jok? Kako otroka pomiriti, kajne? Zakaj bi se torej odzvali drugače in namenoma prezrli dojenčkov klic na pomoč? Dokazano je (o tem si podrobno preberite v knjigi Margot Sunderland: Znanost o vzgoji, ki natančno opiše, kaj se dogaja v otrokovem telesu in z njegovimi možgani, ko ga brez tolažbe in razumevanja pustimo jokati), da otrok v brezmoči joka, ko nanj ni odziva, sprošča velike količine kortizola, stresnega hormona, saj mu okolje sporoča, da ni toliko pomemben, da bi bilo vredno klicati na pomoč, zaradi česar je že v najzgodnejši fazi prepreden z obupom, bolečino in izkušnjo žalovanja. Dojenček nujno potrebuje stik in izkušnjo, da je viden.
